Ugotovitve izhajajo iz podatkov o tokovih ogljika okoli severa Rusije, ki jih spremlja Igor Semiletov z univerze Aljaska v Fairbanksu. Uhajanje metana iz vzhodne sibirske police je močnejše, kot je bilo običajno, je opozoril. Semiletov uhajanje metana spremlja že več let, hkrati pa vodi mednarodno raziskovanje sibirske police, v okviru katerega so bile v Arktični ocean poslane številne odprave. Podatki lanskoletne raziskave se zdaj obdelujejo in pripravljajo na objavo. Podatki o uhajanju metana, ki so bili zapisali lani poleti, pa že kažejo najvišje do zdaj izmerjene vrednosti.

Sibirska polica deluje kot velikansko ledeno skladišče ogljika v različnih oblikah, kot sta na primer ogljikov dioksid in metan. Ker je to območje, ki je močno podvženo segrevanju, velike količine metana iz podvodnega permafrosta, ki je do zdaj veljal za stabilnega, zdaj uhajajo v morje in v ozračje.

Znanstvenike zdaj skrbi, da bi izpust tako mogočne tople grede močno vplivalo na globalno segrevanje. Prav metan je namreč tisti, ki v velikih količinah veliko pripomore k dvigu globalne temperature. Ker naj bi globalno segrevanje povzročalo novo taljenje permafrosta, to pa izpust novih količin metana v ozračje, je to začaran krog.

Najslabši mogoč scenarij se je enkrat že uresničil
Najslabši mogoč scenarij, ki se je v zgodovini Zemlje enkrat že zgodil, je, da bi se naenkrat sprostile tone metana. Takšen izpust znanstveniki povezujejo predvsem s hitrim dvigom globalne temperature, dogodek pa bi lahko povzročil množično izumrtje vrst.

Poročilo ameriške uprave za oceane in ozračje pravi, da je bila spomladanska temperatura na območju Sibirije od leta 2000 do leta 2007 štiri stopinje Celzija višja, kot je povprečje za obdobje od leta 1970 do leta 1999. Na aljaški univerzi trdijo, da je to največji skok temperature na Zemlji.

Toplo vreme v zadnjem desetletju po mnenju znanstvenikov pomeni, da so se velike zaloge ogljika, ki so nastale zaradi gnitja ostankov živali in rastlin, sprostile v morje in v ozračje. Pod morsko gladino ujet metanov hidrat se zdaj ogreva in uhaja skozi luknje v talečih se sedimentih.

Do še pred kratkim je veljalo, da večino plina vsrka morje samo, zadnji podatki profesorja Semiletova in njegove ekipe pa kažejo, da zaradi majhne globine arktičnih polic metan uhaja v ozračje, preden reagira in se kot ogljikov dioksid raztopi v morju. Orjan Gustafsson s stockholmske univerze, ki je dogajanje preučeval na ledolomilcu, pa pravi, da je količina metana v ozračju v regiji do 100-krat višja kot običajno, v nekaterih primerih pa celo do 1000-krat.

Kljub visokim vrednostim metana pa Gustafsson meni, da ni razloga za preplah. Da bi določili natančen vzrok za uhajanje metana, bodo najverjetneje potrebne nadaljnje raziskave. Poudaril je, da je treba ugotoviti, kako hitro se metan izloča in koliko ga uhaja. Kljub temu ostaja strah, da bo globalno segrevanje povzročilo taljenje sibirskega permaforsta pod gladino morja.