1. Že več kot štiri tisoč izstreljenih Starlinkov

Nov teden, nova izstrelitev SpaceX-ove rakete Falcon 9. Sokol je v sredo poletel z Vandeberga (Kalifornija, ZDA) in ponesel 51 satelitov Starlink v nizkozemeljsko tirnico.

Prva stopnja rakete je pristala na robotski ladji. V vesolju je bila trikrat.

To je bila 221. izstrelitev Falconov 9, 27. letos in 200. zaporedna uspešna v raketni družini Falcon.

V vesolju je več kot štiri tisoč satelitov Starlink od načrtovanih 12.000, morda celo 42.000.

Podobne jate satelitov za dostop do medmrežja iz nizkozemeljske tirnice načrtujejo ali že postavljajo OneWeb, Amazon, Evropska unija, Rusija, Kitajska, Turčija ... Satelitov bo torej zagotovo več deset tisoč, morda celo več sto tisoč, s tem tudi potencialnih nevarnosti vesoljskih smeti in škode za astronomijo. Obenem se bo povečala dostopnost hitrega medmrežja in varnost komunikacij za lastnike posameznih jat. Vsekakor živimo v obdobju hitrih, obsežnih vesoljskih sprememb.

Video 1: Posnetek dogodka

2. Electron in par TROPICS-ov

Podjetje Rocket Lab je v ponedeljek z Nove Zelandije izstrelilo raketo Electron in za Naso v 550-kilometrsko tirnico odtovorilo par vremenskih satelitov TROPICS. Satelita bosta preučevala nevihte, čez nekaj mesecev se jima bosta pridružila še dva. Več tukaj.

3. Oskrbeli kitajsko vesoljsko postajo

Kitajska je z Venčanga (Wenchang) v sredo izstrelila raketo Dolgi pohod-7, z njo pa tovorno vesoljsko ladjo Tjandžov-6 (Tianzhou-6). Tovornica se je osem ur pozneje samodejno priklopila na kitajsko vesoljsko postajo Tjangong (Tiangong). Dostavila je dobrih sedem ton tovora. V vesoljski postaji trenutno prebivajo člani odprave Šendžov-15 (Shenzhou-15), tam so od decembra (poglavje 3).

Dolgi pohod-7 je 60 metrov visoka raketa s štirimi stranskimi potisniki. V nižjo Zemljino tirnico ponese do 13,5 tone in 5,5 tone v 700-kilometrsko soncesinhrono tirnico. Prvič je poletela leta 2016, skupaj dvanajstkrat z enim neuspehom (poglavje 4).

4. Prvi polet Ariane 6 bo verjetno zamaknjen v leto 2024

Evropska vesoljska agencija je objavila osveženo časovnico razvoja nove rakete Ariane 6, ki bo nadomestila obstoječo Ariane 5.

Maja bodo začeli preizkušati programsko opremo in sprožili priprave na dve t. i. mokri vaji (ang. wet dress rehearsal). Na izstrelišče v Francoski Gvajani bodo pripeljali prvo stopnjo, jo napolnili z gorivom in izvedli odštevanje do izstrelitve brez dejanskega prižiga. Junija bodo izvedli integrirani preizkus rakete in talne infrastrukture brez poleta. Novembra bodo začeli sestavljati raketo, ki bo uporabljena na krstnem poletu.

Esa ni razkrila dejanskega datuma izstrelitve, a tudi če bodo priprave potekale gladko, bo ta verjetno v prihodnjem letu.

Odgovor na napačno vprašanje, a prihodnost je zagotovljena

Konceptualni razvoj Ariane 6 se je začel kmalu po prelomu tisočletja, leta 2014 je Esa podprla projekt. Prvi polet je bil predviden za leto 2020, a se nenehno prestavlja, do te mere, da bodo še pred začetkom delovanja Ariane 6 že nehali izdelovati aktualno Ariane 5. To pomeni, da bo Evropa nekaj časa brez lastne težkonosilne rakete in bo morala kapacitete najemati drugod.

Sorodna novica Musk o prihodnosti Starshipa: Pot do Marsa se odpira

Smisel Ariane 6 so podobne zmogljivosti kot Ariane 5 za nižjo ceno. Tako so si pristojni pred dobrim desetletjem zamislili odgovor na izziv cenejšega Falcona 9 iz ZDA, ko ta še ni redno in zanesljivo pristajal.

Danes pa je Falcon 9 visoko zanesljiv in še vedno precej cenejši od Ariane 6. Povrhu SpaceX razvija supertežkonosilni sistem Starship, ki bi lahko – če bodo obljube Elona Muska izpolnjene – raketno industrijo postavil na glavo. Ariane 6 je torej odgovor na napačen izziv.

A ne glede na to ima Ariane 6 zagotovljeno srednjeročno prihodnost. Najemale jo bodo evropske države in evropske institucije, da bodo podpirale neodvisen evropski dostop do vesolja. Sekira pa ji je padla v med, ko je ameriški Amazon sprožil svoj projekt Kuiper (poglavje 4), načrtovano jato satelitov v nizkozemeljski tirnici, konkurenco Starlinku. Amazon je v ta namen zakupil vse zahodne težkonosilne rakete, ki bodo na voljo v prihodnjih letih – razen Falcona 9 zaradi rivalstva s SpaceX-om. Tako je kvečjemu vprašanje, ali bo Arianespace zmogel rakete dovolj hitro izdelovati, da bo zadovoljil Bezosovo povpraševanje. Kaj bo po Kuiperju, je pa drugo vprašanje.

Ariane 6 bo zmogla prenesti od 10,3 do 21,6 tone tovora v nizkozemeljsko tirnico za ceno od 75 milijonov do 115 milijonov evrov.

5. Vast napovedal preprosto vesoljsko postajo

Ameriško zasebno podjetje Vast je naznanilo, da bo leta 2025 v vesolje spravilo preprosto, 4-metrsko vesoljsko postajo. To bo storilo v tesnem sodelovanju s podjetjem SpaceX. Postajo bodo izstrelili na raketi Falcon 9, obiskovali pa jo bodo z vesoljsko ladjo Crew Dragon, ki bo – združena s postajo – zagotavljala osnovne potrebščine, med drugim vodo, kisik in druge sisteme za vzdrževanje življenju primernih razmer – med enomesečnim obiskom do štiričlanske posadke. Pozneje bodo razvili večjo postajo, kompatibilno s sistemom Starship.

V preteklih 20 letih smo se preobjedli napovedi zasebnih vesoljskih postaj, ki so se druga za drugo razblinile daleč pred izstrelitvijo. A razmere so danes drugačne. Nasa si mrzlično prizadeva najti alternativo starajoči se Mednarodni vesoljski postaji, kjer je skorajda neločljivo povezana z Rusi. Zato je denimo že sklenila pogodbo za izdelavo zasebnega odseka MVP-ja s podjetjem Axiom Space, ta odsek bo nekoč postal samostojen; in odprla razpis za še eno samostojno zasebnico ter tako pritegnila pozornost kredibilnih, velikih imen ameriške industrije (poglavje 1).

Vast bi lahko pristavil lonček in tekmoval za državni denar. A tudi sam Vast ni brez cvenka, ustanovitelj Jed McCaleb je znan po kriptovalutni borzi Mt. Gox, njegovo premoženje je trenutno vredno dobre dve milijardi evrov; poleg tega je podjetje pritegnilo nekaj odmevnih svetovalcev. Možnost, da bomo med letoma 2025 in 2031 dobili celo več zasebnih vesoljskih postaj, je občutna.

Video: Predstavitvenik podjetja

6. Vesoljski sprehod kozmonavtov

Kozmonavta Sergej Prokopjev in Dimitrij Petelin sta opravila peturni vesoljski sprehod pri Mednarodni vesoljski postaji. Na modulu Nauka sta vgradila zložljivi oddajnik toplote in nadgradila evropsko robotsko roko. Naloge sta končala eno uro predčasno, piše Tass.

Video: Posnetek dogodka

7. NOTICE:

8. ApolloLajka: Andreja Gomboc, Vera Rubin in nova revolucija v astrofiziki

Observatorij Vere Rubin je nov veliki astronomski projekt, teleskop, ki obljublja, da bo transformiral astrofiziko. Med drugim se bo ponašal z največjo digitalno kamero na svetu s 3200 milijoni pik, celotno južno nebo bo lahko poslikal vsake od tri do štiri dni in zajel 20 milijard galaksij.

Skozi ogromne količine podatkov se bo razkrilo, kako dinamično je pravzaprav dogajanje okoli nas: od najrazličnejših kratkotrajnih pojavov, kot so supernove, izbruhi gamasevanja in smrti zvezd v črnih luknjah, do asteroidov in drugega vesoljskega kamenja, ki leti naokoli (in za katerega je dobro pravočasno vedeti, ali morda ne leti proti Zemlji).

Obeta se tudi nov vpogled v velike skrivnosti vesolja, kot sta temna snov in temna energija.
Največja težava novega observatorija, ki je tako kot številni sodobni teleskopi umeščen na samotno goro Cerro Pachon v severnem Čilu, so vse številčnejše konstelacije satelitov v Zemljini orbiti. Projekcije Observatorija Vere Rubin izpostavljajo možnost, da jih bo v prihodnjih 10 letih celo 400 tisoč. Ti pa ne ogrožajo samo astrofizikalnih raziskav in pogleda na nočno nebo, ampak predstavljajo mnogo širšo nevarnost. Kakšno?

Obširno o tem z astrofizičarko Andrejo Gomboc v tokratni epizodi podkasta ApolloLajka. Vabljeni k poslušanju!

9. So tu nekoč šumele poskočne brzice?

Nasa je objavila zanimive nove fotografije Marsa, ki jih je posnel rover Perseverance. Zakaj zanimive? Ker po navedbah Nase kažejo področje, kjer je nekoč najbrž brzela silna reka, vsekakor globlja in hitrejša od dozdajšnjih domnev. Bila je del vodotokov, ki so napajali krater Jezero. Več tukaj.

10. Juice razprl poprej zataknjeno anteno

Evropska vesoljska sonda Juice je premagala prvo večjo težavo. Po treh tednih je naposled raztegnila 16-metrsko radijsko anteno RIME.

Kriva naj bi bila zataknjena zaponka (poglavje 5). Kako so jo razprli? Sondo so tresli s pogonom, plat z anteno obrnili proti Soncu in jo tako segreli, 12. maja pa so sprožili napravo v anteni, poimenovano "neeksplozivni aktuator". Delovalo je. Podrobneje o postopku tukaj.

Na Esi so si nedvomno oddahnili, saj je instrument spadal med pomembnejše. Opazoval bo namreč notranjost Jupitrovih ledenih lun do globine devetih kilometrov.

Juice je bil na raketi Ariane 5 izstreljen v začetku aprila (poglavje 2). Do Jupitra bo potoval osem let in od začetka z obleti preučeval lune Evropa, Kalisto in Ganimed. Leta 2034 se bo utiril v orbito okoli Ganimeda in s tem postal prva sonda v zgodovini, ki bo krožila okoli katere koli lune razen Meseca. Jupitrove ledene lune naj bi pod debelo ledeno skorjo skrivale oceane tekoče vode. Človeštvo zanima, ali so tam nemara za življenje ugodne razmere.

11. Asteroidni pas pri zvezdi Fomalhaut

Vesoljski teleskop James Webb se je tokrat lotil zvezde Fomalhaut. Okoli nje je našel strukturiran sistem pasov, ki nekoliko spominja na Osončje, in s tem sledi skritih eksoplanetov.

Fomalhaut je s 440 milijoni let mlada zvezda. Oddaljena je 25 svetlobnih let in je v ozvezdju Južne ribe. Vidna je s prostim očesom in spada med najsvetlejše na nebu. Zaradi bližine in svetlosti je priročna za preučevanje, lepo namreč osvetljuje material v svoji neposredni okolici. Je dvakrat masivnejša od Sonca in šestnajstkrat svetlejša.

Okoliški disk je bil odkrit že leta 1983. Odtlej so si ga ogledali številni teleskopi od Hubbla, Alme do Herschla. A nobena opazovalnica ni razbrala takšnih podrobnosti kot tokrat Webb v infrardeči svetlobi. Odkril je namreč pasove praha in drobirja, podobne asteroidnemu ter Kuiperjevemu pasu v Sončevem sestavu, in še dodaten vmesni prstan. Le da je vse skupaj precej, precej večje kot pri nas.

Notranji pas, ki je zvezdi najbližji z 11 astronomskimi enotami (ae), spominja na pas asteroidov, ki je pri nas med orbitama Marsa in Jupitra (med 2 in 3 ae od Sonca).

Zunanji pas je od zvezde oddaljen kar 23 milijard kilometrov oziroma okoli 150 ae, torej razdalj med Soncem in Zemljo. Osončni Kuiperjev pas se konča pri 50 ae.

Med notranjim in zunanjim pasom je še en tanjši prstan – tega pa Osončje nima.

Sistem je podoben, le bolj raztegnjen. Pasovi so bolj oddaljeni kot v Osončju, a so podobno obsevani (ker je Fomalhaut svetlejši). Nakazujejo obstoj planetov. Planeti namreč kot pastirji s svojo težnostjo oblikujejo prstane iz drobirja. A kje se ti okrogleži skrivajo?

Leta 2008 so znanstveniki s pomočjo Hubbla v sistemu zaznali pojav, ki so ga razložili kot planet, mu nadeli ime Fomalhaut b ter mu več let sledili. Dokler ni leta 2014 kratko malo izginil. Najbrž ni šlo za planet, temveč za velik oblak, nastal po trčenju dveh večjih teles. Vsekakor je potoval prehitro za obstanek v sistemu.

Webb je tokrat zaznal še en tak pojav. Poimenovali so ga Veliki oblak prahu in je glede na izračune izid trčenja dveh teles s premeroma najmanj 700 kilometrov. Če razlaga drži, bo tudi ta v prgišču let izginil. Mogoče je tudi, da gre za vir svetlobe iz ozadja.

Pravzaprav naj bi bila večina Formalhautovega diska sestavljena iz prahu in drobnih koščkov, nastalih med trkanjem drugih, večjih teles. Zato ne gre za protoplanetarni disk, temveč disk drobirja (ang. debris disk).

Protoplanetarni disk nastane po tem, ko se oblak medzvezdnih plinov in prahu zgosti v zvezdo, nekaj ga ostane v okolici in se zaradi težnostnega privlaka ter vrtenja zvezde oblikuje v "palačinko", znotraj nje pa se nabirajo večja telesa. Ko zvezda izpiha večino plinov in se ta telesa na veliko zaletavajo druga v drugo, nastane kup novega prahu in večjega materiala, to pa je disk drobirja.

Video: Hubblov pojasnilnik iz leta 2020

Hubble in protoplanetarni disk

Za podobno objavo so poskrbeli v Hubblovem taboru. Sledili so senci, ki se nenavadno premika po protoplanetarnem disku približno 10 milijonov let stare zvezde TW Hidre. Domnevajo, da zato, ker se posamezni pasovi sistema gugajo. V sistemu so sicer že pred več kot desetletjem našli eksoplanetnega kandidata. Več tukaj.

12. FOTO: Oddaljena prostranstva

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo jate galaksij eMACS J1823.1+7822, oddaljene devet milijard svetlobnih let. Hubble, Webb in drugi jo izkoriščajo kot priročno težnostno lečo, saj ostri še bolj oddaljene zadeve iz ozadja.

NA VIDIKU:

Nedelja, 14. maj – Falcon 9 – Starlink
Četrtek, 18. maj – Falcon 9 – Starlink
Petek, 19. maj – Falcon 9 – OneWeb