Luka Fajs je mikrobiolog, ki je v Singapurju ustanovil podjetje za hitro diagnostiko. Mlademu raziskovalcu iz laboratorija profesorice Tatjane Avšič-Županc z ljubljanske medicinske fakultete, podjetniška žilica ni dala miru, in ko je zaslutil priložnost na rastočem biotehnološkem trgu, se je podal v podjetniške vode in uspel. Vendar priznava, da ni lahko. Živi in dela v Singapurju, ob tem pa poskuša ohraniti čim bolj živ stik s Slovenijo, tako zasebno kot poslovno.

Mlado zagonsko podjetje načrtuje širitev nabora hitrih testov na bolezni, poleg zike in denge tudi na nekatere, ki so pogostejše na Zahodu, npr. ledvična odpoved. Prav zato si obeta širitev tudi na območje Evrope in Amerike.

Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo?
Rekel bom, da me je v Singapur privedel splet naključij. Najpomembnejši je mentor – ker ti da priložnost. Jaz sem jo dobil, ko sem se kot MR (mladi raziskovalec, op. p.) v okviru Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, vključil v evropski projekt o krimsko-kongovski hemoragični mrzlici. Prvi sestanek je bil v Stockholmu. Tam sem srečal Roberta Marksa, izmenjala sva si vizitke in ostala v stiku, sodelovala dalje. Prišel je tudi v Slovenijo, takrat sem se potrudil, da sem mu razkazal državo in ponudil najboljše, kar imamo – lahko rečem, da sem ga kupil s slovenskimi vini. Po doktoratu mi je ponudil postdoktorski študij v Singapurju. Singapurska vlada je namreč razpisala 5-letni projekt za raziskovanje pod okriljem National Research Foundation, imenovan CREATE. Po 2-3 mesecih v Singapurju sem mu predlagal start-up, on pa me je, kot pravi poslovnež, 6-krat zavrnil – ker ve, kaj pomeni preiti iz akademskih vod v podjetniške. Na en "da" prejmeš 100, 200 "ne-jev". Iz izkušenj je vedel, da mora biti podjetnik vztrajen in 'neusmiljen'. Vztrajnost je bistvena!

Druga stvar je dostop do nepovratnih sredstev za raziskovanje. Za kaj takega je Singapur eno najboljših mest na svetu, država vlaga na milijarde v znanost, predvsem sicer v visokotehnološka podjetja s področja IT-ja, v nove aplikacije, internet stvari; biotehnološka podjetja so že bolj tvegana oz. so vložki večji, ampak se dá z dobro vizijo. Takrat je moja prednostna naloga postala to, da pridobimo dodatna državna finančna sredstva. Tukaj sem imel veliko izkušenj že iz Slovenije, saj sem veliko sodeloval pri pisanju vlog za nepovratna sredstva evropskih in slovenskih skladov. No, nazadnje smo bili izbrani na razpisu Singapurja in MIT-a (Masachusets Institute of Technology, cenjen inštitut v ZDA, op. p.). Ponudili so nam denar in še nekaj, nekaj izredno pomembnega – podjetniško delavnico, ki jo je organiziral sklad Singapore MIT Alliance for Research and Technology (SMART). Osebno v tem tečaju vidim prelomnico v svoji karieri, saj sem imel priložnost sodelovati z najboljšimi ljudmi v industriji ... 4 mesece, 2-krat tedensko po cel dan smo imeli predavanja, ne teoretikov, ampak dejanskih podjetnikov z izkušnjami, ki so sami že prehodili to pot in uspeli. Delali smo za lastni projekt: kako tržiti svoje raziskave, kako izvesti idejo v praksi, kdo bo kupec, kako dobiti posojila ... Odpre se ti kup vprašanj, na katere prej sploh ne pomisliš. Tako smo korak za korakom v 4 mesecih spisali poslovni načrt, in ko smo ga imeli, smo šli z njim do investitorjev, državnih institucij ... Dobili smo dodatnih 0,5 milijona singapurskih dolarjev (317.236,5 evrov).

Dobra izobrazba je nedvomno nujna osnova za nadaljnje načrte. Kaj ponuja slovenski izobraževalni sistem (na vseh stopnjah šolanja) glede na tuje – dobro, morda celo odlično podlago? Je preveč meritokratski?
Kar se izobraževalnega sistema tiče, lahko komentiram le del, v katerega sem bil vključen. Svoj študij, mikrobiologijo, sem opravil na Biotehniški fakulteti. Mikrobiologija je fantastičen študij, znanja dobiš več kot dovolj. Kaj hočem reči s tem: največji dejavnik si sam. Vprašati se moraš, za kaj študiraš: da razumeš in dojameš ali za sedemko pri izpitu? Nadgraditi, poglobiti, kar ponuja sistem, ki je v Sloveniji na visoki ravni. Povsod lahko naletiš na profesorja, ki ti je za vzor. Na oddelku je lahko 15 profesorjev, ki snov podajajo na ne najboljši način, toda eden, dva te navdušita. In v raziskovanju (in podjetništvu) je dober mentor, nekdo, ki je že šel skozi vse to in ki ima veliko znanja, ki ti lahko prihrani glavobole in te usmerja, zlata vreden.

Ali je marljivost ali trgovska žilica tisto, kar dela podjetnika?
Študij mi je dal izjemno znanstveno osnovo za naprej. Seveda menim, da je kakovost študija primarno odvisna od osebne predanosti. Ampak študij in podjetništvo sta popolnoma drugačni sferi. Podjetnost je bolj kot ne osebna lastnost, ki jo lahko izoblikuješ s primernimi mentorji in nasveti. Podjetništva se lahko naučiš le od podjetnikov.

Vaše podjetje ima sedež v Singapurju. Zakaj ravno tam?
Singapur je idealno področje za tovrstne izzive. Glavni razlog je izobilje sredstev. Singapur so vrata Azije. Neposredno priti v Azijo je zelo težko – če nimaš stikov, težko prideš do priložnosti, zato je odskočna deska, kjer si zagotoviš mrežo znanstev, nujna. Mi v Sloveniji imamo znanje, želimo uspeti, smo inovativni, smo trmasti, trdo delamo – to so dobra izhodišča, ampak marsikatera ideja zamre že na začetku, ker ni pravih sredstev, da zaživi. V Singapurju vsak državljan lahko dobi 50 tisoč singapurskih dolarjev (31.723,65 evrov) za zagon. Davki pa so sploh super: prva tri leta so prihodki do sto tisoč singapurskih dolarjev (63.447,3 evrov) za zagonska podjetja neobdavčeni, ni davka na kapitalski dobiček, plača pa je v povprečju obdavčena 10-, največ 20-odstotno. Seveda pa ni vse tako pravljično – Singapur je krut kapitalističen svet, kje se vse plača. Standard je višji in brez službe tu ne preživiš – tujci namreč niso upravičeni do podpore.

Je v tujini okolje bolj naklonjeno malim podjetjem? Je laže najti ustrezno delovno skupino, se povezati z institucijami in drugimi podjetji, dobiti podporo občine, države, urejati dokumentacijo … Kako gledate na stanje zagonskih (start-up) in odcepljenih (spin-off) podjetij v Sloveniji? Kar nekaj oblikovalskim izdelkom in rešitvam za prosti čas se je uspelo prebiti med mednarodno odmevnejše, še vedno pa ne moremo govoriti o "resnih", znanstvenih produktih. So podjetniški inkubatorji in pospeševalniki, prostor za sodelo in podobne ustanove in srečevališča korak v pravo smer? Česa v Sloveniji še manjka?
V Sloveniji zagotovo manjka zagonskega kapitala. V Singapurju je polno inkubatorjev – a to ne pomeni nič, če ni tudi preostale infrastrukture. Evropska sredstva so zelo kompetitivna, v Sloveniji pa so zagonska sredstva omejena na cca. 70.000 EUR, kar zadošča za mobilno aplikacijo, mnogo manj pa za kaj drugega. V Singapurju je birokracije bistveno manj, prav lahkotno je tam dobiti denar – samo lani so vložili v več kot 1000 novih podjetij – po pol milijona (singapurskih dolarjev, op. p.)! Ideja je, da s tem denarjem pripeljejo v Singapur perspektivna podjetja, tudi evropska.

Pri nas ni prave podjetniške miselnosti, predvsem v znanstvenih ustanovah. Marsikatere izjemne znanstevne dosežke bi lahko spravili na trg, vendar jih ne. V Singapurju pa je velik poudarek na prenosu znanstvenih dosežkov na trg. Tudi pri nas bi lahko to storili. Vendar to ni naloga profesorjev ter raziskovalcev, to je pristojnost služb za intelektualno lastnino. Morali bi biti v stalnem, pristnem stiku z laboratoriji, aktivno spremljati njihov napredek in nova dognanja, ter aktivno iskati podjetniške priložnosti. Poleg tega bi seveda morali aktivno opozarjati raziskovalce, naj počakajo z objavami in vložijo patent, v kolikor je odkritje inovativno.

Nadalje, kar pri nas še manjka, morda že v srednji šoli, so programi podjetništva. Ne mislim, da bi morali teoretično razmišljati o financah, kaj so in kaj niso, dobrodošla novost v izobraževalnem sistemu bi bile prave podjetniške delavnice, po zgledu tečaja SMART, ki sem se ga udeležil, na katerem bi lahko mladi znanstveniki na lastni koži doživeli, kaj pomeni prenos tehnologij na trg v praksi. Govorim o skupinskem projektnem delu skozi celotno šolsko leto. Dobijo idejo in preverijo njen podjetniški potencial. Za začetek morajo ugotoviti, ali je ideja sploh smiselna z ekonomskega vidika. Marsikdaj se izkaže, da ideje, ki se na prvi vtis zdijo kot ideje za milijon dolarjev, v resnici sploh niso poslovno zanimive. Takrat vidiš, ali ti podjetništvo leži, te veseli ali ne. Veliko mladih v Sloveniji ima potencial, pa se tega ne zaveda, ker nima priložnosti tega zavedanja izoblikovati. Po drugi strani pa se tisti, ki jim podjetništvo ni prva izbira, po takšni izkušnji ne sprašujejo več, zakaj niso poskusili. Pač niso, s tem ni nič narobe.

Kako pa je s patenti?
Patent je v biotehnologiji nekaj, brez česar ne gre. Mi imamo dva patenta in še par na poti. Težava je cena. Nismo več fizično povezani z univerzo, vse stroške krijemo sami, teh pa je na patent okoli 30 tisoč singapurskih dolarjev (19.034,19 evrov). Kljub temu stremimo k močnemu portfelju patentov, saj nam ti omogočajo kredibilnost pred investitorji in neko obliko varnosti na trgu.

Je univerza v Singapurju zahtevala kake pravice?
Seveda. Pogajanja so bila dolga in naporna, vendar uspešna za obe strani. Naš namen je bil, da se univerza ne vključi v lastniško strukturo, saj smo mnenja, da bi to upočasnilo naš napredek. Univerze in državne ustanove so na splošno preveč birokratske, odločitve sprejemajo počasi, tega pa si mi ne moremo privoščiti.

Včasih se univerza dogovori za solastništvo patenta oz. si izpogaja določene ugodnosti, npr. delež v podjetju, deleže od prodaje. Zavedati pa se moramo, da je za univerze ključen ugled v svetu, ki ga dosežejo z objavami in citati, največji prestiž pa so zanje uspešna podjetja.

Koliko ljudi zaposluje podjetje? Kakšne profile iščete?
Imam zaposlene raziskovalce, tj. razvojnike, pri 4 projektih pa sodelujemo tudi z univerzama v Singapurju in Izraelu, tako lahko zaposlimo študente na projekt (formalno niso del podjetja). Iščemo pa predvsem strokovnjake na področju diagnostike, elektrokemije, kemije, imunologije, tako doktorske študente kot po doktoratu.

Kakšno je delo?
Dela se tako rekoč 24 ur, ni fiksnega urnika. Osebno se trudim, da si vzamem vsaj malo časa vsak dan za družino, vendar mi dostikrat ne uspe. Delo je zelo fleksibilno in pogosto se zavleče v pozne večerne ali jutranje ure, zlasti pred roki.

Moja naloga v podjetju je vodenje raziskav in razvoja, pridobivanje investicij, vzpostavljanje novih projektov in sodelovanj, pravne stvari itd., laboratorijskega dela pa ne opravljam več.

Se to precej razlikuje od prejšnjega dela – pogrešate raziskovanje?
V Sloveniji sem užival v raziskovalnem delu, saj sem imel veliko svobode in zanimivo temo. V Singapurju pa sem bil od vsega začetka usmerjen v ustanovitev lastnega podjetja. To je pomenilo, da sem se veliko ukvarjal s pridobivanjem sredstev, se udeleževal tekmovanj, pisal članke ... v laboratoriju me ni bilo. Stik z raziskovanjem vzdržujem z vodenjem naših raziskav in tedenskih sestankov z našimi raziskovalci. Včasih bi raje preživel kakšno uro v laboratoriju, vendar - po pravici povedano - mislim, da mi trenutna vloga bolj leži.

Ste razmišljali o singapurskem državljanstvu?
Sedaj sem tu z delovnim vizumom, singapurskega državljanstva pa nočem, ker bi se v tem primeru moral odpovedati slovenskemu, Singapur namreč ne predvideva dvojnega državljanstva. Mogoča je sicer rešitev s statusom stalnega rezidenta, a ga je zelo težko pridobiti.

Kakšen je pomen podjetij v tujini za Slovenijo?
Ni neposreden, ni očiten, vendar obstaja, obstaja v znanju, povezovanju ... Na otvoritev našega podjetja smo povabili častnega konzula Slovenije v Singapurju. Če podjetje uspe, se lahko podružnico pripelje nazaj v Slovenijo. Kdor koli ima kakšno idejo, se lahko obrne name, saj smo odprti za sodelovanja.

Kakšni so vtisi o Singapurju, če zanemarimo poslovni vidik?
Na srečo je Singapur varen, urejen in zelen, ima lepe parke, vse je blizu (avta namreč nimam), vedno je vroče, kar je dobro, če ti ustreza tak tip podnebja, tako da je veliko možnosti za izlete ob koncu tedna, za sprostitev, ko gledaš krasno obzorje ... Všeč nam je tudi multikulturnost, ogromno je tujcev, ki so mi kot druga družina. V kulturo lokalcev pa se ali vklopiš ali pa ne, je zelo drugačna in precej ločena od tujcev – večinoma se družim z zahodnjaki –, ampak nimam pa nobenih slabih izkušenj. Singapur je res dežela priložnosti.

Kaj bi svetovali nadobudnim mladim, polnim zamisli – kje so pasti prodora na domači in tuji trg? In – navsezadnje – kako se spopasti s stresom, neposredno, zaradi administrativnih in finančnih zagat pri projektu, kot posredno, zaradi občutka nevrednosti, če sam nisi inovativen, prodoren in z jeklenimi živci?
Biti moraš drzen in odprt za nove izzive, v Sloveniji smo včasih zelo omejeni. Moraš biti vztrajen in se zavedati, da ideja sama ni še nič, pomembna je izvedba, prenos v prakso. Povprečna ideja z dobro promocijo je lahko krasna poslovna zgodba – in obratno: odlična ideja ne doseže kupcev, če ni pravilno predstavljena.

Pri tem moraš imeti mentorja. Če bi šel sam v ta projekt, sedaj ne bi bil tam, kjer sem – morda bi bil na tem mestu čez eno leto, ampak bi bilo vseeno drugače. Sodelovanje je nujno, vedno sodeluj, tudi s tistimi, od katerih si ne obetaš koristi – pa sploh ne gre za preračunljivost, iskreno sodelovati, brez pričakovanj, z željo pomagati.

Zdi se mi, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki se želijo podati v te vode, ampak jaz bi vsakega 10-krat vprašal, ali zares hoče v to. Za zaveso prestiža "start-up gibanja" so neštete neprespane noči. Veš pa, da delaš nekaj dobrega za skupnost in zase. In tudi, če ti ne uspe (in 90-odstotna verjetnost je, da ti ne), se iz tega nekaj naučiš. Lahko odpreš novo podjetje in gradiš na temelju znanja, ki ga ne pridobiš na nobeni univerzi, pač pa ga moraš sam doživeti in občutiti.