To so investitorji, ki se nikoli prej niso ukvarjali s trgovanjem konvencionalnih finančnih instrumentov. Kar vsepovsod so se pojavljali kriptomilijonarji in številni vlagatelji so upali na podoben izplen. Če pustimo običajno željo po dobičku ob strani, v kolikšni meri so ti trendi povezani s samo zasnovo tehnologije veriženja blokov in v kolikšni meri s pojmovanjem, da kriptovalute ponujajo popolnoma drugačen tip finančnih transakcij brez nadzora osrednjih finančnih avtoritet?

Bela knjiga kriptovalute bitcoin je bila objavljena leta 2008 ravno na začetku krize finančnih trgov. To ni bilo naključje. Sovpadalo je s široko sprejetim spoznanjem, da je finančni sistem, kakršnega imamo, nepravičen, da favorizira velike igralce proti manjšim, da je veliko notranjega trgovanja in podobnih prijemov. Številne izmed tovrstnih kritik so popolnoma upravičene. V takšnem kontekstu je blockchain oz. tehnologija veriženja blokov prav na področju financ prinašala svež obet, možnost, kako bi se lahko znebili institucij, ki so se izkazale za izredno problematične, nepoštene in ki so delovale predvsem v korist dobro povezanih elit. To pojasnjuje afektivni, emocionalni vidik izredne privlačnosti kriptovalut. Ne smemo pozabiti, da se je to dogajalo na ozadju splošnega usihanja kupne moči, ko je postajalo udobno življenje z nižje plačanimi službami vse težje dosegljivo, pa tudi običajne službe niso več omogočale nekega finančnega napredovanja.

Pojavilo se je torej upanje, da bi lahko finančni instrumenti, utemeljeni na tehnologiji veriženja blokov, predstavljali pravo alternativo zaradi svoje decentraliziranosti, ker se v verigi blokov ne da lagati, vse je transparentno in zapisano na takšen način, da se tega zapisa ne da spremeniti. To so razlogi za pomemben del široke privlačnosti blockchaina. Dodatno pa je zadevo podžgala spektakularna rast vrednosti kriptovalut, ki smo jo lahko spremljali še zlasti pred dvema letoma. Kadar gre krivulja tako strmo navzgor, se vsi strinjajo, da je neumno, če ne skočiš na vlagateljski vlak in se z njim pelješ vse do vrha. Po mojem mnenju je ta kombinacija kratkoročnih špekulativnih pričakovanj in sanj o tem, kako bi obšli korumpirane finančne institucije, dala kriptosvetu ogromno zagona in energije. Ta pričakovanja so v polni meri izkoristili predvsem tisti, ki so sledili temeljnemu načelu spekulacij, torej principu kupi poceni in prodaj drago. Torej: kupiš kriptovaluto, in tvoja naloga zdaj je, da najdeš nekoga, komur boš to pozneje prodal za višjo ceno. Tako vznikne ogromna trženjska mašinerija, ker morajo zdaj vsi, ki imajo v lasti kriptovalute, spodbujati njihovo rast, kar dejansko pomeni, da morajo pritegniti nove ljudi, nove vlagatelje, da lahko vrednost narašča.

Pogovarjali smo se Felixom Stalderjem, profesorjem digitalne kulture na Univerzi v Zürichu. Vabljeni k branju.

Specifična novost in prednost tehnologij blockchain oziroma konkretneje kriptovalut naj bi ležala prav v njihovi decentraliziranosti in preglednosti transakcij. Prav ta vidik je prepričal številne. A vendarle se je tudi tu precej hitro začela vzpostavljati centralizacija moči, centralizacija finančnih tokov. Kot smo lahko zelo nazorno videli ob nedavnem zlomu kriptomenjalnice FTX, vse tudi še zdaleč ni bilo tako transparentno, kot se je morda zdelo.

Absolutno. Mislim, da je tu nujno ločevati med tehnološko ravnjo in, recimo tako, družbeno ravnjo. Na tehnološki ravni so stvari povsem transparentne, ampak zgolj tistim, ki jih znajo brati, tistim, ki to tehnologijo res razumejo. S popolnoma tehničnega vidika lahko vedno vidite, kako se denar premika, iz katere kriptodenarnice se je premaknil kam. Ta zapis lahko preberete v verigi blokov. Zato je, tehnično gledano, tehnologija transparentna. Vendar je ta tehnološki vidik tako zapleten, da je z družbenega vidika tehnologija navsezadnje popolnoma netransparentna. Enako je z njeno decentraliziranostjo. Ne obstaja sicer nobena osrednja institucija v kriptosvetu, ki bi jo lahko primerjali s centralnimi bankami ali bankami na splošno, ampak zadeve so precej zapletene – in mislim, da so tudi načrtno tako zapletene –, da večina uporabnikov preprosto potrebuje posrednika, ki poenostavi to vso kompleksnost. Velika obljuba blockchaina in kriptovalut je bila v tem, da lahko postanete sami svoja banka. Ni vam več treba zaupati bankam, lahko ste sami svoja banka. A to je bolj prekletstvo kot blagoslov. Če ste sami banka, prevzamete vsa tveganja, ukvarjati se morate z vsakovrstnimi varnostnimi vidiki, temeljito morate razumeti zelo kompleksno tehnologijo, skratka, dejansko morate delovati kot banka. Razlogov, zakaj si večina ljudi ne želi postati banka, pa je veliko. Preveč je zapleteno, vzame preveč časa, ljudje tudi nimajo na razpolago vseh potrebnih virov in tako naprej. V to razpoko med obljubo, vpisano v samo tehnologijo, in družbeno realnostjo, so stopili posredniki, kot so kriptoborze, med katerimi se tudi propadla FTX, ki je pridelala za 8 milijard dolarjev izgub vsem, ki so tam imeli svoj denar. Ti posredniki so se pojavili, da bi poenostavili vso kompleksnost te tehnologije in pri tem so ustvarili orjaške priložnosti za prevare, ker gre tu za dejavnost, ki je večinoma brez regulacij in nadzora.

Marsikdo prav zdaj napoveduje skorajšnji zaton kriptovalut kot neposredno posledico sesutja menjalnice FXT. Nedavno je iz Evropske centralne banke je prišla ocena, da je bitcoin zdaj samo še z zadnjimi silami skuša ubraniti zdrsa v nerelevantnost. Ob tem nekateri ocenjujejo, da je problem kriptovalut pomanjkanje regulacije, drugi pa so nasprotno mnenja, da se pri tej tehnologiji tveganjem ne da izogniti. Kakšen je vaš pogled?

Problem je v tem, da nihče pravzaprav ne ve, kaj so pravzaprav kriptovalute. Kriptovalute namreč niso valute v pravem pomenu besede. Valuta ima tri značilnosti: najprej je garant vrednosti, in to bitcoin in druge kriptovalute zagotovo niso, saj njihova vrednost tako intenzivno in naglo niha. Druga značilnost valute je, da gre za računovodsko enoto, da je torej mogoče z njo meriti vrednost. In spet je očitno, da kriptovalute to niso, nihče ne uporablja bitcoinov, da bi z njimi podal vrednost nečesa, ampak se to vedno počne v dolarjih ali evrih in drugih tradicionalnih valutah in se nato preračuna v kriptovalute glede na trenutni menjalni tečaj. Tretja značilnost pa je njihova menjalna funkcija, da jih uporabljamo za nakupovanje in prodajo. To za kriptovalute ne drži povsem, ker je dejansko plačevanje z bitcoini zelo drago, zelo počasno in nepraktično. Pravo vprašanje torej je, kaj sploh so kriptovalute. Gre za neregulirana špekulativna sredstva. Njihova vrednost izhaja zgolj iz tega, ali njihova cena narašča ali pada. Narašča lahko zgolj tako, da ljudje vanje investirajo. Kadar jih prodajo, vrednost pade. Njihova vrednost zgolj odseva kolektivno pripravljenost vlagateljev, da vlagajo na to področje. Dokler gre cena navzgor, se to seveda zdi izvrstna naložba. Takoj ko se trend obrne, pa postanejo tovrstne naložbe izredno nedonosne. Glede na to, da nimajo neke prave uporabne vrednosti onkraj domene špekulacij, ima lahko takšen padec, kot smo mu priča zdaj, uničujoče posledice. Če postane področje bolj regulirano, potem bo težje ustvarjati takšne špekulativne balone, ki so sicer privabili toliko denarja na to področje, vrednost pa bo posledično nižja. Zato so dolgoročne oziroma srednjeročne napovedi za bitcoin resnično slabe.

V primerjavi s kriptovalutami so t. i. NFT-ji (angl. non-fungible tokens oz. nezamenljivi žetoni) manj poznani. A tudi v tem primeru so pozornost širše javnosti pred nekaj leti pritegnili visoki, tudi več deset milijonski zneski, ki so jih dosegli NFT-ji umetnin nekaterih digitalnih umetnikov ter razni digitalni zbirateljski predmeti. Kakšna pravzaprav so nezamenljivi žetoni in kako to, da so dosegali tolikšne vrednosti?

NFT oziroma nezamenljivi žeton je neke vrste certifikat, ki je povezan z določenim digitalnim predmetom, digitalnim dokumentom oziroma mapo na nekem strežniku, videoposnetkom in podobno. Na ta način ustvari nekaj, čemur bi se lahko reklo digitalni original ali morda originalna kopija. Potem lahko rečem, da je tista kopija na tistem strežniku moja. In samo tista moja kopija na tistem strežniku je, kot se temu reče, tisto pravo. Čeprav lahko obstajajo milijoni identičnih kopij, lahko zdaj trdite, da je prav tista kopija na neki način posebna in da je v vaši lasti. S tem v področje digitalnega vnesete umetno pomanjkanje. Kopij, pravih kopij ni več neskončno veliko, ampak je samo ena. Takoj ko imate pomanjkanje, pa lahko začnete trgovati. Tu imamo dva elementa. Spet je pomemben špekulativni vidik. NFT-ji so se odlično izkazali pri tem, da so popolnoma nov krog ljudi pritegnili v svet kriptovalut, da so potem lahko kupovali NFT-je. To je deloma del širših prizadevanj, da se h kriptonaložbam pritegne kar največ ljudi. Vzporedno pa je na delu tudi običajna dinamika umetniškega trga – pač v smislu, da posedovanje umetniških del zagotavlja določen družbeni prestiž. Ljudje kupujejo umetniška dela tudi zato, ker želijo na ta način pokazati svojo sofisticiranost in pripadnost določenim družbenim krogom. Mislim, da je ta vidik v pomembni meri poganjal cenovne trende NFT-jev, in videli bomo, koliko tega se bo dolgoročno ohranilo.

Mislim, da je sicer navezanost NFT-jev na kriptovalute precej problematična, predvsem zaradi težav, ki težijo kriptovalute. Lahko pa si tudi zamislimo trgovanje z NFT-ji v dolarjih ali evrih. V tem primeru bi lahko njihova uporaba postala bolj vzdržna. Vsaj če verjamete v potencial metaverzuma, torej v tisto vizijo medmrežja prihodnosti, v kateri bomo obiskovali virtualne prostore in katere bi potem lahko, denimo, okrasili z umetniškimi deli, enako, kot lahko okrasite svoj dom. V tem je določen potencial. Osebno sicer ne misim, da je to kaj posebej dobra oziroma zanimiva zamisel, in se je ne veselim, ampak to je neko področje, kjer ima certifikat lastništva digitalnega predmeta potencialno uporabno funkcijo.

Kje pa bi vendarle lahko iskali določen potencial, nemara celo določen družbeno transformativno moč, ki se tudi v določeni meri pripisuje tehnologiji veriženja blokov. Kje bi lahko iskali ta potencial in na kakšen način bi morala biti ta tehnologija vpeljana in uporabljena, da se z njeno rabo ne bi zgolj ponavljali isti status quo principi centralizacije moči in denarnih tokov, značilnih za aktualni finančni sistem?

Potencialno vrednost teh tehnologij vidim predvsem na dveh področjih. Lahko bi jo uporabili, denimo, kot neke vrste računovodski sistem za decentralizirane tehnološke infrastrukture. Danes vse več ljudi proizvaja električno energijo z lastnimi sončnimi celicami in popolnoma smiselno bi bilo vzpostaviti sistem, ki lahko spremlja takšno razpršeno proizvodnjo in omogoča prodajo in kupovanje energije prek decentraliziranega sistema, ne da bi za to delo potrebovali neke lokalne centralizirane organizacije, ki bi imele monopol. Tu seveda ne mislim, da bi vsak, ki ima sončne celice potreboval še vozlišče blockchainov, to bi se morda dalo narediti na ravni soseske ali kaj podobnega. Ampak ravno v načinu, kako tehnologija veriženja blokov omogoča povezovanje in spremljanje pretoka virov, vidim njeno uporabno vrednost. Seveda bomo šele videli, ali niso morda stroški vzpostavitve tovrstne infrastrukture previsoki in bi se dalo enak učinek doseči z običajno bazo podatkov in preprosto zaupati organizaciji, ki jo upravlja.

Drugo zanimivo področje pa so t. i. distribuirane avtonomne organizacije, znane pod kratico DAO. Gre za način organiziranja skupnosti ljudi s popolnoma eksplicitnimi pravili, ta pravila pa so nato vpisana v verige blokov in tudi samodejno izvedena. To se mi zdi področje, ki k potencialu blockchaina pristopa na svež način in ki ponuja neke nove možnosti, kako organizirati sodelovanje. Če dam primer iz sveta umetnosti: sama ideja sicer ni nova, umetniki včasih oblikujejo umetniške kolektive in združijo prihodke od prodaje, kajti v umetniškem svetu je pogosto popolnoma nemogoče napovedovati, kdo bo nenadoma s svojim delom znatno zaslužil in kdo ne. Na ta način pa so dohodki znotraj skupine razdeljeni bolj pravično. Takšne stvari je mogoče precej dobro vkodirati v verige blokov. Vprašanje pa je, ali za to dejansko potrebujemo tehnologijo, kot je blochchain, ker bi se vse to verjetno dalo lažje izpeljati z bolj običajno kooperativo. Bomo videli, kako se bodo stvari razvile, ampak tu se ponujajo zanimive možnosti za razpravo.

Marsikaj se sliši zelo obetavno. Ampak dejstvo ostaja, da večina ljudi te tehnologije ne pozna dobro in pri tem utegne tudi ostati. Poleg tega so tisti, ki imajo več sredstev danes v svojih rokah, v prednosti, da vzpostavijo sisteme tako, kot bi jim bolj ustrezalo. Zato bi me tu zanimal še en vidik. Nekateri primerjajo aktualni zlom kriptovalut s t. i. dot.com zlomom z začetka tisočletja, ko je propadlo ogromno internetnih podjetij, ki so se vzpostavljala v 90. letih. Iz tiste krize so potem zrastli giganti, ki danes obvladujejo spletni prostor in podatke t. i. spleta 2.0. Bi lahko videli kak soroden trend tudi na področju blockchaina?

Da se aktualni zlom primerja z dot.com zlomom, je zelo prijazna ocena. Kajti na ta način rečemo, ja, saj je zdaj slabo, ampak brez skrbi, pozneje bo bolje. Ampak na kakšen način naj bi bilo bolje, pa ne vemo. Kajti temelji te tehnologije, kaj lahko torej ta tehnologija kot valuta dejansko omogoča, so precej nespodbudni. Ne ponujajo resnično prepričljivih načinov uporabe, zato bi bil zelo previden, preden bi rekel, da sicer res ne vemo, kateri trgovec bo prevladal, ampak na koncu bo eden, Amazon. Mislim, da so to bolj pobožne želje.

Drugi problem je seveda zapletenost te tehnologije in potreba po posrednikih, ki jim lahko zaupate. To pa je prav v nasprotju s temelji tehnologije, ki naj ravno ne bi potrebovala zaupanja. Toda na koncu vidimo, da morda potrebujemo le še več zaupanja in da se lahko zgodi, da moramo zaupati še mnogo bolj sumljivim organizacijam, kot kadar svoj denar damo v banko ali pa kupimo nekaj prek spleta. Mislim, da torej ta analogija ni najboljša. Vsaj glede kriptovalut res ne vidim, v katero smer naj bi se pravzaprav razvijale. Pri tehnologiji veriženja blokov bolj v splošnem pa se mi zdi, kot že rečeno, uporabna predvsem na bolj tehničnih področjih, v katera se nam večini ni treba spuščati: kako naj se tehnični sistemi med seboj koordinirajo, tu bi se dalo njihovo kompleksnost dobro upravljati z verigami blokov, ker gre za specializirano področje. In recimo, da bi bil blockchain za tovrstno uporabo že integriran v sončne celice, ki jih postavite na streho. Toda onkraj tovrstnih rab, se predvsem ustvarja zelo problematična odvisnost od posrednikov, ki ni v pomoč.

Slišimo pa tudi glasove, ki bi kriptovalute kar ukinili, češ da koristi ne odtehtajo izredne porabe energije, ki spremlja to tehnologijo.

Z vidika trajnosti so kriptovalute res najslabši možni scenarij. Porabijo ogromne količine energije in so računsko tako kompetitivne, da je treba infrastrukturo teh omrežij menjati še mnogo hitreje, kot to velja za računalniške komponente sicer, pa že tako je obraba precej hitra. Tu pa gre vse samo še hitreje. Ocene so, denimo, da omrežje bitcoin porabi toliko energije kot celotna Argentina in proizvede toliko elektronskih odpadkov kot Nizozemska. Te številke so vsekakor izredno visoke. Če torej pogledamo njihovo uporabno vrednost in premislimo, ali lahko z njihovo uporabo prihranimo energijo drugje in tako pridemo do pozitivne bilance, no, tega ni videti. Gre za izredno potratno tehnologijo, še posebej če upoštevamo, da zanjo še nismo odkrili smiselne uporabe onkraj hazarderskih špekulacij. Seveda obstajajo načini, kako zmanjšati porabo. Nekatere verige so že spremenile način, kako potrjujejo bloke. A to še vedno ostaja izredno potratna in kompleksna infrastruktura, za katero še ne vemo zares, za kaj jo potrebujemo. Ko smo torej pri vprašanjih trajnosti in pri vprašanjih, kako razporediti omejene vire, je precej težko zagovarjati tezo, da gre za najboljši način porabe teh omejenih virov.