Prikaz uporabe peptidnih modulov CC za usmerjanje lokacije različnih fluorescenčnih proteinov v človeški celični liniji bodisi v citosol (rumeno), jedro (modro) ali plazemsko membrano (rdeče). Prek vezave signala za lokalizacijo v celično jedro lahko sprožimo močno aktivacijo prepisovanja gena. Foto: Kemijski inštitut
Prikaz uporabe peptidnih modulov CC za usmerjanje lokacije različnih fluorescenčnih proteinov v človeški celični liniji bodisi v citosol (rumeno), jedro (modro) ali plazemsko membrano (rdeče). Prek vezave signala za lokalizacijo v celično jedro lahko sprožimo močno aktivacijo prepisovanja gena. Foto: Kemijski inštitut

Celice so zelo zapleteni sistemi, katerih delovanja v precejšnji meri še ne razumemo. Po drugi strani pa celice že uporabljamo za proizvodnjo različnih spojin ter kot pametna zdravila. Za uravnavanje delovanja celic moramo imeti na razpolago molekulska orodja, ki so precizna in učinkovita.

Raziskovalci Kemijskega inštituta so razvili selektivne molekulske sponke za uravnavanje delovanja človeških celic. S kombinacijo peptidov, ki se močno vežejo samo na ustrezen par, ne pa na druge molekule, so dosegli doslej najmočnejše povečanje prepisovanja izbranih genov v človeških celicah. Pokazali so, da lahko s temi sponkami istočasno usmerijo molekule v več želenih predelov celic.

S tem pristopom so raziskovalci po navedbah Kemijskega inštituta pokazali, da lahko bistveno izboljšajo možnost uravnavanja delovanja celic s svetlobo ali s kemijskimi spojinami, kar bo zelo uporabno tako za raziskave kot tudi za terapevtske namene.

Gradniki, ki so jih uporabili, so ovite vijačnice, ki jih sicer uporabljajo za tvorbo proteinskih kletk v okviru ERC-projekta za uveljavljene raziskovalce, ki ga vodi vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo Kemijskega inštituta Roman Jerala.

Raziskava, ki je bila v celoti izvedena na Kemijskem inštitutu, je bila objavljena v reviji Nature Chemical Biology. Prva avtorica omenjenega članka je Tina Lebar, ki je trenutno na podoktorskem usposabljanju na Univerzi Harvard, soavtorji pa so Duško Lainšček, Estera Merljak, Jana Aupič in Roman Jerala z odseka za sintezno biologijo in imunologijo Kemijskega inštituta.