1. Esa za vstop Slovenije

Ministri držav članic Evropske vesoljske agencije (Esa) so ta teden soglasno sprejeli prošnjo Slovenije za polnopravno članstvo. Generalni direktor Ese Josef Aschbacher in predsednik slovenske vlade Robert Golob sta nato v Parizu podpisala sporazum o pristopu Slovenije h Konvenciji o ustanovitvi Evropske vesoljske agencije in povezanih pogojih. Sporazum mora ratificirati še državni zbor. Slovenija bo polnopravna članica Ese postala predvidoma 1. januarja 2025, ko jih poteče status pridružene članice.

Sorodna novica Namesto brexita 'sloenter': Slovenija pridružena članica Ese

S tem se bo končal več kot 15-letni postopek približevanja Slovenije Esi. Slovenija je svoj podpis za sporazum o sodelovanju, prvi od treh korakov, podala leta 2008 pod prvo vlado Janeza Janše. Status sodelujoče države je dobila leta 2010 pod vlado Boruta Pahorja. Zapletlo se je leta 2015, ko bi se morala slovenska politika izreči, ali želi nadgraditi svoj status ali ne, a je zaradi politične nestabilnosti, menjav vlad, ministrov, pa tudi zaradi vprašanja, kateri resor naj prevzame finančno breme, omahovala. Viri iz koalicije so tedaj namignili, da bi kazalo o prispevkih za članarino povprašati tudi gospodarstvo, navsezadnje je ravno podjetjem vstop najbolj v interesu. Politika se je nazadnje odločila za obvod, ki je znižal letni prispevek na 400.000 evrov: pridruženo članstvo. Po osmih letih smo le prišli do točke, ko je slovensko gospodarstvo dovolj prilagojeno vesoljskim izzivom, slovenska politika pa pripravljena razpreti denarnico in letno nameniti 1,7 milijona evrov za polno članarino, pa še dodatne milijone za opcijske programe.

"Od prvega sporazuma o sodelovanju, sklenjenega pred 15 leti, je minilo že kar nekaj časa. Ta podpis je ključni mejnik ne le za Slovenijo, temveč tudi za Eso, ki se je 50 let po svoji ustanovitvi izkazala za še vedno privlačno, saj je bila preoblikovana, da bi se prilagodila sedanjim pričakovanjem in izzivom," je ob tem izjavil Aschbacher.

"Veselim se, da bomo lahko opravljali koristno delo, ne samo za Slovenijo ali Eso, temveč za celotno človeštvo. Kajti to je tisto, za kar gre na področju vesoljske tehnologije," je pa je povedal Golob.

V osmih letih pridruženega članstva je več kot 30 slovenskih partnerjev podpisalo več kot 30 pogodb z Eso. Skupna vrednost pogodb je 42 milijonov evrov, je ob tem navedel kabinet predsednika vlade. Število registriranih podjetij in institucij za pridobivanje projektov pri Esi se močno povečuje in znaša že več kot sto subjektov (71 podjetij in 31 institucij). Geografsko povračilo sredstev za Slovenijo je večje od 1, kar pomeni, da dobimo več, kot v Eso vložimo; dosega ustrezen delež projektov podjetij, v letu 2023 pa je bila objavljena tudi nacionalna vesoljska strategija (podkast na temo strategije je na voljo tukaj).

Esa ima dve vrsti programov, obvezne in opcijske. Obvezne pokrije članarina, ki je določena kot delež BDP-ja države, pri opcijskih pa lahko države vlagajo, kolikor želijo.

Agencija ima trenutno 22 držav članic, med njimi 20 članic Evropske unije ter Norveško in Švico. Esa ni organizacija Evropske unije, a z njo tesno sodeluje. Članstvo je načeloma omejeno na evropske države. Ustanovljena je bila leta 1975 z združitvijo dveh evropskih vesoljskih programov ELDO in ESRO. Poteza je bila namenjena povečanju sodelovanja z Naso in drugimi agencijami po svetu.

Avdio: Oddaja Studio ob sedemnajstih na to temo

Začetek konca geografskega povračila?

Eden temeljev Ese je geografsko povračilo (ang. georeturn), princip, da se večina vloženega denarja vrne v državo članico. Kako deluje? Poenostavljen in hipotetičen primer: Esa želi nov vesoljski teleskop za milijardo evrov. Odpre dražbo. 500 milijonov prispeva Francija, 500 milijonov Nemčija, druge države zamahnejo z roko. To pomeni, da bodo francoski in nemški izvajalci dobili po slabe pol milijarde evrov projektov. (V praksi je zadeva nekoliko bolj zapletena, več v 4. členu Esine konvencije.)

Ta sistem delovanja se ob vse ostrejši svetovni konkurenci maje. Kritiki pravijo, da povzroča neučinkovitost, višje stroške in počasnost. Če se želi Evropa res spopasti z vzhajajočo konkurenco, se vrniti na tron svetovnega trga, predvsem raketnega, kjer je boj najostrejši, potem se mora tega pravila znebiti. Ko je namreč Esa prisiljena, da poišče proizvajalce v državah vlagateljicah, potem lahko boljši konkurent odpade zgolj zato, ker je iz "napačne" države. V Esi zavračajo ta argument; pravijo, da je evropska vesoljska industrija tako obsežna in raznolika, da se tudi ob geografskih omejitvah lahko najdejo kakovostni in konkurenčni ponudniki.

Aktualni generalni direktor Ese Josef Aschbacher je bil prvi, ki je javno podvomil o koristnosti geografskega povračila, kar je bila kar pogumna poteza. S tem je namreč dregnil v soglasje, ki že skoraj 50 let vzdržuje relativen mir, saj skrbi, da so interesi držav članic približno pokriti z njihovimi denarnimi vložki. Če geografskega povračila ne bi bilo, potem bi bili boji za projekte srditi, države pa bi imele manj interesa za dodatna vlaganja. Zakaj bi, recimo, Nemčija plačala milijardo evrov za projekt, kjer bi smetano pobrali Italija in Francija? In prav geografsko povračilo je bilo med najbolj izpostavljenimi argumenti med dolgoletnimi razpravami, ali naj Slovenija vstopi v Eso ali ne. Za zdaj dobivamo precej več, kot vlagamo.

Aschbacher je predlagal preizkusno rahljanje pravil. Esa bo odprla razpis, izbrala najboljšega ponudnika in šele nato odprla dražbo, torej pobarala države članice za denar. Ministri Ese so odločitev podprli, a le za nekaj pilotnih projektov. Bodo države pripravljene dati denar, ki se ne vrača domov?

Video: Posnetek Esine novinarske konference

2. Sunita Williams v vesolju, nekaj težav z njeno vesoljsko ladjo

Astronavtka slovenskih korenin Sunita L. Williams je četrtič v vesolju. Dobila je čast prvega poleta z novo vesoljsko ladjo Starliner, njeno bivanje na Mednarodni vesoljski postaji (MVP) so celo podaljšali; le razlog za podaljšanje ni tako pozitiven – številne težave s Starlinerjem.

Pot do izstrelišča je bila izjemno dolga. Nasa je leta 2010 podpisala pogodbo z Boeingom za razvoj nove vesoljske ladje za prevoz posadke. Prva dostava ljudi na MVP je bila predvidena leta 2017. Ni presenečenje, da se je časovnica izkazala za preoptimistično. Že testni poleti brez posadke so namreč razkrili številne napake, tisti leta 2019 bi se skoraj katastrofalno končal zaradi hroščev v programski opremi, na drugem, ki je potekal leta 2022, pa so odpovedali številni potisniki; pozneje je Nasa našla še težave s padali, notranjo opremo, ki je bila preveč dovzetna za gorenje, in kup drobnarij. Nasa in Boeing sta izvajala popravke, posadka, Sunita Williams in Barry E. Wilmore, je lahko le trenirala in gledala, kako drugi astronavti leta in leta mirno letijo v SpaceX-ovih Crew Dragonih. Sledila sta še dva spodletela poskusa izstrelitve, enkrat zaradi puščanja v Starlinerju, drugič zaradi težav z ventili v raketi Atlas V. Leta so minevala.

Avdio: Posnetek zadnje novinarske konference o Starlinerju

Sorodna novica "Neverjetno veliko zvezd je!"

5. junija pa je vendarle uspelo. Atlas V se je dvignil s Cape Canaverala in pognal Starlinerja v vesolje. Čakanje se je očitno izplačalo, tako Sunita Williams kot Barry Wilmore sta med poletom vzklikala od navdušenja. Pripadla jima je čast prvega poleta z novo vesoljsko ladjo, kar se zgodi zelo redko. Prvi polet Space Shuttla je bil davnega leta 1981, sledil je Crew Dragon (2020) – in to je to v zadnjih 50 letih, kar zadeva ZDA. Najbrž sta bila izbrana tudi zaradi izkušenosti; oba imata za seboj več vesoljskih poletov.

In še dobro, da sta izkušena, kajti Starliner (spet) kaže zobe. Nasa je že pred izstrelitvijo zaznala puščanje helija, a je presodila, da se lahko polet vseeno izpelje; nato pa so v vesolju odkrili skupno kar pet virov uhajanja. Helij je pomemben, ker rine gorivo k potisnikom. In tudi ti niso zanesljivi. Med približevanjem Mednarodni vesoljski postaji je ugasnilo kar pet potisnikov, štiri izmed njih so nato ročno vključili in tako izpeljali spojitev z MVP-jem.

Misija bi morala trajati en teden, a so jo že večkrat podaljšali, da bi lahko izvedli dodatne analize odpovedi. Nasa in Boeing sta na zadnji novinarski konferenci zagotovila, da je Starliner še vedno dovolj varen za vrnitev, je pa dobro pridobiti več podatkov in razviti postopke različnih scenarijev vrnitve. Ta je prestavljena na neznani datum julija. Williamsova bo tako namesto enega tedna dobila najmanj mesec dni v vesolju.

Stara je 58 let in tako počasi gre proti koncu svoje astronavtske kariere. V vesolju je bila doslej trikrat, in sicer na odpravah STS-116 (2006), STS-117 (2007) in Sojuz TMA-05M (2012). Uradno pa je še vedno med morebitnimi kandidatkami za odprave Artemis.

Video: Posnetek izstrelitve

Video: Posadka razkaže notranjost Starlinerja

Video: Približevanje postaji in spojitev

3, Pomemben korak za kitajski lunarni program

Kitajska je uspešno preizkusila pogonski sklop prihodnje rakete Dolgi pohod-10, ki bo temelj kitajskega raziskovanja Meseca s posadko.

Prva stopnja Dolgega pohoda-10 bo opremljena s sedmimi kerozinskimi motorji YF-100K. Tokrat so – domnevno zaradi omejitev testne platforme – preizkusili sistem s samo tremi motorji. Šinhua (Xinhua) poroča, da so motorji delovali po pričakovanjih, potisk pa je dosegel 382 ton. Kmalu naj bi izvedli statični preizkus druge stopnje.

Video: Posnetek testa

Dolgi pohod-10 si lahko predstavljamo kot "kitajski Falcon Heavy". Sestavljen bo iz treh povezanih stopenj. Visok bo 92,5 metra. Masa pri vzletu bo znašala 2189 ton, potisk pa 2678 ton. Proti Luni bo lahko poslal 27 ton tovora, kar naj bi zadostovalo za vesoljsko ladjo, pristajalnik bi izstrelili ločeno. Kitajska je napovedala pristanek posadke na Mesecu pred letom 2030, kar pomeni, da se ji precej mudi in se absolutno zanaša na Dolgi pohod-10.

Sprva je želela svoj lunarni program izvesti z načrtovano supertežko nosilno raketo Dolgi pohod-9, ki je primerljiv s starim Saturnom V in naj bi zmogel vsaj 140 ton v nizkozemeljsko tirnico. A razvoj takšne rakete traja še precej dlje, poleg tega so v zadnjih letih večkrat zamenjali dizajn, zato je postalo jasno, da bo potrebna alternativa, ki so jo našli v desetici.

Premični kabli

Dolgi pohod-10 bo večkrat uporaben. Prva stopnja bo pristajala na robotski ladji, a ne bo imela pristajalnih nog, temveč jo bodo lovili s premičnimi kabli, kot je razvidno na spodnjem videoposnetku. To kaže, da se Kitajska hitro uči od SpaceX-a, ki bo Starshipe lovil z mehaničnimi rokami – že na naslednjem poletu! –, in je na tem področju bolj inovativna in agilna od Evrope.

4. NOTICE:

5. Slana pri Marsovem ekvatorju

Esini sondi Mars Express in ExoMars sta zaznali do 150.000 ton slane v bližini Marsovega ravnika, in sicer na vršacih Tharsisovih ognjenikov.

Ti ognjeniki imajo na vrhovih ogromne kaldere oziroma ognjeniške kraterje, ki nastanejo po umiku magme in posledičnem sesedanju. V njih očitno vlada posebna mikroklima, v katero zaide (razmeroma) topel in vlažen zrak, nato nastane slana. Doslej so domnevali, da je pri ekvatorju za obstoj vodne slane pretoplo. Precej podrobneje v tem Esinem pojasnilu.

6. Voyager 1 se je rešil iz brezna

Nasinemu institutu JPL je uspelo rešiti sondo Voyager 1, ki se je spopadala z najresnejšo okvaro do zdaj.

Voyager je stara sonda, zato so okvare in napake pričakovane. A lanskega novembra (poglavje 10) se je pojavila takšna, da so se na Nasi že počasi pripravljali na najhujše; konec misije, ki traja skoraj pet desetletij. Voyager 1 je namreč pošiljal isto, nesmiselno zaporedje ničel in enic, kot bi se njegov računalnik "zataknil". Inženirji so mesece in mesece neuspešno iskali napako. K dolgotrajnosti je prispevalo tudi to, da povratni čas signala traja 45 ur. Aprila letos pa so našli sled: okvarjen spomin.

Nekoliko natančneje. Voyager ima več računalnikov. Eden izmed njih je FDS (Flight Data Subsystem), ki zbira podatke znanstvenih instrumentov in podatke o delovanju sonde ter jih uredi, da so pripravni za pošiljanje domov.

Nasini inženirji so marca FDS-ju poslali ukaz, naj odgovori s celotno vsebino spomina. FDS je, presenetljivo, ubogal. Analiza poslanega je pokazala, da so trije odstotki delovnega spomina okvarjeni in da je pravzaprav zatajil čip, ki je za ta del spomina odgovoren. Vzrok sicer ni znan. Morda ga je nesrečno zadel kozmični žarek ali pa se je preprosto pokvaril. Vsekakor so inženirji kodo, ki je bila na slabem delu spomina, premaknili drugam. Kmalu zatem so zagnali dva znanstvena instrumenta, pred kratkim še dva, vsi dobro delujejo. Voyager 1 pa proti Zemlji pošilja berljive podatke. To bo predvidoma počel še nekaj let, dokler mu ne zmanjka električne energije. Ali pa ga udari kakšna druga okvara – te se v zadnjih letih vse pogosteje kopičijo.

Umrl je Ed Stone

Voyagerja sta preživela svojega stvaritelja. V 88. letu starosti je namreč umrl Edward C. Stone, znanstveni vodja programa Voyager in tudi dolgoletni direktor JPL-a. Skupno je sodeloval pri kar štirinajstih vesoljskih misijah, pri eni, ki je prišla najbližje Soncu doslej (Parker Solar Probe), in pri drugi, ki je šla najdlje od Sonca (Voyager). Več o njem tukaj.

7. FOTO: Hubblu bo počasi zmanjkalo delujočih žiroskopov

Vesoljski teleskop Hubble deluje samo še z enim žiroskopom, napravo, ki meri hitrost obračanja.

Hubble je na začetku imel šest žiroskopov, zadnja leta je deloval s tremi. Lani je eden izmed trojice začel izrazito napačno meriti, kar je teleskop večkrat poslalo v t. i. varni način delovanja in okrnilo dragoceni opazovalni čas, za katerega se borijo številne znanstvene ekipe z vsega sveta. Ostala sta le še dva. Nasa se je zato odločila, da bo Hubble deloval z enim, drugi pa bo v rezervi za hude čase. "To sicer nekoliko okrni opazovanja, obenem pa omogoča, da Hubble še lahko opravlja večino znanstvenih opazovanj," so zapisali pri agenciji.

Hubble je bil izstreljen že leta 1990, žiroskopi pa so novejši. Astronavti so vseh šest zamenjali na vzdrževalni misiji SM4 leta 2009.

Hubblov žiroskop vsebuje simetrično vrtavko, ki se vrti s hitrostjo 19.200 obratov na minuto. To počne leta in leta, zato ni presenetljivo, da se takšne naprave pogosto – za vesoljsko tehnologijo – obrabijo in pokvarijo. Svež primer: tudi Nasin teleskop Swift je pred kratkim prehehal delovati zaradi napake na enem izmed treh žiroskopov.

Video: Hubblov žiroskop

Avdio: Posnetek novinarske konference

Da Hubble še ni zatajil, je Nasa podkrepila s sveže posneto fotografijo lečaste galaksije NGC 1546. Fotografija v polni kakovosti je na voljo tukaj (38 MB).

8. FOTO: Rotacija kače

Vesoljski teleskop James Webb se je nazadnje lotil meglice v Kači (Serpens Nebula). V njej je našel zanimivo podrobnost: kopico protozvezd s poravnanimi osmi vrtenja. To govori v korist teoriji, da se zvezde, ki nastanejo iz istega oblaka, vrtijo v isti smeri. Zelo podrobno v tem sporočilu za javnost.

Video: Navidezno potovanje do meglice

Sorodna novica Zemljin vzhod – "božja perspektiva", dostopna vsem

9. ODŠEL JE V ZGODOVINO: Bill Anders

V 90. letu starosti je umrl nekdanji Nasin astronavt William Anders, najbolj znan po odpravi Apollo 8, na kateri je posnel znano fotografijo Zemljin vzhod oziroma Earthrise. Kot član odprave je bil eden izmed treh ljudi, ki so prvi v zgodovini obkrožili Luno. Bil je tudi rezerva na odpravah Gemini 12 in Apollo 11.

Znan je bil kot nuklearni fizik, vojaški pilot in podjetnik – med drugim je v 90. letih vodil znano družbo General Dynamics.

Umrl je v 7. junija v letalski nesreči. Pilotiral je staro propelersko letalo T-34, s katerim se je v mladosti naučil leteti. Več podrobnosti v Nasini biografiji.

Poveljnik odprave Apollo 8, Frank Borman, je umrl lani, Jim Lovell pa je pri 96 letih še živ.

Video: Nasina osmrtnica

Video: Intervju z Andersom

NA VIDIKU:

Sobota, 22. junij – Dolgi pohod-2C – SVOM

Nedelja, 23. junij – Falcon 9 – Starlink

Ponedeljek, 24. junij – Falcon 9 – Starlink

Ponedeljek, 24. junij – vesoljski sprehod pri MVP-ju

Torek, 25. junij – Falcon Heavy – GOES-R

Torek, 25. junij – Starliner – vrnitev

Sreda, 26. junij – Alpha – ELaNa 43

Sobota, 29. junij – H3 – DAICHI-4