V prvem primeru je šlo za zadnje dni življenja in za smrt starejše samice, ki je dalj časa živela v majhni skupini šimpanzov v britanskem safari parku. Že nekaj dni pred smrtjo se je skupina zbrala okoli nje. Zdelo se je, da ji skušajo izkazati pozornost in nežnost, ugotavljali so znake življenja, ko pa je poginila, so jo sicer zapustili, a ob njej je še vso noč ostal eden njenih potomcev. Ko so zaposleni v parku truplo odstranili, so šimpanzi kazali znake potrtosti in se še nekaj časa izogibali spanju na kraju pogina.

V drugem primeru pa so znanstveniki dalj časa opazovali samici, ki sta še nekaj tednov na hrbtih nosili mumuficiarni trupli svojih mladičev, za katera je bila usodna bolezen, podobna gripi. Šele po dolgem času sta dovolili, da se ju dotikajo tudi druge živali, in nato kazali pripravljenost, da se od njiju ločita.

Kot meni James Anderson, eden od raziskovalcev, pogosto naštevamo lastnosti, ki naj bi človeka ločile od živali, a rez nikjer ni oster, tudi v primeru doživljanja smrti ne, saj je zavest živali o smrtnosti pogosto razvita višje, kot se domneva.