Astronom in direktor vatikanskega observatorija Jose Gabriel Funes je dejal, da so vprašanje o izvoru življenja in o tem, ali življenje obstaja tudi drugje v vesolju, zelo primerna in si zaslužijo resen premislek.

Kako lahko različne discipline sodelujejo pri odkrivanju življenja?
Funes, sicer jezuitski duhovnik, je predstavil rezultate petdnevne konference, na katero so bili povabljeni astronomi, fiziki, biologi in drugi strokovnjaki, ki so razpravljali o obstoju življenja drugje v vesolju. Dejal je, da so možnosti za obstoj življenja spodbudile številna filozofska in teološka vprašanja, čeprav je bila konferenca usmerjena v povsem znanstveni vidik tega, kako lahko različne znanstvene discipline pripomorejo k tovrstnemu raziskovanju.

Cris Impey, profesor astronomije na univerzi v Arizoni, je dejal, da tako znanost kot religija obravnavata življenje kot nenavaden izplen sicer negostoljubnega vesolja. Astrobiologi (biologi, ki preučujejo izvor življenja) in tisti, ki iščejo razumevanje pomena našega obstoja, imajo tako skupno temo za razpravo. Sam meni, da je odkritje življenja na drugem planetu oddaljeno le še nekaj let.

Funes je lani za vatikanski časopis L'Osservatore Romano dejal, da vera v to, da vesolje gosti druge vrste, tudi visokointeligentne, ne nasprotuje veri v Boga. Tako kot na Zemlji obstajajo številne vrste, bi lahko obstajale tudi v vesolju, je dejal.

Dolgo veljalo prepričanje, da je Cerkev sovražna do znanosti
Rimskokatoliška cerkev je sicer skozi stoletja močno spremenila svoja stališča. Leta 1600 je bil zaradi herezije na grmadi zažgan Giordano Bruno, ki je med drugim menil, da bi bili lahko naseljeni tudi drugi planeti. A tokrat se ni zgodilo prvič, da Vatina raziskuje možnosti življenja v vesolju. Tudi pred štirimi leti je observatorij organiziral podobno konferenco. Znanost in Cerkev sta se skozi stoletja precej zbližali. Dandanes duhovščina, med njimi je tudi Funes, podpira teorijo o velikem poku kot sprejemljivo razlago za nastanek vesolja.

Tudi papež Benedikt XVI. se je zavezal, da bo okrepil povezanost vere in razumskih razlag. Prejšnji papeži so se namreč trudili premagati obtožbe, da je Cerkev sovražna do znanosti. Takšen sloves je Cerkev pridobila predvsem zaradi procesa proti Galileju. Leta 1992 je papež Janez Pavel II. oznanil, da je bila obsodba Galileja napaka, ki je bila posledica tragičnega obojestranskega nerazumevanja.