1. Tri lunarna vozila

Nasa je izbrala tri podjetja, ki bodo razvijala lunarna vozila za prevoz posadke.

Že Apollovi astronavti so se lahko vozili po površju Meseca z električnimi vozili. Nasa dandanes pripravlja vrnitev človeka na Luno v okviru programa Artemis in ne želi, da bi na tem področju zaostajal. Ubrala pa je drugačen pristop. Komercialen. Odprla je javni razpis in pozvala podjetja, naj razvijejo lunarna vozila v okviru njenih specifikacij, nato pa jih bo najemala.

Izbrala je družbe Intuitive Machines, Lunar Outpost in Venturi Astrolab. Ta bodo morala pripraviti uvodne študije in projekt pripeljati do t. i. preliminarne faze, za kar bodo prejela nekaj deset milijonov dolarjev. Nato pa bo predvidoma izbrala eno za demonstracijsko misijo, torej za dejansko izdelavo vozila, izstrelitev na Luno in preizkus na sivem prahu. Celoten razpis je vreden 4,6 milijarde dolarjev. Vozila naj bi prvič uporabili na odpravi Artemis V, ki je za zdaj predvidena leta 2029, a bo najbrž pozneje.

Sorodna novica Toyotin "terenec" na Luni?

Seveda bodo morala biti precej naprednejša od Apollove zapuščine. Rover bo moral prestati skrajne razmere na Luni z ogromnimi temperaturnimi razlikami več kot 200 stopinj Celzija in biti odporen proti vesoljskemu sevanju, saj ni zaščitne atmosfere. Zmožen bo avtonomne vožnje, za kar bosta potrebna napredna navigacija in zmogljivi komunikacijski sistemi.

Prednost lunarnih vozil oziroma roverjev je očitna: z njimi lahko astronavti gredo daleč in hitreje kot peš. Iz tega pa izhaja šibka točka: kaj pa, če se vozilo pokvari, astronavti pa so predaleč od baze z omejenim kisikom? Nasa zato zahteva visoko zanesljivost. Lunarno vozilo bo moralo delovati 24 ur na dan, 365 dni na leto, seveda z odmori za polnjenje baterij in med lunarno nočjo, in to do deset let.

Ko roverja ne bo uporabljala Nasa, bo lahko počel, kar njegov lastnik želi.

Nasa se vse bolj zanaša na t. i. komercialne misije, kjer ne razvija vesoljske opreme, ampak podjetjem zgolj navrže zahteve in nato najema produkte – ali storitve. Pristop se je dobro izkazal pri oskrbi Mednarodne vesoljske postaje in prevozu posadke nanjo, zdaj pa ga širi, med drugim v program Artemis. Komercialni bodo pristajalniki (SpaceX-ov Starship, Blue Originov Blue Moon, poglavje 4) in vesoljski skafandri (Collins Aerospace, poglavje 1), torej ključna oprema projekta!

2. Novo o SpaceX-u

Ameriška družba SpaceX je ta teden opravila dve izstrelitvi raket Falcon 9 (še ena pa bo v noči s sobote na nedeljo), obakrat s Starlinki v tovornem prostoru.

Video 1: Prva izstrelitev z Vandenberga, ponedeljek. Prva stopnja je naštela 15 poletov.

Video 2: Druga izstrelitev s Floride, petek. To je bil 14. polet prve stopnje.

Sorodna novica Musk po ognjenem testu Starshipa napovedal pošastno nadgradnjo

SpaceX zvišuje kadenco poletov Falcona 9, samo marca jih je prižgal kar 14. Tudi zato je ameriška vlada predlagala nov davek na izstrelitve raket, poroča New York Times. Z njim naj bi financirali breme, ki je padlo na Zvezno agencijo za letalstvo (FAA), ki mora pregledati in odobriti vsako izstrelitev, teh pa je predvsem zaradi SpaceX-a bistveno več kot pred leti.

Napreduje tudi razvoj nove rakete Starship. SpaceX je ta teden opravil statični test prve stopnje Super Heavy (Booster 11) za naslednji polet, povrhu pa je izdal zanimiv videopovzetek zadnjega poleta te rakete. Videa spodaj.

3. Nov kitajski opazovalni satelit

Kitajska je v sredo s Šičanga (Xichang) izstrelila raketo Dolgi pohod-2D in z njo opazovalni satelit Jaogan-42 01, piše Šinhua (Xinhua). To je bil 515. polet v raketni družini Dolgi pohod.

4. Tudi Rusija dobila nov opazovalni satelit

Rusija je prejšnjo nedeljo z Bajkonurja (Kazahstan) izstrelila raketo Sojuz-2.1b, z njo pa opazovalni satelit Resurs-P, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos.

Resurs-P bo po navedbah korporacije namenjen preučevanju narave, onesnaževanja, iskanju surovin in pomoči ob naravnih katastrofah.

To je bila peta ruska izstrelitev letos, tretja iz Bajkonurja in 70. izstrelitev rakete Sojuz-2.1b.

Video: Posnetek dogodka

Sorodna novica Ameriški, ruski in beloruski član posadke ISS-ja so se vrnili na Zemljo

5. Vrnitev posadke MVP-ja

V petek se je z Mednarodne vesoljske postaje (MVP) vrnila ruska vesoljska ladja Sojuz MS-24. Pristala je v Kazahstanu. Z njo so se vrnili Tracy Dyson (Nasa), Oleg Novicki (Roskozmos) in Marina Vazilevska (Belorusija), sporoča Roskozmos.

V vesolju so bili od 23. marca.

Video 1: Posnetek vkrcanja v vesoljsko ladjo

Video 2: Posnetek odklopa

Video 3: Posnetek pristanka

Nepovezana novica: Komplet starih baterij, ki so jih leta 2021 odvrgli z Mednarodne vesoljske postaje, naj bi padel na hišo nekega Floridčana. Več tukaj in tukaj.

6. Rusija si želi povrniti staro slavo na področju izstrelitev

"Upam, da bomo do leta 2029 upravljali povsem nov nabor vesoljske opreme, s katerim si bomo povrnili položaj na svetovnem izstrelitvenem trgu." Te besede je izrekel generalni direktor ruske vesoljske korporacije Roskozmos, Jurij Borisov, sodeč po objavi na njihovi spletni strani (ki je dostopna zgolj iz Rusije ali z VPN-jem v Rusiji).

Slavne in visokozanesljive, a stare rakete Sojuz-2 bodo predvidoma nadomestili z novo raketo Amur (tudi Sojuz-7), katere prva stopnja bo navpično vzletala in pristajala. Za vrnitev bo uporabila zakrilca, za pristanek pa zložljive mehanske noge, tako kot Falcon 9. Prvo stopnjo bodo najprej uporabili do desetkrat, polagoma želijo številko povečati na sto. Gnalo jo bo pet metanskih motorjev. Amur bo v nižjo Zemljino tirnico zmogel prenesti 10,5 tone tovora s pristankom in 12 ton z uničenjem, kar je dvakrat manj od Sokola, a za ceno dobrih 18 milijonov evrov, kar je izjemno malo. Skupna masa rakete bo 360 ton. Izstreljevali ga bodo z vhodnega kozmodroma Vostočni, pristajali pa bodo na tleh, saj naj bi bilo tamkajšnje morje preveč razburkano. Prvi polet je bil sprva predviden za leto 2026, zdaj pa ga Borisov napoveduje leta 2028 ali 2029.

Napreduje tudi lahka nosilna raketa, nekoč znana pod imenom Krilo-SV, danes pa je preoblikovana in preimenovana v Irkut. Prva stopnja bo večkrat uporabna, iz vesolja bo jadrala s pomočjo zložljivega krila in pristajala vodoravno na stezi. V nizkozemeljsko tirnico bo zmogla prenesti do 400 kilogramov tovora, 600 kilogramov brez pristanka. Borisov je navedel, da gre za izjemno inovativen projekt tako z vidika izbire materialov kot načina proizvodnje. Datuma izstrelitve sicer ni navedel. Pred časom je veljala letnica 2024.

Prvi mož Roskozmosa je napovedal še supertežko nosilno raketo, naslednico sovjetskega N1. Tega je gnalo kar 30 motorjev in to je tudi bil razlog za propad, je navedel. Konec 60. let je bil nadzor takšnega pogonskega sklopa očitno prezahteven – danes ni več. Rusija si posledično želi vrnitve stare slave na novi tehnologiji. In kakšna naj bi bila ta raketa? Borisov je bil s tehničnimi podatki skop, je pa navedel, da bodo koncept Amurja – če se bo proslavil – prenesli tudi na supertežko nosilno raketo. Sklepamo lahko, da bo tudi ta vsaj deloma večkrat uporabna. Rusija je sicer do zdaj najavljala raketo Jenisej, ki naj bi bila zmožna prenesti sto ton tovora v nizkozemeljsko orbito. Gre za načrtovani sklop več prvih stopenj prav tako še načrtovane rakete Sojuz-5 oziroma Irtiš. Leta 2020 je tedanji vodja Roskozmosa Dimitrij Rogozin napovedoval, da bo Jenisej zanesljivejši, učinkovitejši in cenejši kot katera koli primerljiva raketa drugih narodov in da bo pripravljen do leta 2028. Njegov naslednik letnice ni navedel.

Kot pri vseh vesoljskih programih bo ključen denar. Borisov je navedel, da je imel Roskozmos leta 2022 18 milijard rubljev (180 milijonov evrov) izgube, lani pa 15 milijard (150 milijonov evrov).

Roskozmos se obenem spoprijema s krčenjem proračuna, Rusija z drago vojno in sankcijami, ki otežkočajo dostop do nekaterih zahodnih tehnologij. Navedene letnice so torej – še bolj kot na Zahodu – majave.

Rusija je bila nekoč močan tekmec na svetovnem izstrelitvenem trgu, ki si ga je delila z Evropo; a se je preveč zanašala na preizkušene, a stare tehnologije, zaostala in se nato spoprijela z upadom poslov, kar so še pospešile mednarodne sankcije po napadu na Ukrajino leta 2014.

Rusija in Elon Musk

Za konec še mala zanimivost, ki se tiče odnosa med Rusijo in prvim možem SpaceX-a, Elonom Muskom. Prejšnji vodja Roskozmosa, Dimitrij Rogozin, je bil do Muska zelo oster. Več let se je norčeval iz njega, SpaceX-a in koncepta večkratne uporabnosti raket – na koncu pa je sam skočil na ta vlak. Ravno pod Rogozinom je bil denimo spočet zgoraj omenjeni projekt večkrat uporabne rakete Amur. Teme se je v intervjuju dotaknil tudi njegov naslednik Borisov. Novinar mu je podal vprašanje, v katerem je uporabil izraz "neljubi Musk". Generalni direktor Roskozmosa pa se je odzval z besedami: zakaj pa bi moral biti neljub? "Z veseljem bi sledili njegovemu zgledu, ki je zelo privlačen. A dejstvo je, da nimamo takšnih finančnih in gospodarskih priložnosti, kakršne je on imel na prelomu tisočletja. Ključ je ustvariti tržne razmere, šele potem lahko privabiš zasebni kapital," je potožil nad mankom notranjega trga v Rusiji, ki bi spodbudil raketna zagonska podjetja. A obenem je dodal: "Ne pozabite, da je Muskov glavni kupec Pentagon. 70 odstotkov vseh vesoljskih storitev kupi Pentagon, in sicer skozi zanesljive, dolgoročne pogodbe. No, zakaj je njegov posel vzdržen?"

7. Korak naprej k električni energiji iz orbite

Evropska vesoljska agencija (Esa) krepi razvoj proizvodnje električne energije v orbiti za porabo na Zemlji.

Esa je že lani naročila študiji pri družbah Thales Alenia Space Italy in Arthur D Little. Družbi bosta poskušali odgovoriti na vprašanje, kaj je potrebno za postavljanje vesoljskih elektrarn, ki bodo energijo pošiljale na Zemljo in bodo tudi dobičkonosne.

Zdaj pa je odprla še razpis SOLARIS, vreden tri milijone evrov. Namenjen je razvoju opreme in metod za postavljanje velikih struktur v vesolju, kar bo potrebno, če bomo nekoč imeli vesoljske elektrarne.

Na podlagi teh študij naj bi se predvidoma prihodnje leto odločili, ali naj se razvoj začne na polno. Podrobneje o SOLARIS-u v tem dokumentu (PDF).

"Električna energija iz vesolja je nenehno na voljo, nepresahljiva, vzdržna in nadgradljiva. Z njo bi lažje dosegli naše cilje na področju podnebnih sprememb in energetske varnosti. To ni znanstvena fantastika. Osnovne tehnologije razumemo in se jih že preizkuša tako na tleh kot v vesolju," sporoča Esa, ki opozarja, da tovrstno tehnologijo razvijajo tudi druge svetovne sile.

Na agenciji so tudi navedli, da bodo elemente teh elektrarn izstreljevali na poceni, večkrat uporabnih raketah – česar pa Evropa še lep čas ne bo imela.

Prednosti in slabosti

Vesoljske sončne elektrarne imajo potencialno precej boljši izkoristek od kopnih. Lahko se okretno obračajo proti Soncu. Več časa so osvetljene, lahko tudi ves čas (sicer odvisno od višine in oblike orbite). Med njimi in Soncem ni ozračja, ki odbije in vpije del svetlobe.

Imajo pa cel kup težav, kar je tudi razlog, da po 50 letih razvoja niso v uporabi. Prvič: precej ceneje je postaviti panele sončnih celic na tla, kot jih poslati v nebo. Cena kilograma tovora v orbito načeloma znaša med deset tisoč in sto tisoč evri. Drugič, drago je tudi postavljanje velikih struktur v vesolju, še posebej če to počnejo astronavti. Največjo strukturo v orbiti, Mednarodno vesoljsko postajo, so gradili petnajst let. Zato bo treba razviti robote, ki bodo to počeli avtomatizirano namesto nas – ravno te zagonetke se loteva projekt SOLARIS. In tretjič, proizvedeno sončno energijo je treba pretvoriti v elektromagnetno valovanje, predvidoma v mikrovalove, poslati proti tlom, jih tam sprejeti in pretvoriti nazaj v elektriko. Na vsakem od teh korakov so izgube. In še ena nevšečnost: talni sprejemnik mora biti ogromen, kar najbrž ne bo všeč okoliškemu prebivalstvu.

Video: Esin predstavitvenik

8. MMC-jev intervju: "Vesoljske zmogljivosti Slovenije so se okrepile"

Sorodna novica "Vesoljske zmogljivosti Slovenije so se okrepile"

Slovensko pridruževanje Evropski vesoljski agenciji ima že 15-letno brado: prvi sporazum o sodelovanju je bil podpisan davnega leta 2008. Vmes smo prehodili številne stopničke, počasi krepili "vesoljski" sektor tako gospodarstva kot raziskovalne sfere in naposled smo prišli pred ciljno črto. Prejšnji teden je svet Evropske vesoljske agencije soglasno odločil, da začne pogajanja s Slovenijo o polnopravnem članstvu. Končna odločitev sledi predvidoma konec letošnjega leta. O tem, kako se je Slovenija izkazala do zdaj, smo se pogovarjali z direktorjem za evropske, pravne in mednarodne zadeve pri Esi Ericom Morelom de Westgaverjem. In ker se že dolgo in veliko ukvarja z mednarodnim sodelovanjem, smo ga vprašali tudi o stanju številnih zanimivih mednarodnih misij, kjer ima prste zraven Evropa. Tukaj.

9. NOTICE:

10. New Horizons si obeta nove oblete

Nasina sonda New Horizons bi morda lahko opravila še en oblet. Teleskopi so namreč odkrili več zelo oddaljenih nebesnih teles, ki so na načrtovani poti sonde iz Osončja. Ta telesa sicer niso dosegljiva, a nakazujejo, da bi jih lahko bilo tam še več ...

New Horizons je bil izstreljen leta 2006, leto kasneje šel mimo Jupitra, leta 2015 je opravil prvi oblet Plutona v zgodovini, štiri leta kasneje pa se je srečal s še enim telesom Kuiperjevega pasu, poimenovanim Arrokoth. Precej bogata nabirka za eno odpravo, ki bi se lahko še povečala.

Sonda je zdaj od Zemlje oddaljena 58,6 astronomske enote oziroma 8,8 milijarde kilometrov. To pomeni, da bi morala biti zunaj Kuiperjevega pasu, diska drobirja in planetoidov, ki se po dozdajšnjih spoznanjih razteza med 30 in 50 astronomskimi enotami. A ni nujno. Ravno opazovanja sonde New Horizons so nakazala, da bi lahko bil večji, ali pa da mu sledi še en, ločen pas. Sonda namreč zadnjih nekaj let zaznava nepričakovano visoko gostoto prahu na tem področju. Dodaten košček v sestavljanki so navrgli številni zemeljski teleskopi, ki že več let motrijo pot pred sondo. Ti so namreč našli "presenetljivo število oddaljenih teles Kuiperjevega pasu", kot se je izrazil vodja misije, Alan Stern. (Več o teh opazovanjih tukaj in tukaj.)

In če je Kuiperjev pas daljši, ali pa mu nemara sledi še en pas, potem bi se morda lahko našla še kakšna tarča za oblet. Ekipa za sondo zato načrtuje okrepljena opazovanja, začenši z nadgrajenim teleskopom Subaru, ki bi mu lahko leta 2025 sledila Observatorij Vere Rubin in leta 2027 vesoljski teleskop Roman. Na seznamu presenetljivo ni Hubbla, ki je odkril prejšnjo tarčo, Arrokoth.

Stern sicer opozarja, da so možnosti omejene. Najdba številnih oddaljenih svetov ne zagotavlja še enega obleta. Potrebne bo nekaj sreče. Poti sonde in tarče se morata vsaj približno srečati, saj goriva ni dovolj za večje preusmeritve. Morda bomo ostali praznih rok, ampak vseeno moramo poskusiti, poudarja Stern. "Storili bomo popolna vse, kar se da, da zagotovimo še en oblet telesa Kuiperjevega pasu. Če nam uspe, potem smo zmagali na loteriji," je zapisal.

Dodal je še okvirne dolgoročne načrte. Sonda je v odličnem stanju. Ima dovolj goriva in električne energije, da bo lahko delovala še globoko v 40. leta ... "Najmanj," dodaja Stern. Proti koncu tega desetletja naj bi dosegla t. i. terminacijski šok, torej področje, kjer se Sončev veter nenadoma upočasni. Sledil bo prehod v medzvezdni medij, torej prostor, kjer prevladujejo delci drugih zvezd in čemur nekateri rečejo tudi izhod iz Osončja. New Horizons bo torej šel po stopinjah obeh Voyagerjev, ki sta to že storila, a opremljen s precej zmogljivejšimi instrumenti – in v drugo smer.

New Horizons sicer ima enako hibo kot Voyagerja. Proizvodnja električne energije iz plutonijevega elementa ves čas upada. Tudi Novim obzorjem bodo morali nekoč enega za drugim izklapljati instrumente in iskati druge poti do daljšega delovanja. Začenjajo že danes, in sicer s posodobitvijo programske opreme.

Boj za sredstva Nase

Misija New Horizons je bila sicer lani skoraj potisnjena na stranski tir. Notranja komisija Nase je namreč ocenila, da od sonde ni več pričakovati večjih odkritij. Predlagala je konec vseh planetarnih opazovanj, torej raziskovanja drobirja in planetoidov po Kuiperjevem pasu, in preusmeritev fokusa na preučevanje Sončevega vetra. Nekaj takega, kar že dolgo počneta Voyagerja. S tem bi agencija nekaj prihranila: letni proračun bi se skrčil z desetih na približno dva milijona dolarjev. Stern je bil nad predlogom ogorčen, malodane noro se mu je zdelo, da bi delovanje edine sonde v Kuiperjevem pasu, ki povrhu vsega nima nobenega naslednika, oklestili na goli minimum in zapravili možnost za morebitne dodatne oblete teles Kuiperjevega pasu, saj ima sonda dovolj goriva za to; in ustavili preučevanje tamkajšnjega prahu. Nasa je po malem uporu nekoliko oklestila načrtovane reze in ekipi New Horizons dovolila oprezanje za morebitnimi novimi tarčami (poglavje 11). Gre za mali vpogled v notranje boje v agenciji, kjer se centri ruvajo za denar, in misija New Horizons jih je že večkrat dobila po prstih, med drugim zato – kot je v svoji knjigi Chasing New Horizons zapisal Stern – ker je večji center JPL hotel na vsak način zatreti razvoj medplanetarne sonde drugje in povrhu še za manj denarja.

11. Za tegobe Voyagerja 1 kriv delno okvarjen spomin

Nasina vesoljska sonda Voyager 1 se je decembra lani znova okvarila (poglavje 10). Na Zemljo je začela pošiljati nesmiselno telemetrijo, in to že drugič v dobrem letu. V nasprotju s prejšnjimi napakami, ki so jih inženirji relativno hitro odpravili, pa se ta vleče. Dolge mesece so inženirji iskali vzrok, sondi pošiljali ukaze, a vedno dobili nazaj isto, nesmiselno zaporedje ničel in enic. Začele so že krožiti govorice, da je to to. Da se bliža konec 47-letne misije. Tudi na JPL-u so ocenili, da gre za najresnejšo okvaro doslej.

A zdaj, aprila, so naposled ugotovili, v katerem grmu tiči zajec. Voyager 1 ima napako, s katero se lastniki osebnih računalnikov pogosto spoprijemajo. Okvarjen spomin.

Nekoliko natančneje. Voyager ima več računalnikov. Eden izmed njih je FDS (Flight Data Subsystem), ki zbira podatke znanstvenih instrumentov in podatke o delovanju sonde ter jih uredi, da so pripravni za pošiljanje domov. FDS je bil – za svoje čase – izjemno napreden računalnik. Medtem ko so drugi uporabljali spomin iz žice ali magnetni trak, je bil FDS kot prvi računalnik v vesolju opremljen s kratkoročnim delovnim spominom oziroma RAM-om CMOS. In ta deluje – oziroma je deloval – brez težav skoraj 50 let.

Nasini inženirji so marca FDS-ju poslali ukaz, naj odgovori s celotno vsebino spomina. FDS je, presenetljivo, ubogal. Analiza poslanega je pokazala, da so trije odstotki delovnega spomina okvarjeni. Nasa domneva, da je kriv čip, ki skrbi za ta del spomina. Morda ga je nesrečno zadel kozmični žarek, ali pa se je preprosto okvaril – v vsakem primeru so na agenciji optimistični, da bodo zdaj, ko poznajo vzrok, Voyagerja 1 prej ali slej vrnili na prava pota. Več tukaj.

Voyager 1 je bil izstreljen leta 1977. Zdaj je oddaljen 24,3 milijarde kilometrov. Signal do njega potuje 22 ur in pol, povratni signal potemtakem traja kar 45 ur.

Obema Voyagerjema se čas počasi izteka, tako zaradi okvar kot zaradi šibitve plutonijevih elementov RTG. Ugasnila naj bi enkrat v prihodnjih letih.

12. FOTO: Podivjana zvezdna porodnišnica

Vesoljski teleskop James Webb se je tokrat lotil galaksije Messier 82 (M82), oddaljene 12 milijonov svetlobnih let.

M82 je t. i. galaksija mladih zvezd (ang. starburst galaxy), saj nove zvezde "proizvaja" desetkrat hitreje kot naša domača Galaksija, najbrž zaradi težnostnega vpliva sosednjega Messierja 81.

M82 je petkrat svetlejši od Galaksije, njegovo jedro pa kar stokrat. Precej podrobneje tukaj. Znanstveni članek bo objavljen v reviji The Astrophysical Journal.

13. FOTO: Tesno skupaj

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo 160 milijonov svetlobnih let oddaljenih galaksij NGC 5996 in NGC 5994 s skupnim imenom Arp 72.

Galaksiji sta tesno skupaj, njuni jedri sta oddaljeni samo 67 tisoč svetlobnih let. Za primerjavo: domača Galaksija je od sosednje Andromede oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let. Podrobneje tukaj.

NA VIDIKU:

Sobota, 6. april – Falcon 9 – Starlink

Nedelja, 7. april – Falcon 9 – Bandwagon 1

Torek, 9. april – Delta IV Heavy – poslednja izstrelitev, NROL-70

Torek, 9. april – Angara-A5 – ?

Sreda, 10. april – Falcon 9 – Starlink