Različni roboti dobivajo vse več lastnosti živih bitij. Z nogami tečejo hitreje od človeka, skačejo kot Sergej Bubka, se plazijo v ozke špranje in tovorijo zaloge po nedostopnih terenih.

Tudi takšnih, ki lahko plezajo po navpičnih površinah in stropih, je vse več. In kot kaže, polagoma osvajajo tudi vesolje.
Seveda ne gre za vesoljske kuščarje, ki v zgodbah enega največjih zemeljskih teoretikov zarot, Davida Ickeja, "nadzorujejo svetovne voditelje" in se "prikrito sprehajajo med nami".

Gre za nekoliko nerodne, počasne prototipe naprav, ki preplezajo le kakšen decimeter na minuto in se spopadajo s številnimi omejitvami - plezajo lahko le po nekaterih površinah.

Novost: mali robot, ki sliši na ime Abigaille III. in se zgleduje po enem sicer preprostejših bitij - kuščarjih. To so gekoni, ki pa jih pri nas v naravi ni oz. so jim najbolj podobni martinčki. Ti hitro plezajo po zidovih in pri tem ne puščajo nobene sledi.
Robot je prestal testiranja delovanja in plezanja pri Evropski vesoljski agenciji (ESA), ki vključujejo skrajno nizke temperature (v vesolju je ta blizu absolutni ničli -273,15 stopinje Celzija), vakuum in pripadajočo odsotnost zračnega pritiska.

Kratek vzpon za robota, velik za ...
Kot poroča ESA, je bil to sicer za robota kratek vzpon, a potencialno izjemno velik korak za vesoljske odprave. Zakaj? Pred le desetimi dnevi so morali astronavti ISS-ja na sprehod zunaj zavetja postaje, da so popravili črpalko, pri tem pa se je pokvarila še ena izmed zaščitnih oblek. Vsak vesoljski sprehod je nevaren. Človeško življenje pa ni v nevarnosti, če bi se po površju ISS-ja (ali katerega koli drugega vesoljskega plovila s človeško posadko) sprehajala ekipa malih robotov ter ga čistila, vzdrževala in popravljala.

Poznamo veliko načinov za ohranitev stika med robotom in površino. Abigaille III. je delo ekipe s kanadske univerze Simon Fraser v Burnabyju, ki jo vodi Mike Henrey. V nasprotju z znanim robotom Rise podjetja Boston Dynamics, ki se vzpenja s pomočjo kovinskih kaveljčkov, Fraserjev robot uporablja nanotehnologijo.

Ta ima številne prednosti pred drugimi načini. Kovinski kaveljčki bi bili na kovinskem površju ISS-ja neuporabni. Raznovrstni lepilni trakovi bi se zamazali s prašnimi delci ali pa se izrabili, poleg tega pa bi v vakuumu oddajali hlape. Temu pojavu pa se pri ESI sploh želijo izogniti, ker bi lahko vplival na občutljive sisteme, je pojasnil Henrey.

Magnet se lahko prilepi le na kovino (pa še to le na določene vrste kovin), magnetno polje bi lahko motilo instrumente, enostavni trak z ježkom bi se obrabil in s kaveljčki onesnaževal, je našteval. Ravno zato so se odločili posnemati naravo.

Pravi, živi gekon ima na svojih podplatih ogromno izjemno majhnih ščetin. Raziskava MIT-a (Massachusetskega tehnološkega inštituta) je pokazala, da se na štirih nožicah gekona skriva okoli milijon dlačic, vsaka pa ima premer petih mikrometrov. Za primerjavo: človeški las v premeru meri do 180 mikrometrov.

Te ščetine mu omogočajo hojo praktično povsod, princip pa se imenuje "suho lepilo". Abigaillovih šest nog je po principu nanotehnologije prekritih z drobnimi stebrički, podobnimi mušnicam. Konice so debele od 100 do 200 nanometrov, kar je ravno dovolj majhno, da konice robotovih ščetin in tla stopijo v interakcijo na atomski ravni.

Vzpostavljene sile zadostujejo, da 'zalepijo' 240-gramskega robokuščarja, niso pa dovolj za omembe vreden dodaten tovor. Abigaille III. sam tako še ne bo delal družbe astronavtom ISS-ja, bodo pa - po navedbah ESE - to počeli njegovi nasledniki. Je namreč zmožen zapletenejših manevrov, kot so prehodi med površinami, odklonjenimi za 90 stopinj in več (več v spodnjih videoposnetkih).

V vsakem primeru pa Abigaille III., "vesoljski kuščar", ne bo prvi robot na Mednarodni vesoljski postaji. Tamkajšnjo posadko namreč med drugim že zabava klepetalni robot Kirobo.