Ekipa univerze v ameriški zvezni državi Michigan je to ugotovila s pomočjo modela t. i. zapornikove dileme, v kateri dva osumljenca za skupno kaznivo dejanje ločeno drug od drugega odločata o usodi tako sebe kot tudi svojega sostorilca, poroča britanski BBC.

Ugotovitve pod vprašaj postavljajo prejšnje teorije, ki so trdile, da vedno preživijo tisti, ki sebe postavijo na prvo mesto in izkoriščajo druge. Namesto tega zdaj kaže, da se je bolje odločiti za sodelovanje.

"Sebičnost lahko prinese prednost kratkoročno, a dolgoročno bi tako izumrli," ugotavlja glavni avtor študije Christoph Adami. Obenem raziskovalci dodajajo, da je komunikacija bistvena za sodelovanje in je tudi razlog, zakaj sploh sodelovati.

Vsaka prednost, ki jo posameznik pridobi na račun škodovanja drugemu, je zgolj kratkoročna, sodelovanje pa na drugi strani koristi celotni vrsti in omogoča ohranjanje več genetskega materiala. "Sebičnost ni evolucijsko vzdržna," končuje Adami.
Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature Communications.