Kickass Torrents, Torrentz, TorrentHound so tri velika imena t. i. izmenjav datotek peer-to-peer prek protokola torrent, ki so letos ugasnila zaradi pritiskov organizacij za varovanje avtorskih pravic. Da bodo tovrstni dogodki postali veliko bolj pogosti, se je začelo kazati leta 2012 s pompozno ugasnitvijo ene največjih spletnih strani za deljenje datotek Megaupload ter z racijo švedske policije decembra 2014, ko je klonila "torrent institucija" The Pirate Bay (TPB). Pritiski stanovskih organizacij za varovanje avtorskih pravic se iz leta v leto krepijo in iščejo nove akupresurne točke, na katere bi lahko pritisnili v boju proti nezakoniti izmenjavi in uporabi avtorsko zaščitenih vsebin.

Spletna stran TorrentFreak (TF) v več člankih poroča, da želijo obroč znova stisniti tam, kjer je bil do zdaj relativen mir – pri spletnih iskalnikih, še dodatno pa želijo vplivati na ponudnike spletnih storitev. Producenti ruskih filmov in televizijskih serij od ruskih zakonodajalcev, ti trenutno pripravljajo novo protipiratsko zakonodajo, zahtevajo, da podjetja, kot so Google, Yandex in Microsoft, iz svojih indeksov spletnih strani povsem odstranijo povezave na strani s piratsko vsebino ali pa postanejo neposredno soudeleženi v kršenju avtorskih pravic in se pripravijo na odškodninske tožbe. Veliki iskalniki, kot sta Google in Bing, sicer že zdaj po obvestilih avtorskih organizacij umaknejo na milijone povezav do piratskih spletnih strani, a to očitno ni dovolj za zajezitev toka pretakanja zaščitenih vsebin.
Podoben primer zgoraj navedenemu je pred dobrimi petimi leti dobil sodni epilog tudi na Sodišču Evropske unije v tožbi belgijskega avtorskega združenja SABAM proti operaterju Scarlett. SABAM je leta 2004 tožil Scarlett in od njih zahteval, naj v svoje omrežje namestijo filtre, ki bi nadzirali internetni promet in zaustavili promet tistih uporabnikov, ki bi poskušali poslati ali prejeti avtorsko zaščiteno glasbo z njihovega kataloga. Sodišče EU-ja je nato leta 2011 v precedenčni sodbi razsodilo, da se od ponudnikov spletnih storitev ne sme zahtevati filtriranja spletnih vsebin zavoljo varovanja avtorskih pravic, saj bi to zahtevalo dejaven nadzor nad prometom uporabnikov, to pa je nezdružljivo z evropsko zakonodajo, ki varuje zasebnost. Ker je šlo za sodbo na ravni Sodišča Evropske unije, se morajo v podobnih primerih po njej ravnati tudi druga sodišča članic EU-ja.

Razvpit primer prihaja tudi iz ZDA, kjer imajo zasebna podjetja pri nadzoru prometa svojih uporabnikov precej bolj proste roke, kot npr. v Evropi. Lani je virginijsko zvezno sodišče v tožbi medijskega velikana BMG proti podjetju Cox Communications razsodilo, da je Cox Communications odgovoren za kršenje avtorskih pravic, ki ga zagrešijo njegovi uporabniki, BMG pa je v zameno zahteval okoli 23 milijonov evrov odškodnine. Tožba je padla po tem, ko podjetje svojim uporabnikom ni želelo poslati BMG-jevih obvestil o kršenju avtorskih pravic, ki so vsebovale, po besedah odvetnikov Coxa, "izsiljevalsko visoke" poravnalne zahtevke. Trenutno se podjetje bojuje na prizivnem sodišču proti sodbi, rekoč, da BMG-ju ni uspelo dokazati, da so pri Coxu vedeli za kršenje pravic ali da so dejavno sodelovali pri njihovem kršenju.

Veliko se pri agresivnem varovanju avtorskih pravic in poseganju v promet na svetovnem spletu dogaja tudi v bližini domačih logov. Novembra letos so na Hrvaškem aretirali 31-letnega Mateja Kalanja z Reke, ki ga obtožbe bremenijo, da je od leta 2014 upravljal priljubljeno spletno stran Filmovita, prek katere naj bi nezakonito distribuiral več kot 1.250 filmov. Na ta način naj bi z oglasi pridobil več kot 80.000 evrov neupravičene premoženjske koristi, nosilcem pravic pa naj bi povzročil za več kot pol milijona evrov škode. Vendar, je za TF povedal zagrebški odvetnik Vlaho Hrdalo, bo to izredno težko dokazati.
Doslej najobsežnejša akcija za onemogočanje dostopa do spletnih strani pa se medtem odvija v Italiji, kjer je bilo s sodnim nalogom ponudnikom spletnih vsebin naloženo, naj onemogočijo dostop do 152 spletnih strani, ki ponujajo nezakonito pretakanje filmov in športnih dogodkov. Ali bodo zasegli tudi domene, še ni znano.

Uporabniki se ne dajo zlepa
Vse to je le drobec dnevnega dogajanja med stranema: ena poskuša poraziti mitološko hidro, a takoj, ko ji odseka eno glavo, zrastejo tri nove. Lep primer tega boja poda tudi trenutna slika "torrentske krajine" Velike Britanije ter stanje na začetku omenjenih strani s torrenti. V Veliki Britaniji, ki je ena najbolj dejavnih držav na svetu v boju proti spletnim piratom, operaterji po pisanju TF-ja onemogočajo dostop že do več kot 1.000 URL-jev piratskih strani. A ni videti, da bi to kronično ustavilo dostopanje do piratiziranih vsebin. Uporabniki se blokadam namreč na veliko izogibajo z različnimi prijemi, kot so uporaba obratnega "proxy strežnika" (ti na zahtevo odjemalca poiščejo vire po internetu in jih potem vrnejo odjemalcu tako, da je videti, kot da izvirajo s tega strežnika), strani se preprosto lahko preselijo na drugo domeno, naprednejši uporabniki pa uporabljajo navidezna zasebna omrežja (VPN). Uporabniki lahko tudi zgolj prek šifriranega protokola HTTPS, ki ga nekateri britanski ponudniki ne blokirajo, dostopajo celo do izvirnih domen, saj zaradi šifriranja ponudniki nimajo vpogleda v promet. Uporabljene metode so bolj ali manj iste širom po svetu.
Vznikanje na novih domenah pa je zagotovo najbolj priljubljena metoda izogibanja blokadam. Skoraj kot po scenariju se to zgodi vsakič, ko ena izmed strani s torrenti ugasne ali je dostop do nje onemogočen. Takoj naslednji dan, npr., ko je TPB ugasnil, so že vzniknile t. i. zrcalne (ang. mirror) spletne strani. Upravljavci še ene izmed bolj obiskanih torrentskih strani, IsoHunt, so namreč hitro skopirali skorajda celotno podatkovno zbirko TPB-ja in hkrati razvili orodje, imenovano The Open Bay. Z njim so lahko uporabniki sami postavili svoje različice TPB-ja, piše Wikipedija. Rezultat – okoli 370 zrcalnih različic TPB-ja.

Zgodba je nato podobna pri Kickass Torrents. V dneh, ki so sledili zaprtju strani, se je na spletu pojavilo več različic, ki so sicer kaj hitro ugasnile, a kljub temu trenutno še vedno deluje pet različic, med njimi take z eksotičnimi domenami Kostarike, Armenije in Tonge. Tudi spletna stran Torrentz je kaj hitro dobila svojo novo inkarnacijo v obliki Torrentz2, ki med drugim gostuje kar na domeni s končnico .eu, indeksiranih pa ima že več kot 55 milijonov torrentov.
Zakonodaja je, a so tudi druge pravne varovalke
In kako se v to sliko vklaplja Slovenija? V Sloveniji je uporaba torrentov še vedno zelo živa in dejavna. Ne nazadnje slovenska torrentska stran partis.si nemoteno deluje naprej in je v bistvu tako priljubljena, da se podjetja ne branijo na njej oglaševati. Ironično, tudi podjetja, ki nudijo spletne storitve.
Zakaj je takšno stanje mogoče, je treba pogledati slovensko pravno ureditev. Ker se nalaganje (nezakonitih) vsebin na splet dotika več področij, je tudi pravna ureditev razpršena na več področnih zakonov (osredotočili se bomo le na fizične osebe, čeprav so pravne osebe daleč od tega, da bi bile nedolžne pri uporabi piratskih vsebin, zlasti programja). Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je ključni zakon na področju urejanja avtorskih pravic, tu je potem še kazenski zakonik (KZ), ki ureja sankcioniranje kaznivih dejanj zoper avtorske in sorodne pravice, eden ključnih dokumentov pa je tudi ustava. Posredno sta vpletena še zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) in zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), kar bo razloženo kasneje.
Avtorsko pravico in upravičenja, ki izhajajo iz nje, ureja ZASP. Ta za avtorsko pravico določa, da pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, takoj ob nastanku stvaritve, in če želi kdo to stvaritev uporabljati, mora obvezno pridobiti dovoljenje avtorja za uporabo. Pri uporabi teh pravic so sicer možne tudi določene izjeme. Po ZASP-u ima avtor na stvaritvi moralne, materialne in druge pravice. Moralne so neprenosljive in absolutne, se pravi, če ste vi stvaritelj, vam zakon onemogoča, da bi to pravico prenesli na drugega, saj je ta pravica vezana na avtorja osebno, kar ga ščiti pred plagiatorstvom. Drugače je z materialnimi pravicami oz. možnostmi ekonomskega izkoriščanja določene stvaritve. Ta pravica se lahko prenese na druge, recimo ustvarjalec filma dovoli distributerju, da ga predvaja v kinematografih, za kar lahko zahteva nadomestilo, vsekakor pa druga stran potrebuje dovoljenje avtorja, da to stori. Poleg ZASP-a je ključni pravni dokument še ustava, ki varstvo avtorske pravice ureja v svojem 60. členu.

Varovanje avtorske in njej sorodnih pravic je urejeno tudi v KZ-ju, in sicer v treh členih – 147., 148. in 149. členu. Prvi od trojice členov ureja varstvo moralne pravice in sankcionira plagiatorstvo, drugi ureja kršenje in sankcije za kršenje materialnih pravic, tretji pa se nanaša na sorodne pravice, se pravi, da sankcionira neupravičeno razširjanje in reproduciranje stvaritve. Kazni, ki jih za v omenjenih členih opredeljene kršitve nalaga KZ, segajo od šestih mesecev do osmih let zapora.
Za kaznivo dejanje je treba veliko nalagati
Za fizične osebe v Sloveniji sta najbolj pomembna 148. In 149. člen KZ-ja. Glede spremembe 148. člena je bila v letih 2011 in 2012 tudi burna javna razprava, na čelu katere so bili Zveza potrošnikov Slovenije, Piratska stranka ter poslanec SDS-a, Branko Grims. V ta člen je ministrstvo za pravosodje pod takratnim ministrom Alešem Zalarjem namreč želelo, in to kasneje na tiho tudi storilo, vnesti sedanji prvi odstavek, ki pravi: "Kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let." Predlagatelji omenjenega popravka so ga takrat utemeljevali z argumentom, da zaradi ubesedenja "z namenom prodaje" ni bilo mogoče skoraj nikogar preganjati zaradi piratstva.
Vendar morajo biti za kazenski pregon po 148. členu KZ-ja vseeno izpolnjeni trije pogoji: neupravičena uporaba avtorskega dela, pridobljena mora biti velika premoženjska korist iz te uporabe in delo mora biti uporabljeno za pridobitne namene. Če ti trije pogoji niso izpolnjeni, gre samo za prekršek. Meja premoženjske koristi, pri kateri se prekršek začne kvalificirati kot kaznivo dejanje, je 5.000 evrov. Do 5.000 evrov ima pristojnost za izrekanje sankcij tržni inšpektorat, nad tem zneskom pa je kaznivo dejanje, so pojasnili na policiji.
"Že vrsto let imamo zelo malo prijav, ki se nanašajo na kršitve materialnih avtorskih pravic, so se pa posamezne nanašale tudi na torrente," so nam na policiji odgovorili na vprašanje, ali so v zadnjih letih že dobili kakšno prijavo zaradi nalaganja nezakonitih vsebin s torrenti. Ker policija ne vodi ločenih evidenc za kazniva dejanja po 148. členu KZ-ja, nam niso mogli povedati, koliko je bilo zadevnih prijav. "Lahko vam (izkustveno) potrdimo le, da je bil za nekaj takih primerov tudi uveden predkazenski postopek in podane kazenske ovadbe," so dodali in še zapisali, da tržne vrednosti avtorskih del večinoma dobijo od slovenske veje združenja ponudnikov programske in strojne opreme BSA. Zaradi majhnega števila obravnav tovrstnih dejanj že na ravni policije je posledično tudi slovenska sodna praksa na tem področju izjemno skromna.

Dobro varovana zasebnost
To je torej eden od razlogov, zakaj v Sloveniji še vedno dokaj nemoteno lahko nalagamo in pretakamo vsebine s torrenti in prek drugih spletnih servisov, saj je po naši zakonodaji krivdo za kaznivo dejanje v teh primerih zelo težko dokazati. Tudi s praktičnega vidika je bolj malo verjetno, da bi si nekdo v enem letu naložil za več kot 5.000 evrov vsebin. Če za primer vzamemo računalniško igro, te so običajno velike okoli 30 gigabajtov in stanejo okoli 50 evrov, bi si morala oseba v enem letu naložiti več kot 100 takšnih datotek, kar pomeni več kot tri terabajte (3.000+ gigabajtov) podatkov, kar pa je za povprečnega uporabnika že zelo zajetna številka.

Vendar je tu še ena plat, in to je komunikacijska zasebnost. Če na eni strani ustava varuje avtorsko pravico, pa na drugi strani v svojem 37. členu varuje tudi komunikacijsko zasebnost posameznika in določa, da je poseg v to pravico možen samo na podlagi sodne odločbe. Tu nastopi ZEKom, ki v 147. členu med drugim določa, da so zaupni vsebina komunikacij ter podatki o prometu in lokaciji te komunikacije, 160. člen pa operaterjem nalaga, da lahko omogočijo prestrezanje komunikacije samo tedaj, ko prejmejo odredbo pristojnega organa. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pa povezano s tem v členu 149.b opredeljuje, kdaj lahko sodišče operaterju naloži razkritje prometa in vsebine komunikacije organom pregona.

Tu nastop tudi ZEPT, ki v 8. členu operaterje razrešuje dolžnosti univerzalnega nadzora nad podatki, ki si jih izmenjujejo njegovi uporabniki. To bi bilo že zgolj s tehničnega vidika izredno zahtevno in seveda drago početje. Prav tako operater ni dolžan raziskovati, ali njegovi uporabniki delajo kaj protipravnega. Poleg tega jih v 9. členu razrešuje odgovornosti za podatke svojih uporabnikov, če operater ni tisti, ki sproži prenos podatkov, če ne izbere naslovnika in če podatkov, ki jih prenaša, ne izbere ali spremeni. Vendar ZEPT na več mestih tudi določa, da sodišče lahko ponudniku storitve naloži ustavitev ali preprečitev nezakonite dejavnosti ali vsebine na njegovem omrežju ter lahko odredi odstranitev nezakonitih vsebin ali onemogoči dostop do njih.

Kombinacija teh predpisov v Sloveniji tako ustvari kompleksen pravni položaj. Na eni strani ustava in zakon namreč nalagata varstvo avtorskih pravic, na drugi strani pa se ščiti zasebnost posameznikov.
V prakso naj bi se, poenostavljeno, to prevedlo na sledeči način. Vzemimo za primer Partis (ta ima še dodatno varovalko, da je zaklenjen na slovenske IP-naslove in ni viden iz tujine, razen prek VPN-ja). Najprej bi jim moral nekdo dokazati, da je uporabnik prek njihove spletne strani storil kaznivo dejanje. Nato bi morali tudi Partisu dokazati, da so se tega dejanja zavedali in so bili brezbrižni do posledic uporabnikovih dejanj, se pravi, da bodisi niso preprečili dostopa do vsebine ali izbrisali podatkov bodisi so dejavno pomagali pri storitvi kaznivega dejanja, kar pa bi bilo zelo zahtevno dokazno breme. Torrentske strani kot obrambni argument najprej poudarijo, da same ne hranijo nobene vsebine, temveč delujejo zgolj kot posrednik med tistimi, ki vsebino iščejo, in tistimi, ki jo imajo na svojih računalnikih – ali je ta vsebina zakonita, pa je stvar posameznikov in ne torrentskih strani, trdijo. Da pa bi se sploh lahko dokazalo, da je nekdo prek Partisove spletne strani storil kaznivo dejanje, bi bil potreben vpogled v uporabnikov promet. Operaterjem po ZEPT-u, kot je bilo navedeno zgoraj, prometa uporabnikov ni treba nadzirati, niti jim ni potrebno preiskovati, ali njihovi uporabniki kršijo zakon. Po ZEKom-u poleg tega ne smejo vpogledovati v promet. Če pa želi to storiti organ pregona, mora pridobiti sodno odredbo. To po ZKP-ju lahko pridobi le na podlagi utemeljenega suma, ki bi ga bilo na ravni fizičnih oseb brez nezakonitega vpogleda v promet tako rekoč nemogoče vzpostaviti. Velika večina uporabnikov si najverjetneje, kot že rečeno, ne nalaga terabajtov podatkov vsebin, naloženega pa ne razpečujejo, zato njihovi primeri v večini ne bi prišli pod pristojnost organov pregona, ampak pod pristojnost tržnega inšpektorata, saj bi bili zgolj v prekršku.

Vendar se v praksi dogajajo odstopanja, sicer na drugih področjih, a posledice so kaj hitro in kaj lahko precej širše. Policiji IP-naslove svojih uporabnikov kakšne strani v strahu pred pregonom velikokrat dajo kar same, ko jih ta kontaktira. Policija je po poročanju portala podcrto.si po ugotovitvah urada informacijskega pooblaščenca sistematično zlorabljala svoja pooblastila. Samo lani so 21-krat o bralcih spletnih portalov oziroma komentatorjih ali naročnikih malih oglasov od upravljavcev spletnih portalov zahtevali IP-naslove brez sodne odločbe ter s tem kršili ustavo in zakon. Leta 2012 so isto storili 31-krat!
V tujini jih prestrežejo, a je na koncu vse odvisno od domače zakonodaje
Kaj pa tujina? Na uradu informacijskega pooblaščenca so nam pojasnili, da po njihovem védenju štiri države EU-ja za poseg v komunikacijsko zasebnost zahtevajo predhodno odredbo sodišča in podlago v zakonu, obenem pa omejujejo tudi namen posega (npr. za kazenske zadeve in varnost države). To so Grčija, Bolgarija, Estonija in Slovenija.

Odredbo sodišča in zakonsko podlago sicer zahtevajo še Italija, Nizozemska in Litva, ne omejujejo pa namenov. V preostalih državah je za poseg potrebna oz. zadošča samo zakonska podlaga. Pogoje za poseg praviloma določa ustava, podrobneje pa jih ureja kazenskopravna zakonodaja (kot pri nas ZKP) ali zakonodaja s področja elektronskih komunikacij, so še pojasnili.
Zato je nadzor prometa v tujini veliko bolj dejaven kot pri nas. V Nemčiji na primer podjetja lahko v omrežje postavljajo lastne strežnike s piratsko vsebino, in ko si jo uporabnik naloži, njegov operater dobi obvestilo odvetniške pisarne, s katerega IP-naslova je bila vsebina dostopana ter račun v višini več 100 evrov, ki ga operater nato posreduje uporabniku in ki služi kot opozorilo, preden mu po več kršitvah "zaprejo pipo".
Rešitve so v principu enostavne
Naš sogovornik, ki se dejavno ukvarja s spletom in tehnologijo v Sloveniji in je želel ostati anonimen, je opozoril, da v tujini podjetja, kot je Microsoft, dejavno sodelujejo z organi pregona in avtorskimi organizacijami in nato skupaj ugotavljajo, kdo so kršilci zakonodaje. Pri nas tega interesa v tolikšni meri očitno ni. Vendar po naših neuradnih informacijah tudi posamezni državni zavodi, ki uporabljajo piratsko programsko opremo, že dobivajo obvestila avtorskih organizacij in opozorila o sankcijah. Nič presenetljivega, če gre verjeti podatkom BSA-ja, da v Sloveniji kar 43 odstotkov uporabnikov uporablja nelicencirano programsko opremo.
Slovenski uporabniki se zato gotovo ujamejo v mreže na neslovenskem delu spleta in po naših neuradnih informacijah naj bi slovenski operaterji dnevno dobivali zahteve po podatkih imetnika tega ali onega IP-naslova, a da zahteve romajo v koš zaradi naše pravne ureditve. "V Telekomu Slovenije do sedaj nismo prejeli nobenih zahtev tujih državnih organov po posredovanju podatkov o uporabnikih določenih IP-naslovov zaradi pretakanja vsebin, prav tako nismo prejeli zahtev po tem, da bi uporabnikom zaradi tega onemogočili dostop do spleta. Menimo, da tuji organi pregona oziroma tuji državni organi v Republiki Sloveniji niti nimajo neposrednih pristojnosti oziroma pooblastil za tovrstne zahteve," so nam v zvezi s tem pojasnili v največjem slovenskem ponudniku informacijsko-komunikacijskih storitev.
V T-2 so nam odgovorili, da nam tokrat ne morejo dati odgovora. V slovenskem Telemachu pa so zapisali, da so "zavezani slediti slovenskemu pravnemu redu in pravnemu redu Evropske unije (EU), kjer za telekomunikacijske operaterje velja načelo izključitve splošne obveznosti nadzora spletne vsebine. V EU-ju in v Sloveniji velja zelo visoka stopnja varovanja osebnih podatkov in zasebnosti posameznikov. Izjeme od obstoječih pravil veljajo le v primerih upravičenih zahtev upravnih organov ali sodišča".
Vsem preprekam navkljub pa priljubljenost protokola Torrent med običajnimi obiskovalci svetovnega spleta ostaja visoka. Enačba nalaganja nezakonitih vsebin ima tu tri faktorje, dodaja Jože Guna z ljubljanske fakultete za elektrotehniko – prvi je zagrožena kazen za početje, drugi je motivacija posameznika za takšno početje ter tretji verjetnost, da te dobijo. "To zmnožimo, ampak če je verjetnost, da me dobijo, zelo majhna … Ta faktor se je v zahodni Evropi v zadnjem času zelo povečal, zato tam skoraj nikomur več ne pade na pamet, da bi to počel, ker zelo hitro potrkajo na vrata. Seveda se da to tudi zaobiti, če vemo, kako tehnologija deluje. A tu gledamo povprečnega uporabnika," ponazori.

A čeprav je protokol Torrent še vedno priljubljen, njegova uporaba vseeno upada. Eden od razlogov je zagotovo strožji nadzor. Zapirajo se strani s torrenti, prav tako se vsebine z njih hitro odstranjujejo, s čimer se zmanjšuje njihov nabor. Poleg tega se kršitelje zakonodaje uspešno kaznuje. Druga stran pa je, da se je izboljšala plačljiva ponudba s servisi, kot je Netflix, ki omogočajo enostavno in dobro uporabniško izkušnjo za nizko ceno. To je pri prometu že obrnilo tehtnico na stran pretočnih vsebin. Podatki za Severno Ameriko kažejo, da BitTorrent predstavlja le še 4,35 odstotka skupnega prometa, medtem ko na Netflix in YouTube odpade že 52 odstotkov, piše TF. Pred desetletjem je promet prek BitTorrenta predstavljal še 35 odstotkov vsega prometa.
Rešitev za avtorske organizacije se torej izriše sama – celoten katalog del za vse uporabnike, brez geografske diskriminacije, in po ceni ter v obliki, ki bo do uporabnikov prijazna.

Kaj tehnologija BitTorrent je in kaj ni
BitTorrent je izredno učinkovit internetni protokol, ki ga je leta 2001 predstavil programer Bram Cohen za razbremenjevanje strežnikov, in zgolj kot protokol oz. tehnologija ni nezakonit. Ideja za njim je bila, da se ne bi več odvijala zgolj komunikacija strežnik-odjemalec, ampak bi se omrežje razbremenilo tako, da se medsebojno komunikacijo prenese na raven posameznih odjemalcev, je pojasnil docent Jože Guna z ljubljanske fakultete za elektrotehniko. Recimo, da imate na svetovnem spletu povsem zakonit napovednik za film, in namesto da bi si ga ogledovali s strežnika na drugem koncu sveta - zakaj vam ga ne bi posredoval uporabnik bližnjega omrežja, ki si ga je že naložil, Guna razloži idejo. Na ta način se sprostijo številni omrežni viri in promet poteka hitreje.

Protokol BitTorrent za svoje delovanje uporablja protokol IP, kar pomeni, da poteka prek internetnega omrežja, njegova novost pa je bila, da komunikacija poteka med uporabniki samimi (t. i. peer-to-peer ali P2P). Vsak uporabnik je lahko hkrati strežnik in odjemalec - in prav s strežniškim delom imajo organizacije za varstvo avtorskih pravic običajno največ težav.

Krajšanje časa prenosa in razbremenjevanje omrežja
Uporabnik, ki želi z drugimi deliti neko vsebino, najprej ustvari majhno metadatoteko s podatki o lokaciji posameznih koščkov vsebine v omrežju, ki jo nato deli prek točk v omrežju, piše Wikipedia. Datoteka, ki se deli z drugimi v omrežju, je razdeljena na koščke. Ko posamezen odjemalec prejme nov košček datoteke, ki si jo nalaga, istočasno začne te koščke oddajati drugim odjemalcem v omrežju, ki iščejo isto datoteko, kar protokolu omogoča izredno nadgradljivost (ang. scalability). Vsak košček je zaščiten tudi s kriptografsko zgoščevalno funkcijo, kar preprečuje, da bi se koščke pomotoma ali zlonamerno spreminjalo, omogoča pa tudi končno preverbo avtentičnosti celotne datoteke, ki jo odjemalec prejme.

Dobra stran protokola je, da se koščki ne nalagajo v zaporedju, ampak jih v pravilno zaporedje sestavi odjemalec BitTorrent. Ta sproti nadzira, katere koščke že ima, katere še potrebuje in katere lahko oddaja v omrežje, koščki pa so med prenosom praviloma iste velikosti. Zaradi tega se lahko prenos kadar koli prekine in znova začne kasneje, brez izgube podatkov, odjemalcu pa tudi ni treba čakati na naslednji košček v zaporedju, temveč vzame, kar je na voljo in nato koščke sestavi kot sestavljanko. S takšnim načinom se precej skrajša čas nalaganja. Ko uporabnik prenos konča, postane t. i. sejalec, z vsakim dodatnim sejalcem pa se veča "zdravje" datoteke, saj ima čedalje več ljudi celotno datoteko, ki jo hkrati oddajajo v omrežje, kar poveča njeno dostopnost in zmanjša čas prenosa.

Preprosta ubporaba
Torrentovo datoteko uporabnik pridobi na temu namenjenih spletnih straneh, kot je npr. TorrentHound, kamor drugi uporabniki naložijo svoje Torrentove metadatoteke za uporabo na prej opisan način. Za uporabo protokola Torrent pa si mora uporabnik namestiti odjemalec BitTorrent, to je računalniški program, kot so Vuze, uTorrent, Tixati …, ki protokol izvedejo. Z omenjenim protokolom je vsak odjemalec zmožen pripraviti, zahtevati in oddajati kakršno koli računalniško datoteko prek omrežja, še pojasni Wikipedia.

Če si hoče uporabnik naložiti zakonito vsebino, recimo film, glasbo, računalniško igro … mora torej najprej naložiti Torrentovo metadatoteko. Ta vsebuje metapodatke o prenašani datoteki ter podatke o sledilniku, na katerega se uporabnik poveže prek odjemalca BitTorrent. Sledilnik je strežnik, ki koordinira deljenje datoteke in nima shranjenih končnih datotek z vsebino, ampak deluje kot nekakšen indeks oz. imenik. Sledilniki sledijo komunikaciji odjemalcev ter vedo, kje je želena vsebina; to sporočijo odjemalcu, ki se nato poveže s temi naslovi, vendar se prek sledilnika ne pretaka nobena vsebina, saj celoten promet poteka prek interneta.

Čeprav se sledilniki še uporabljajo, se njihov pomen z uvedbo t. i. magnetnih povezav ter decentraliziranega sledilniškega sistema prek distribuiranih zgoščevalnih tabel (DHT) zmanjšuje. Magnetne povezave za identifikacijo namreč ne potrebujejo več lokacije datotek, temveč identifikacija poteka prek vsebine.

Izboljševanje tehnologije
"Torrent je torej zgolj tehnologija, tako kot kladivo, in se lahko uporablja za povsem zakonite namene, lahko se pa seveda zlorablja," ob tem poudari Guna. Kot primer navede ameriškega ustvarjalca računalniških iger Blizzard. Blizzard protokol Torrent uporablja za posodobitve svojih priljubljenih stvaritev, kot je World of Warcraft. "Vsak uporabnik, ki je recimo že naložil najnovejšo posodobitev World of Warcraft, lahko dovoli, da se ta posodobitev deli z drugimi uporabniki v omrežju. Na ta način se bistveno razbremenijo hrbtenične povezave in strežniki, zato je vsa storitev lahko cenejša, boljša je tudi uporabniška izkušnja, saj so lokalne povezave običajno boljše, kot če vsebine nalagamo z druge celine," pove Guna.

Drugo, povsem zakonito uporabo protokola predstavlja storitev Resillo, s katero se lahko med seboj zelo učinkovito sinhronizirajo posamezne naprave podobno, kot deluje storitev Dropbox. Lahko se ga uporablja tudi za gledanje videovsebin v živo. Danes je ta lastnost celo nadgrajena v t. i. dinamični pretočni način, kjer se neposredno prek drugih spletnih tehnologij (npr. MPEG DASH) prenašajo videi. Bistvena novost pri tem pa je, da se kakovost prenosa prilagaja zmogljivosti linije, še razloži Guna. Se pravi, če se omrežne povezave na neki točki nekoliko zasičijo, se prenos ne bo prekinil, ampak se bo nadaljeval v manjši ločljivosti, skladno z zmogljivostmi omrežnih povezav.