O vlogi vesoljske tehnologije v civilni družbi in popularni kulturi je ta teden razmišljal Kristian Handberg, umetnostni zgodovinar in podoktorski raziskovalec na Univerzi v Köbenhavnu.

Satelit Telstar, ki so ga Združene države Amerike (ZDA) v orbito poslale julija 1962, je bil narejen iz vsega skupaj 75,5 kilograma snovi. Ni bil ne prvi ne največji, najhitrejši ali najdlje potujoči predmet, ki je kot delo človeških rok zapustil planet Zemlja. Vendarle pa je le malo predmetov, ki smo jih poslali v vesolje, doseglo tako široko kulturno prepoznavnost ali značilno vlogo v zgodovini komunikacij. Telstar je bržkone najbolj zgoščen simbol dobe osvajanja vesolja, ki združuje tehnologijo in kulturo ter zaobjema nova obzorja svojega časa, ne samo v vesolju, marveč tudi na Zemlji. V kulturni zgodovini in gmotnem smislu je Telstar pomemben kot določujoče spominsko mesto, kot lieu de mémoire vesoljske dobe (ang. Space Age), če naj uporabimo termin, ki ga je francoski zgodovinar Pierre Nora skoval za opredelitev snovnih, funkcionalnih in simbolnih entitet, iz katerih sestoji zavest o skupni preteklosti.

Telstar je bil informacijski satelit, oblikovan za prenos podatkov, televizijskih signalov in telefonskih klicev čez Atlantik. Povezan je bil s sprejemniki v Andovru v Mainu, ZDA, ter na drugi strani oceana v Britaniji in Franciji, kar je omogočalo za tedanji čas neverjetno hitrost prenosa podatkov. Ta neposredna povezava je pomenila velikanski skok v dobo medsebojno prepletenih medijev, dasi je bil Telstar majcena reč, sposobna oddajati le v dvajsetminutnih intervalih, ko se je satelit pravilno postavil glede na sprejemnike. Kakor od daleč vidimo svetilnik, je moral tudi satelit ostati “viden” nad lokom Zemljinega površja, torej 20 minut od njegove dve uri in 37 minut dolge eliptične orbite okrog planeta.

Nasa je Telstar izstrelila 23. julija 1962 na raketi Delta. Satelit je bil skupen projekt korporacij, kot so Bellovi telefonski laboratoriji (ang. Bell Telephone Laboratories) in britanska novinarska agencija BBC (ang. British Broadcasting Corporation), lastništvo in vzdrževanje pa je prevzela Ameriška telefonska in telegrafska združba - AT&T. Če ga primerjamo z domala vojaško naravnanimi državnimi podjetji vesoljske dobe, je bil Telstar civilni satelit, namenjen predvsem komunikacijam (in morda tržnim dejavnostim) in ne toliko razkazovanju moči. Če vesoljsko tehnologijo na splošno povezujemo z usmerjeno vesoljsko tekmo za prestiž, je večina dejavnosti visoko nad Zemljo temeljila na civilnih in korporativnih projektih, katerih prvi znanilec je bil ravno Telstar.

Simbolnega pomena te "televizijske zvezde" (ang. Tel-star) nista omalovaževali niti Nasa niti ameriška kulturna diplomacija, ki si je prav tako prizadevala razširiti vest o utirjenju Telstarja v orbito po vsem svetu. Njegovo izstrelitev so seveda pospremili s posebnim televizijskim programom – nasploh prvim, ki je prek satelita prenašal v Evropo in Severno Ameriko, ko je 23. julija v dvajsetih minutah prenosa prikazal nekaj kratkih posnetkov. Revija National Geographic je pred izstrelitvijo v posebnem članku navdušeno poročala o pripravah na "dobo informacijskih satelitov" v članku z naslovom "Telefoniraj zvezdi" (Rowe Findley, National Geographic Magazine, maj 1962).
Osupljiv primer pomena Telstarja je moč najti v čisto posebni izdaji revije Panorama USA, objavljeni leta 1962 na Danskem. Panorama USA je bila zbirka knjižic v založbi De Forenede Staters Informationstjeneste (slov. Informacijske službe ZDA). Med leti 1960 in 1962 je izšlo trinajst tematskih številk, npr. "Slavni Američani", "Glasba v ZDA", "Hiše in življenje v ZDA", "Črnsko prebivalstvo v ZDA" – in Telstar, edini posamični predmet, ki mu je bila posvečena celotna številka. Besedilo te očitne nacionalne promocije združuje tehnične razlage in reportažo o dogodkih ob izstrelitvi satelita, tehnično gradivo pa spaja s pripovedovalskimi prvinami. Jasno, knjižica ne dopušča dvoma o tem, da smo v njeni sodobnosti priča velikemu trenutku v zgodovini komunikacije, med drugim riše vzporednice s pojavom telefona, ki ga je leta 1876 izumil Alexander Graham Bell, in oznanja, da "se je ob 16.45 v Washingtonu kolo zgodovine zavrtelo hitreje", ko je podpredsednik Lyndon B. Johnson z Zemlje sprejel prvi satelitski klic.

Knjižica Panorama USA 11 : Telstar se kot predmet zdi pomembna že sama po sebi, saj s seboj prinaša mnogo bistvenih tematik svojega časa in deluje kot izčrpen kulturno-propagandni dokument iz obdobja hladne vojne. Seveda se predvsem trudi poudariti sposobnosti in dosežke ZDA, čeprav je prispevek teh združen z univerzalističnim besednjakom, ki govori o "vsem človeštvu". V zaključnih vrsticah je npr. Telstar opisan kot znanilec "nove dobe, kjer smo drug drugemu sosedje, v dobrem in slabem, odvisni le od človeka samega." Ko vrednotimo ameriške dosežke in temu pripadajoče vzdušje obče naklonjenosti tehniki, pogosto podcenjujemo dejstvo, da je vse skupaj zares delovalo, od izstrelitve do prenosa signalov, kar ni bilo ravno samoumevno. V zgodnjih začetkih vesoljske dobe je bil uspeh vse prej kot zagotovljen: eksplozije ob izstrelitvah, da ne govorimo o natančnosti prenosa signalov, marsikaj se je zlahka izjalovilo. Ameriški vesoljski program je bil precej obremenjen s "flopniki" in "kaputniki", kakršni so bili nesrečni sateliti Vanguard, spodleteli poskus odgovora na sovjetsko senzacijo Sputnik. Zatorej je bilo očitno nujno dodatno poudariti uspeh, ki so ga videli v Telstarju, in ga mednarodno oglaševati z izdajami, kot je denimo prej omenjena knjižica. Na splošno se knjižica nagiba k vzbujanju občutkov vase prepričanega optimizma, značilnega za tisti čas. Telstar so preprosto slavili kot veliki zgodovinski trenutek in celo obljubljali satelitske televizijske prenose vsebin popularne kulture. Če je bilo jedrsko orožje temačna plat nove dobe, sta vesoljsko tehnologijo spremljala svojevrstna evforija in neproblematičen občutek napredka. Novo področje, "vesolje” je komaj čakalo, da se ga osvoji, in v takšne okoliščine je bil izstreljen Telstar.

Edini konkurenčni vzrok za evforijo v tistem času je bila najstniško usmerjena popularna glasba, in Telstar je bil izstreljen tudi v tem žanru. Vesoljska kultura je s svojimi pritiklinami nastopila kot prepričljiv simbol vsega novega in vznemirljivega ter s svojo tematiko vzbujala pozornost v pesmih zgodnjega rokenrola, npr. Flying Saucer Rock n' Roll (slov. Rokenrol letečega krožnika) in Rocket to the Moon (slov. Raketa na Luno). Najslavnejša tematska pesem vesoljske dobe, ki se je povzpela na vrh lestvic, pa je bila inštrumentalna uspešnica Telstar, delo britanske skupine The Tornados, posneta in predvajana le mesec dni po izstrelitvi satelita. Nenavaden projekt je v sebi združeval poslušljivo melodijo in "vesoljske" zvočne učinke, močan vodilni ritem in razgibano orkestracijo, s tem pa je bila ustvarjena prepričljiva programska glasba za raziskovanje vesolja, ki je za nameček hodila vštric s sočasno inštrumentalno deskarsko glasbo, ker je bil občutek podoben deskanju na valovih plaž Tihega oceana.

Produkcija in sama skladba sta bili delo Angleža Joeja Meeka (1929-1967), ki je, podobno kot Phil Spector v Ameriki, v šestdesetih letih 20. stoletja z uporabo visokoeksperimentalnih produkcijskih tehnik ustvaril cel niz hitov. Meek je bil, podobno kot Spector, rahlo ekscentričen in neuravnovešen človek, ki je končal svoje življenje s samomorom leta 1967. Poleg "'Telstarja' in mnogih drugih uspešnic njegova dediščina obsega tudi konceptualni album z vesoljsko tematiko I Hear a New World, ki so ga opisali kot "glasbeno fantazijo v vesolju". Posnet je bil leta 1962, vendar v času Meekovega življenja ni bil objavljen. Meek je bil obseden s tehnologijo in raznimi napravami, hotel je ustvariti uspešnico, posvečeno Telstarju, in v njej domnevno našel melodijo svojih sanj. Uspelo mu je, 'Telstar' je dosegel takojšen uspeh, zavihtel se je na prvo mesto tako v Britaniji kot tudi v ZDA, kjer je postal sploh prvi britanski hit na vrhu ameriških lestvic in je s tem utiral pot znameniti "britanski invaziji", ki je prišla malo pozneje v istem desetletju. Britanski odgovor se je dozdevno ujemal s čezatlantskimi povezavami samih Telstarjevih prenosov. Med drugim naj bi bil cilj Telstarja tudi okrepitev vezi z zahodnoevropskimi zaveznicami, torej izvajanje neke vrste kulturne diplomacije prek satelita.

Simbolni domet Telstarja pa se ne konča zgolj pri londonskem znanstvenofantastičnem popu ali informativnih knjižicah ameriškega veleposlaništva. V köbenhavnskem delavskem predmestju Vanløse je skupina mladostnikov izdala številko revije Månedsblad for Vanløseungdommen (slov. Mesečnik za mlade iz Vanløseja), naslovljeno 'Telstar' (vse kaže, da sta bili izdani samo dve številki, preden je revija leta 1963 spremenila ime ali nenapovedano prenehala izhajati). Pogosto se poudarja, da mladinske revije prikazujejo emblematični vidik povojne najstniške kulture in njenega "značilno najstniškega trošenja denarja za značilne najstniške potrebe v značilno najstniškem svetu", kot je leta 1959 v svoji vplivni raziskavi The Teenage Consumer (slov. Najstniški potrošnik) zapisal britanski sociolog Mark Abrams. Telstar je očitno imel svoje mesto v tem najstniškem svetu. Kakor ga je imela uspešnica, ki je postala del standardnega repertoarja rockovskih skupin ne le na zahodu, temveč tudi drugod, kakor ga je imel satelit in kakor ga je navsezadnje imel tudi ta obsežni članek o Telstarju in njegovi izstrelitvi. Pričujoči del je očitno iz knjižice Panorama, kar izkazuje vpliv promocijskih prizadevanj. Članek je umeščen med običajne najstniške teme: popglasbo, kino in modo. Tudi s tem se zdi revija kot značilen predmet svojega časa, ki ponuja obris sveta otrok vesoljske dobe.
Vsi navedeni primeri kažejo na vplive in širšo kulturno prepoznavnost in pomen Telstarja – edinega pravega zahodnega Sputnika. V resnici je bila v orbito poslana cela majhna serija satelitov Telstar, med katerimi je bil tisti iz zapisa pred vami formalno poimenovan 'Telstar 1'. Novembra 1962, še preden se je plošča Telstar umaknila z lestvic, je zaradi atmosferskih motenj, ki so nastale zaradi jedrskih poskusov, prenehal delovati, vendar so ga ponovno zagnali leta 1963, zatem pa maja 1963 izstrelili Telstar 2. Telstar še vedno kroži okrog Zemlje, kakor tudi 2.000 informacijskih satelitov, ki so trenutno v uporabi. Glede na vse to je težko podcenjevati pionirski vpliv, ki ga je nakazala izstrelitev Telstarja. Že knjižica Panorama je napovedala, da bodo "elektronski možgani sposobni govoriti drug z drugim" s komunikacijskimi signali. To je dandanes, v dobi digitalnih informacij, vtkano v vsakdanje življenje, kjer se izredno veliko dogaja ravno prek satelita. Telstar pa ostaja, v svojih mnogih oblikah, ključno spominsko mesto preteklosti našega veka.
Video: Pompozno poročanje in Kennedyjev govor ob izstrelitvi Telstarja (v angleščini):