Hofmann je prvič odkril LSD leta 1938 in ga preizkusil pozneje v laboratoriju leta 1943 pri raziskavah medicinske uporabe gob, ki živijo na pšenici in drugih žitih. Ko je pomotoma zaužil drobec mamila, mu je to povsem spremenilo pogled na okolico in svoje prve izkušnje je opisal kot čudovito vizijo, ki je trajala nekaj ur. A ko je tri dni pozneje Hofmann poizkusil večjo količino mamila, občutek ni bil več tako prijeten kot prvi in prevzela ga je groza. Menil je, da se mu bo celo zmešalo.

Desetletja je Hofmann zagovarjal, da bi lahko LSD pomagal pri zdravljenju duševnih bolezni, a je bolj kot v medicini halucinogena snov postala priljubljena na ulici, kjer so jo za svojo vzeli mnogi hipiji in številni takratni znani glasbeniki. "Snov sem razvil kot zdravilo ... Ni moja krivda, da so jo ljudje zlorabili," se je branil še dolga leta.

Kmalu se je izkazalo, da LSD ne prinaša samo barvitega pogleda na svet, ampak povzroča tudi trajne poškodbe možganov, zato so ga v 60. letih prepovedali v ZDA, ki so jim sledile še druge države.

G. V.