Raziskava organizacije Pobuda za odprti svetovni splet, ki jo sestavljajo skupine raziskovalcev z univerz v Torontu, Harvardu, Oxfordu in Cambridgu, je pokazala, da od 41 proučevanih, večinoma neevropskih, držav jih kar 25 filtrira spletne vsebine, na primer blokira spletne strani, kot sta Skype in Google Maps.

Raziskovalci so ugotovili, da so med državami s najširšim naborom prepovedanih spletnih strani Mjanmar, Iran, Pakistan, Savdska Arabija, Sirija, Tunizija, Združeni arabski emirati in Jemen. Sicer pa so cenzuro spletnih vsebin odkrili še v Azerbajdžanu, Bahrajnu, Etiopiji, Indiji, Jordaniji, Libiji, Maroku, Omanu, Singapurju, Južni Koreji, Sudanu, Tadžikistanu, na Tajskem in Kitajskem ter v Turkmenistanu, Uzbekistanu in Vietnamu.

Državljani nemočni pred državo
Države se za cenzuro odločajo iz treh najpomembnejših razlogov: političnih, varnostnih in družbenonormativnih. Večinoma se sprva usmerijo samo na cenzuro ene vrste vsebin, postopoma pa seznam prepovedanih vsebin širijo. Državljani so ob tem nemočni, saj nobena država nikjer ne objavi, katere spletne vsebine filtrira.

Podatkov ni mogoče zadrževati
V zvezi z vprašanjem državne cenzure spletnih vsebin je predsednik Microsofta Bill Gates pred časom izrazil dvom v koristnost takšnega početja, saj lahko internetni uporabniki še vedno uporabijo elektronsko pošto ali kakšna druga sredstva za razširjanje prepovedanih podatkov.

Skupine za varstvo človekovih pravic sicer obsojajo ameriške informacijsko-tehnološke gigante, kot so Microsoft (iskalnik MSN), Google in Yahoo, da so privolili v spletno cenzuro na Kitajskem, tako da so njihove mednarodne različice na Kitajskem nedostopne.

B. R.