Argentavis magnificens, ki je živel na območju današnje Južne Amerike, je tehtal tudi več kot 75 kilogramov, razpon njegovih kril pa je znašal okoli 11 metrov. Računalniške simulacije pod vodstvom Sankarja Chatterjeeja s teksaške tehnične univerze so pokazale, da je bil ptič prešibek, da bi lahko vzletel z zamahi kril, zato se je moral zanašati na ugodne zračne tokove. Veter mu je pomagal tudi pri letenju, saj počasni, okorni zamahi niso bili dovolj, da bi se obdržal v zraku.

Chatterjee meni, da so se ptiči v zrak spustili s pobočij hribov, podobno kot jadralci. Ptič je bil sicer sposoben premagovati zelo velike razdalje, med letenjem pa je dosegel tudi več kot 60 km/h.

Kljub vsemu je ogromni ptič s kljunom, dolgim več kot 60 centimetrov, lahko ujel precej velik plen.

Tudi orli, kanje, štorklje in jastrebi so mojstri jadranja po zraku, saj lahko brez posebnega truda premagujejo velike razdalje. Ti ptiči pri jadranju po zraku odlično izkoriščajo zakone termike. Območja, kjer se dviguje topel zrak, prepoznajo že od daleč, saj se nad njimi dvigujejo kopasti oblaki, ki predstavljajo ohlajeno in zgoščeno vodo.