1. Nova odprava na kitajsko vesoljsko postajo

V četrtek se je začela nova šestmesečna odprava na kitajsko vesoljsko postajo Tjangong (Tiangong), piše kitajska državna agencija Šinhua (Xinhua).

Začela se je z izstrelitvijo rakete Dolgi pohod-2F z izstrelitvenega središča Džuičuan (Jiuquan) na severu puščave Gobi, ki je v nebo ponesla vesoljsko ladjo Šendžov-17 (Shenzhou-17). Šest ur in pol pozneje je sledila združitev s postajo. Vkrcali so se tajkonavti Tang Hongbo (Tang Hongbo), Tang Šengdžje (Tang Shengjie) in Džjang Šinlin (Jiang Xinlin). Gre za najmlajšo posadko doslej; poveljnik Tang Hongbo je letel na odpravi Šendžov-12 (poglavje 5), druga dva sta novinca.

Tjangong je trimodularna vesoljska postaja, ki po dizajnu nekoliko spominja na stari ruski Mir. Je najnovejša postaja v orbiti in velik uspeh za azijsko velesilo, ki je napovedala, da bo nanjo vabila tudi vesoljeplovce drugih držav.

Še ena kitajska izstrelitev ta teden: s Šičanga (Xichang) se je v torek dvignila raketa Dolgi pohod-2D s satelitom Jaogan-39 04 (Yaogan-39 04), piše Šinhua.

2. Precej zapletov na vesoljskem sprehodu

Kozmonavta Oleg Kononenko in Nikolaj Čub sta v sredo opravila 7 ur in 41 minut dolg vesoljski sprehod pri Mednarodni vesoljski postaji (MPV), piše TASS. Najprej sta se lotila hladilnega sistema na modulu Nauka, ki pušča. Tam sta zaprla nekatere ventile in fotografirala mesto puščanja za poznejšo analizo. Po zaprtju je iz povezovalnih cevi ušla večja količina hladilne tekočine v do 20 centimetrov velikih "kapljah". Nekaj tekočine je zašlo na vizir kozmonavta, zato sta se sprehajalca umaknila in se lotila nameščanja radarske antene na Nauko. Antena se ni popolnoma razprla ne avtomatsko ne ob ročni intervenciji. Namenjena je opazovanju Zemlje in je prvi znanstveni eksperiment na zunanji strani Nauke, modula, prvenstveno namenjenega znanosti. Kozmonavta sta pozneje s pomočjo vzmetnega mehanizma v orbito oddala nanosatelit, ki bi moral razpreti jadro za sončni veter. Jadro se ni razprlo.

Puščanje hladilnega sistema na Nauki so opazili na začetku meseca in je že tretje na ruski opremi MVP-ja v roku enega leta (poglavje 3).

Video: Posnetek dogodka

Naslednji vesoljski sprehod bo 1. novembra, izvedli ga bodo astronavti.

3. Evropski podporni modul združen s kapsulo Orion

Evropski podporni modul (EPM) je bil na Cape Canaveralu (Florida, ZDA) združen z ameriško kapsulo Orion. Vesoljska ladja bo predvidoma prihodnje leto poletela na misiji Artemis II. To bo prvi polet okoli Lune in nazaj s posadko od 70. let. EPM prispeva pogon, proizvodnjo električne energije, vsebuje rezervoarje za gorivo in kisik. Podrobneje tukaj.

V pripravah na Artemis II so nadalje testirali sistem za dovajanje vode pod vznožje rakete SLS ob izstrelitvi. Video:

4. Blue Origin je predstavil novo različico Blue Moona

Ameriška družba Blue Origin je razgrnila prototip svojega lunarnega pristajalnika Blue Moon, ki bo nekoč za Naso dostavljal ljudi in tovor na Luno v okviru programa Artemis.

Prototip z oznako Mk 1 je še globoko v razvoju, gre za tovorno različico. Za izstrelitev bodo uporabili Blue Originovo prihodnjo težkonosilno raketo New Glenn, ki ima zelo širok, 7-metrski tovorni prostor in ki ga bo Mk 1 dobro izkoristil. Prvi polet z oznako MK1-SN001 je predviden čez tri leta in bo obsegal tudi pristanek na Luni z do tri tone tovora. Natančnost pristanka bo do sto metrov od načrtovane točke. Mk 1 bo opremljen z vodikovim motorjem BE-7, ki bo zagotavljal 44,5 kilonewtona oziroma 4,5 tone potiska. Mk 1 bo ostal na Luni, njegov naslednik, Mk 2, pa se bo lahko vrnil v nebo z astronavti vred. Med lunarno nočjo bo za proizvodnjo električne energije (in vode) uporabil gorivne celice na vodik in kisik, med lunarnim dnevom pa sončne celice. To so vse nove informacije.

Blue Origin se z razvojem lunarnega pristajalnika ukvarja že od leta 2016 in nikoli ni skrival, da ga ponuja prav Nasi. A družba je na prvem Nasinem razpisu nepričakovano in spektakularno izvisela, na kar se je odzvala s tožbo proti agenciji. Sodišče jo je zavrnilo, ne pa tudi ameriška politika, ki je bila nezadovoljna z dejstvi; da je bil izbran SpaceX-ov Starship, precej nekonvencionalen in nepreizkušen koncept; da je zdaj Nasa odvisna od enega samega ponudnika, ki se povrhu imenuje Elon Musk; in da je konzorcij odmevnih ameriških korporacij pod vodstvom Blue Origina ostal brez posla.

Nasa je tako letos odprla še en razpis in maja izbrala Nacionalno ekipo, ki poleg Blue Origina obsega še Lockheed Martin, Boeing, Draper in Astrobotic. Konzorcij bo za 3,4 milijarde dolarjev napravo razvil, dodelal in dodobra preizkusil, s tem dokazal, da je dovolj varna in ustreza specifikacijam, in pri tem opravil dva poleta: enega brez posadke, drugega z ljudmi na krovu do leta 2029. Po izteku te pogodbe bo konzorcij Nasi prodajal storitev dostave ljudi in tovora na Luno, in ne samih pristajalnikov, kot je bila nekoč navada. Blue Moone bo konzorcij lahko ponujal tudi pridobitno, na trgu.

Artemis bo tako imel dva, medsebojno konkurenčna pristajalnika, če eden konkretno zamuja ali pa zaradi odkrite napake ostane dalj časa prizemljen, bo na voljo alternativa.

Sorodna novica V Nasi navdušeni: kapsula Orion se je po uspešni nalogi vrnila na Zemljo

Program Artemis že globoko poteka. Prva misija (Artemis I) je minila decembra lani, ko je Nasa z raketo SLS izstrelila vesoljsko ladjo Orion brez posadke na pot okoli Lune in nazaj. Čez dve leti bodo na podobno pot poslali štiri ljudi (Artemis II), leta 2025 – bolj verjetno pa leta 2026 – pa naj bi ljudi prvič po 50 letih postavili na tla Meseca (Artemis III). Pristajalnik za Artemis III je izbran in tudi že dolgo v razvoju: to je SpaceX-ova dobro znana, zelo ambiciozna vesoljska ladja Starship. Musk zagotavlja, da Starship ne bo zamujal oziroma ne bo razlog za morebitne debelitve letnic pri odpravah.

A oba projekta, Starship in Blue Moon, imata eno veliko težavo. Predvidevata dotakanje goriva v vesolju pri izjemno nizkih temperaturah. Starship bo izstreljen v nizkozemeljsko tirnico, do njega bo dospelo več dodatnih Starshipov in mu zagotovilo dodatna pogonska sredstva. Blue Moon bo brez dodatnih količin goriva prispel do Lune. Za pogonska sredstva bo potrebno še eno vesoljsko plovilo, neke vrste vesoljski tanker. Ta bo izstreljen posebej. Vanj bodo natočili gorivo v zemeljski tirnici, nakar bo odpotovalo do Lune, se tam srečalo z Blue Moonom in mu napolnilo rezervoarje. Metan, vodik in kisik bodo morali ohranjati pri zelo nizkih temperaturah, sicer bodo kratko malo odvreli. In če jim to ne uspe, potem se bo zamajal celoten program Artemis.

Blue Origin je nastal na prelomu tisočletja vzporedno s SpaceX-om in se prav tako vrgel v večkratno uporabnost, a je ubral precej bolj uveljavljeno razvojno pot in za Muskovim podjetjem posledično precej zaostal. Zdaj ima priložnost, da se dokaže tako s pristajalnikom kot novo raketo New Glenn. Zmagovalec rivalstva med Bezosom in Muskom, ki bosta oba za razvoj pokurila precej svojega denarja, pa bo – Nasa. V pristajalnika bo vložila relativno malo glede na celoten račun.

5. Korak naprej za odpravo na Titan

Nasa je izdelala prototip zrakoplova, ki bo nekoč letel po Titanu, in ga preizkusila v vetrovniku.

Vesoljske sonde je navadno mogoče uvrstiti v enega izmed naslednjih predalov: ali sonda šviga okoli planetov, ali na njih pristane (pristajalnik), ali pa se po njih lahko tudi vozi (rover). Dragonfly pa je čisto druge sorte tič. Počel bo nekaj izjemno redkega. Z lastnim pogonom bo letal naokoli po atmosferi, pristajal, premeril velike razdalje in vmes opravljal znanstvene meritve.

Namenjen je Saturnovi največji luni Titan. Ta je poleg Zemlje edino znano telo z jezeri in rekami, le da jih ne napolnjuje voda, temveč utekočinjeni plini, zato se jim lahko reče tudi metanotoki. Na splošno je eden najzanimivejših krajev v Osončju.

Ima aktivno geologijo ter tektoniko, trikilometrske vršace, ledene ognjenike, zaradi metanotokov kar kraške pojave in jezera, večja od Slovenije. Temperatura tam sicer znaša –180 stopinj Celzija, a ravno to omogoča druge vrste vremenskih in erozijskih ciklov ter vreme. Metanova in etanova jezera valovijo, ta snov tudi dežuje in ustvarja ledenike in ne nazadnje ustvarja zapleteno organsko kemijo.

Dragonfly bi izkoristil Titanovo gosto atmosfero (tlak je štirikrat večji kot v Zemljini) za letenje naokoli, po najmanj osem kilometrov v enem "čarterju". To je ogromno, če vemo, da Marsovi roverji tudi v desetletju komajda premerijo po en maraton, in če vemo, da je Dragonflyev predhodnik, helikopterček Ingenuity, zmožen "samo" stometrskih poletov po rdečem planetu. Je pa res, da letalniki za rdeči planet niso tako primerni, saj je ozračje redko. Titanovo pa je zelo gosto in zagotavlja precej vzgona, ki ob šibkejši težnosti pomeni še lažje letanje kot pri nas. Dragonfly si bo baterije napolnil z jedrsko energijo na eno plutonijevo celico MMRTG, nekam odvandral, tam izvedel meritve in vajo ponavljal predvidoma dolga leta.

Od potrditve misije je minilo že več let. Končni dizajn še ni zacementiran, to naj bi se zgodilo enkrat letos. V tem času so inženirji Nasinega centra APL pripravili več zasnov, jih izpostavili 700 preizkusom v vetrovniku in ob tem navrgli nekaj podrobnosti. Dragonfly bo imel štiri pare koaksialnih rotorjev z velikostjo enega metra in bo predvidoma lahko letel z enim okvarjenim. Velik bo "kot manjši avtomobil", dolg bo dobre tri metre. Za eno polnjenje baterij bo potrošil en Titanov dan, kar je 16 zemeljskih. En polet bo dolg od 8 do 160 kilometrov. Letel bo predvidoma dve leti, v praksi več. Seveda, če se bo oblikovanje v praksi izkazalo kot primerno. Več tukaj.

Izstreljen bo predvidoma leta 2027, pristal pa leta 2034.

Video: Kratek povzetek preizkusov v vetrovniku

6. NOTICE

7. V združitvi nevtronskih zvezd je nastal telur

Vesoljski teleskop Fermi je marca letos zaznal močan izbruh sevanja gama. Izbruh z imenom GRB 230307A je bil drugi najsvetlejši v zadnjih 50 letih opazovanj, 1000-krat svetlejši od povprečnega tovrstnega izbruha in je trajal kar 200 sekund. Hitro so se ga lotili tudi drugi teleskopi in opazovali zasij v preostalih valovnih dolžinah svetlobe. Raziskovalci na podlagi opazovanj menijo, da gre za kilonovo oziroma združitev dveh nevtronskih zvezd.

Po 29 in 61 dneh je ostanke pregledal še vesoljski teleskop James Webb in v njih zaznal telur in morda tudi jod, kar potrjuje, da v kilonovah nastajajo težki elementi.

Par je sicer imel burno zgodovino. Od začetka je bil sestavljen iz dveh običajnih zvezd, ki sta druga za drugo eksplodirali kot supernovi in se spremenili v nevtronski zvezdi, pri tem pa ju je izvrglo kar 120.000 svetlobnih let stran od domače galaksije.

Podrobneje tukaj, znanstveni članek je v reviji Nature.

8. FOTO: Dvojček ali trojček?

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo para galaksij s skupnim imenom Arp-Madore 2339-661, oddaljenega 500 milijonov svetlobnih let. Zgornja galaksija je NGC 7734, sredinska pa NGC 7733. Na sliki pa se skriva še ena: NGC 7733N. Če nekoliko bolje pogledamo, jo lahko najdemo v zgornjem kraku NGC 7733. Vse tri galaksije so si blizu in se bodo najbrž nekoč združile. Seveda je na posnetku še obsežen nabor drugih, precej bolj oddaljenih osvetij, nekaj je tudi zvezd. Podrobneje tukaj.

9. SKOK V ZGODOVINO: Tretji astronavtski razred Nase

Pred 60 leti, 18. oktobra 1963, je Nasa predstavila svoj tretji astronavtski razred, v katerem je bilo nekaj najbolj znanih vesoljeplovcev v zgodovini.

Agencija je tedaj imela dovolj astronavtov iz programov Mercury in Gemini, a premalo za načrtovani program Apollo, zato je iskala okrepitve. Razpisni pogoji so bili: državljanstvo ZDA, diploma iz inženirstva ali fizike, 1000 ur letenja z reaktivnimi letali ali status testnega pilota, starost največ 34 let, manj kot 183 centimetrov višine. Prijavilo se je 720 ljudi, v drugi krog jih je prišlo 136, v tretji 34, izbranih jih je bilo 14. Trije so nato umrli v letalskih nesrečah, eden pa v požaru kapsule Apollo 1. Tretji astronavtski letnik je tako imel najvišjo stopnjo smrtnosti. Bil je tudi mlajši, višji, težji in bolj izobražen kot prvi dve skupini. V vesolje jih je naposled potovalo deset. Podrobno tukaj in v spodnji tabeli.

Štirje izmed njih so še živi in v pričakovanju vrnitve človeka na Luno v programu Artemis. Če bodo čez kakšna tri leta še z nami.

Video: Novinarska konferenca ob razgrnitvi razreda

NA VIDIKU:

Sobota, 28. november – Falcon 9 – Starlink

Nedelja, 29. november – Falcon 9 – Starlink

Sreda, 1. november – MVP – vesoljski sprehod astronavtov