1. Starship postaja realnost

Eden najambicioznejših vesoljskih projektov vseh časov postaja realnost.

Zasebno podjetje SpaceX je opravilo krajši polet prototipa vesoljske ladje Starship. V sklopu poleta pa je dokazalo tehnološko pripravljenost za zahtevne manevre, spodletel je zgolj pristanek.

Starship s serijsko število SN8 je z Boca Chice (Teksas, ZDA) poletel v sredo ob 23.45 po našem času. S pomočjo treh metanskih motorjev raptor se je povzpel navpično navzgor. Ali je dosegel ciljno višino 12,5 kilometra, še ni znano.

Blizu najvišje točke poleta je enega raptorja ugasnil, z drugima dvema pa kratko polebdel in se prekucnil skorajda vodoravno. Nato je začel prosto padati, pri čemer je zaviral z obsežnim "trebuhom" 50-metrskega valja. Stabilnost je ohranjal s pomočjo stranskih krilc, gnanih z električnimi motorji.

Nobeno raketno podjetje do zdaj še ni poskusilo česa takega. Pa vesoljska doba traja že sedem desetletij.

Bližajoč tlom se je SN8 zasukal in vrnil v navpično naravnanost. Stranski potisniki so skrbeli za natančnejšo usmerjenost, medtem ko sta se znova prižgala raptorja in poskušala zavirati. Tu pa so se stvari zapletle. Kaj kmalu je en motor povsem ugasnil (ni jasno, ali je bilo to po načrtu), drugi pa je gorel izrazito zeleno. SN8 je sicer prispel natančno na cilj, na sredo betonske ploščadi v Boca Chici, a prehitro, in spektakularno eksplodiral. Ali kot šaljivo rečejo v SpaceX-u: SN8 je šel skozi postopek nenačrtovane hitre demontaže (RUD, rapid unscheduled disassembly).

Video: Posnetek dogodka

V podjetju so bili navdušeni. Uspelo jim je izvesti 95 odstotkov načrtovanega poleta. Kaj pa je šlo narobe pri pristanku? Prvi mož podjetja Elon Musk je prek Twitterja pojasnil, da je bil tlak v posebnem rezervoarju med pristajanjem prenizek.

Kakšnem posebnem rezervoarju? Ker je SN8 med padcem vodoravno, vsebina dveh glavnih rezervoarjev (za kisik in metan) sledi težnosti in se razporedi po stranskem robu. To je neugodno za motorje, ki se morajo ob vrnitvi v pokončnost hipoma prižgati. Zato je SpaceX SN8 opremil z dodatnim sistemom rezervoarjev v nosu plovila. Kot kaže, pa ti niso zagotovili dovolj goriva. En raptor je morda zato kmalu ugasnil. Drugi pa najbrž ni dobival prave mešanice in očitno začel kuriti tudi bakreno notranjost, kar bi lahko pojasnilo zelen plamen.

Hiter, uničujoč razvoj

Do zdaj smo pretežno gledali neugledne predhodnike Starshipa; brez konice in stranskih kril, ki so bili videti kot veliki in nerodni silosi, obnašali pa so se "samodestruktivno". Praktično vsi so bili tako ali drugače uničeni, kar je dajalo vtis, da gre razvoj Starshipa po trnovi poti. A to je bil le vtis. SpaceX razvoj pelje drugače. Serijsko izdeluje prototipe, sproti odpravlja napake in skozi iteracije rine do končnega izdelka. Druga podjetja pa si končni izdelek do podrobnosti zamislijo in ga takega tudi izdelajo, kar traja dlje, manevrski prostor za prilagoditve je manjši. Klasičen primer je Nasina raketa SLS, ki je že dobro desetletje v razvoju.

SpaceX ima na Boca Chici že pripravljene naslednike, SN9 naj bi na izstrelišče posadili naslednji teden, čeprav bi to lahko preprečil tale zaplet. V različnih fazah izdelave so serijske številke vse do 15, ta naj bi bila večji razvojni korak naprej.

Končna različica bo imela tri "navadne" raptorje in tri z večjimi šobami za delovanje v vakuumu.

Poudariti je treba, da je Starship vesoljska ladja in obenem druga stopnja rakete Starship. Prva stopnja bo slišala na ime Super Heavy, opremljena bo z 28 raptorji.

Kombinacija Starshipa in Super Heavyja bo visoka 120 metrov in široka devet metrov. Po napovedih podjetja SpaceX bo v nižjo Zemljino tirnico zmožna ponesti 100 ton tovora in 21 ton do Meseca. To je veliko, a še vedno precej manj od SLS-a.

Toda SpaceX načrtuje prijem, ki utegne celotno raketno industrijo – pa tudi raziskovanje vesolja – obrniti na glavo. Točenje goriva v orbiti. En Starship v nižjo Zemljino tirnico prinese tovor, drugi pride do njega in mu dotoči gorivo. Tako je mogoče 100 ton in več tovora izstreliti globoko v vesolje, kar je v primerjavi z obstoječo tehnologijo skoraj nepojmljivo. Povrhu bodo ti Starshipi večkrat uporabni in po navedbah podjetja potovanje v vesolje pocenili za red velikosti ali celo dva.

Končni cilj Muska je s Starshipi pošiljati ljudi na Mars, na enem poletu bi jih lahko bilo več ducatov. Podjetje trdi, da je Starship zmožen celo 100 potnikov, a to je glede na prostor in nujne potrebščine vprašljivo.

V nedavnem govoru je napovedal, da bi prve stopinje v rdečem prahu lahko videli v prihodnjih od štirih do šestih letih. Njegove časovnice so pogosto napačne, a napovedi navadno uresniči.

A poudariti je treba še eno stvar: načrt je izjemno tvegan. Starship je še zelo, zelo daleč od funkcionalne vesoljske ladje. Številke, ki jih podjetje navaja, so še posebej zaradi iteracijskega razvoja vprašljive. Še posebej daleč pa je Starship od od visoke stopnje varnosti, kar pritiče poletom z ljudmi na krovu. In tudi takrat, ko jo doseže, utegnejo stvari spodleteti. Spomnimo se na Space Shuttle, ki so navkljub več desettisočglavi množici, ki jih je vzdrževala, in Nasini visoki zavezanosti varnosti ubili kup vesoljeplovcev. Kaj se bo zgodilo, če odpove neki ventil na Starshipu, če zataji del toplotnega ščita, in 100 ljudi na krovu objamejo plameni?

Starship je eden najbolj ambicioznih vesoljskih projektov sploh. Lahko sproži revolucijo v raziskovanju vesolja, lahko pa tudi pokoplje SpaceX.

Video 2: Napredek v primerjavi s SN6 je očiten

Ruski strokovnjaki – sodeč po objavi v Ria Novosti – niso navdušeni. Medij navaja predstavnika ruske raketne industrije, ki je ocenil, da gre samo za iskanje pozornosti in oglaševanje SpaceX-a, Starship pa da nikoli ne bo vstopil v orbito. "To nima nič skupnega z dejanskim načrtovanjem in gradnjo vesoljskih ladij."

FOTO: Galerija dogodka

2. Že skoraj dolgočasen polet do MVP-ja in pristanek rakete

Nov teden, nov polet SpaceX-ove rakete Falcon 9. In še en uspešen pristanek prve stopnje. Vse skupaj, čeprav edinstveno na tem svetu, je postalo tako rutinsko, da je že – skoraj – dolgočasno. Pa čeprav tega ne počne nihče drug na svetu*.

Sokol je poletel v nedeljo, 6. decembra, ob 17.17 po našem času s Cape Canaverala (Florida, ZDA). V nebo je ponesel tovorno različico Dragona. Zmaj se je na Mednarodno vesoljsko postajo pripel naslednji dan (približevanje in priklop v tvitu desno). Dostavil je 2,9 tone tovora, poleg rednih potrebščin tudi številne znanstvene eksperimente (več o njih tukaj) in nov minimodul postaje, Bishop Airlock, namenjen predvsem izmetu satelitov. Več o Bishopu tukaj.

Prva stopnja je pristala na robotski ladji Of Course I Still Love you. Zanimivo je, da je taista stopnja ponesla dva ameriška astronavta na prvi odpravi Dragona s posadko (Demo-2). Zatem je opravila še dve misiji, ANASIS-II (poglavje 5) in eno izstrelitev Starlinkov (poglavje 5). V vesolju je bila že štirikrat.

Tokrat so uporabili novo verzijo Dragona. V primerjavi s tistimi, ki so jih uporabili prejšnje desetletje, ima za petino večjo prostornino, lahko na MVP-ju ostane dvakrat dlje in ima do pet uporab.

To je bila 24. izstrelitev Falcona 9 letos in rekord za SpaceX. Leta 2018 so opravili 18 izstrelitev. To je bil tudi 100. uspešni polet raket Falcon 9.

^{* Blue Origin pristaja s sondirnimi raketami New Glenn, ki ne dosežejo orbite.}

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Priklop Dragona na MVP

Ta teden je bil načrtovan še en polet Falcona 9, in sicer v petek, prav tako s Cape Canaverala. Tovor je satelit Sirius XM 7. Zaradi težav s talno infrastrukturo so polet prestavili na nedeljo.

Video 2: Posnetek druge izstrelitve

3. Izstrelitev rakete, ki počasi odhaja v zgodovino

Izstreliti bi jo morali že avgusta letos (poglavje 1), a ni šlo. Sledili so še trije meseci prestavljanj, zdaj pa se je le zgodilo. V četrtek ob 14.09 po našem času je bila izstreljena Delta IV Heavy, ena najzanesljivejših, a redko videnih raket sveta.

Tovor je vojaški satelit NROL-44. Vojska dodatnih informacij o satelitu ali načrtovani tirnici ni izdala, saj gre za ameriško nacionalno varnost.

Delto IV Heavy trži družba ULA, ki je do zdaj opravila skupno 142 izstrelitev brez ene same spodletele.

Raketa Delta IV Heavy je poletela 12-krat.

Video: Posnetek izstrelitve

4. Kdo bo prvi na Luni – v tem desetletju?

Nasa je razkrila prvi nabor astronavtov za program Artemis. To so torej ljudje, ki bodo predvidoma od leta 2024 (najbrž pa malo pozneje) hodili po Luni. 18 jih je, večina je v vrste astronavtov stopila v minulem desetletju, trije v predprejšnjem, ena astronavtka pa še v prejšnjem tisočletju.

Med njimi sicer ni Sunite Williams, še aktivne astronavtke slovenskega porekla, kar je najbrž marsikdo v Sloveniji po tiho upal.

Ker je Nasa javno napovedala, da bo na odpravi Artemis III prva na površje Lune stopila ženska, so se po ameriških medijih že začele temeljite analize, katera izmed devetih navedenih žensk bo izbrana.

Na vsaki odpravi Artemis bodo predvidoma štirje astronavti, prav toliko naj bi jih bilo v rezervi. Odprav Artemis bo predvidoma 9, če ne bo financiranje ustavljeno, še precej več, zato bodo potrebovali več kot 18 astronavtov. Pričakujemo lahko nove nabore. Tudi v Evropi, saj bo sodelujoča Esa dodala svoj kader, podobno lahko pričakujemo od Japonske itd.

SLS ključnemu testu naproti

Prva stopnja rakete SLS, ključna za program Artemis, bo naslednji teden šla skozi pomemben test. Posajeno v stojalo vesoljskega središča Stennis jo bodo napolnili s 3,2 milijona litrov pod ničlo ohlajenega vodika in kisika. In gledali, če je vse po pričakovanjih. Če bo, še enkrat letos sledi prižig in statična simulacija celotnega poleta prve stopnje.

5. Neokrnjen asteroidni prah prispel na Zemljo

Po dolgih letih je japonska sonda Hajabusa 2 dostavila neokrnjen vzorec asteroida Rjugu. Misija se je začela leta 2014 in kar šest let je minilo do cilja.

Že prejšnji teden se je sonda približala Zemlji in odvrgla kapsulo, ta pa je v nedeljo vstopila v ozračje in naposled padla v avstralsko puščavo.

V kapsuli je 0,1 grama oziroma 100 miligramov prahu. Malo, a dovolj za kemične raziskave, ki bodo marsikaj povedale tako o konkretnem asteroidu kot o razmerah, v katerih je nastal.

Več v tej MMC-jevi objavi.

6. Neke vrste Planet devet daleč, daleč stran

Astronomi so s pomočjo Hubbla našli "Planet devet", le da ne našega. V oddaljenem planetarnem sistemu so odkrili zelo masiven planet, ki okoli matične zvezde kroži na ogromni oddaljenosti. S tem se je dvignila možnost, da bi lahko tudi doma našli nekaj takega.

Gre za zunajosončni planet HD106906 b, ki je 336 svetlobih let stran. Odkrili so ga leta 2013, niso pa izračunali orbite.

Za to je poskrbel Hubble, ki je skozi leta večkrat posnel sistem, s čimer so opazni premiki planeta.

Nekajkratnik Osončja

Ta planetarni sistem je ogromen in nič kaj podoben našemu. Na sredini sta dve zvezdi, stari 15 milijonov let in nekoliko masivnejši od Sonca. Okoli njiju je asimetričen disk, ki se na eni strani razteza 120 astronomskih enot stran, na drugi strani pa kar 550 astronomskih enot. To je ogromno; disk Osončja do konca Kuiperjevega pasu meri "samo" 50 ae.

Še bolj nenavaden pa je eksoplanet HD106906 b. Ima 11 mas Jupitra ozirom 3500 mas Zemlje, od središča sistema pa je oddaljen kar 738 astronomskih enot. Svoji matični zvezdi obkroži enkrat na 15.000 zemeljskih let, piše v sporočilu za javnost. Tirnica je glede na ravnino zamaknjena za najmanj 21 stopinj. Njegova prisotnost bi lahko pojasnila nenavadno obliko diska drobirja.

Sorodna novica Foto: Rojevajoči se planet prvič ujeli na fotografijo

Se pa znanstveniki praskajo po skalpih, kako se je tako masiven planet lahko znašel tako zelo daleč od zvezde in hkrati od diska. Prav iz protoplanetarnih diskov namreč planeti sploh nastajajo.

Potemtakem so prišli na dan z dvema hipotezama. Po prvi je HD106906 b domačin, ki je dejansko nastal tako hitro (v manj kot 15 milijonih let) in na taki oddaljenosti. Golo dejstvo, ki mu pač moramo prilagoditi naše razumevanje stvarnosti. Le da še ne vedo, kako bi bilo to možno. Po drugi hipotezi je HD106906 b nastal bližje zvezdi, nakar ga je nekaj zalučalo ven, mimoleteča zvezda pa je njegovo tirnico stabilizirala. S pomočjo kataloga zvezd Gaia (poglavje 8) so našli več zvezd, ki so se v zadnjih treh milijonih let srečale in bi lahko odigrale omenjeno vlogo.

Video 1: Ponazoritev videza

Video 2: Hubblov pojasnilnik

In kaj ima vse to s Planetom devet?

Sorodna novica Nenavadna vesoljska skala je še en dokaz v prid Planetu devet

Pred leti so astronomi odkrili kopico teles Kuiperjevega pasu (TKP) z nenavadnimi tirnicami, ki so vse kazale v isto smer. Najbolj verjeten vzrok zanje je še nevidna kepa mase, ki nanje vpliva. Izračunali so, da je najbrž na delu še neodkrit planet z maso 10 Zemelj in orbito med 200 in 1200 astronomskimi enotami. Sonce naj bi obkrožil enkrat na 20.000 zemeljskih let. Glavni avtor objave Mike Brown ga je poimenoval Planet devet in ga še vedno intenzivno išče (z manjšim odmorom zaradi epidemije), "dokaj prepričan", da obstaja. Objava o HD mu je vlila dodatnega upanja.

Niso pa ravno vsi astronomi prepričani. Tisti za projektom OSSOS, ki se ukvarja z iskanjem oddaljenih teles Osončja, so nasprotnega mnenja. Gre za pristranskost vzorčenja. Naši teleskopi, čas opazovanja in druge okoliščine vplivajo na to, katera oddaljena telesa najdemo. S tem dobimo omejen, "pristranski" vzorec, iz katerega lahko potegnemo drugačne ugotovitve, kot če bi preučevali celotno populacijo. To naj bi se zgodilo prav v primeru Planeta devet.

7. FOTO: Dragulji iz nebes

Hubblova ekipa nadaljuje praznovanje 30. obletnice delovanja slavnega vesoljskega teleskopa (poglavje 9). Tokrat so izdali 30 sveže obdelanih fotografij nekaj bolj znanih nebesnih virov svetlobe, od osvetij, zvezdnih kopic do meglic, ki spadajo v t. i. Caldwellov katalog. Celoten nabor je na voljo tukaj.

Ena izmed njih je naslovna fotografija poglavja. Na njej je kroglasta zvezdna kopica NGC 6541 oziroma Caldwell 78. Nahaja se 22.000 svetlobnih let stran, vidna je na južnem nebu že z daljnogledom. Stara je slabih 13 milijard let, vsebovala naj bi okoli 150.000 zvezd.

8. ODŠEL JE V ZGODOVINO: Yeager, prvi človek, ki je prebil zvočni zid

7. decembra 2020 je umrl Chuck Yeager, prvi človek, ki je "uradno" prebil zvočni zid v ravnem letu, testni pilot in mentor astronavtom prve vesoljske dobe. Dosegel je 97 let starosti.

Novico o smrti je prek njegovega Twitterja sporočila žena. Da, 97-letni veteran druge svetovne vojne je bil na Twitterju.

Rodil se je leta 1923, malo po prvi svetovni vojni. Doživel je veliko depresijo in vzpon totalitarnih režimov. Z njimi se je spopadel kot vojaški pilot v 2. svetovni vojni. V ameriškem lovcu Mustang je sestrelil 11,5 sovražnega letala, med drugim predstavnika prvih reaktivcev, nemškega Messerschmitta Me 262.

Po vojni se je pridružil testnim pilotom, elitni skupini, ki je preizkušala novo letalsko tehnologijo. V letalu Bell X-1 je 14. oktobra 1947 uradno prebil zvočni zid. Mnogo ljudi je pred njim to poskušalo, mnogo jih je umrlo. Nato je s testnimi letali še nekajkrat podrl hitrostni rekord, nazadnje leta 1953 z 2,44 Macha.

Leta 1962 je postal prvi poveljnik v šoli testnih pilotov, pravzaprav astronavtski šoli. Izuril je prve generacije ameriških astronavtov, ki so nato letele v programih, kot so Gemini, Apollo, nekateri tudi v Space Shuttlih. Na začetku so bili namreč čisto vsi astronavti iz vrst testnih pilotov. Ti zgodnji dnevi vesoljskih programov so odlično orisani v knjigi Toma Wolfa: The Right Stuff.

Kot pilot se je udeležil številnih vojn, med drugim vietnamske in korejske. Upokojil se je leta 1975. Skupno je letel v več kot 360 različnih tipih letal.

V številnih intervjujih je poudarjal, da ni noben junak. "Če ne bi mi tega storili, bi pač nekdo drug." Pravzaprav ni junakov, je menil. So samo posebni trenutki v zgodovini, tam prisotni pa se nanje odzivajo.

Na dan, ko je v X-1 prebil zvočni zid, je letel z zlomljenimi rebri.

Video 1: Staro medijsko poročilo o dogodku

Video 2: Dokumentarec o dogodku

Video 3: Daljši intervju z Yeagerjem

NA VIDIKU:

Sobota, 12. december, – Electron – raznolik tovor

Nedelja, 13. december, – Falcon 9 – Sirius XM

Ponedeljek, 14. december, – Angara-A5 – drugi poskusni polet

Četrtek, 17. december, – PSLV – CMS-01

Četrtek, 17. december, – Falcon 9 – NROL-108

Predvidoma četrtek, 17. december, – Sojuz-2.1b – OneWeb