Ksevtov raziskovalni sklop Vesoljski vid primerja raznovrstne uvide v intrigantsko vprašanje: kako lahko vidimo vesolje, ki je pravzaprav ne-vidno, njegovo vidno podobo pa ustvarjajo raznovrstni mediji in pojasnjevalni okviri? Razstava Ikone ne-vidnega odgovore išče pri strokovnjakih z različnih področij.
Tokrat predstavljamo transdisciplinarni polilog: razmišljanje astrofizika Geralda Harpa in umetnice Regine Petersen. Prvi skozi daljnoglede in grafikone gleda v vesolje. Druga razgrinja zgodbe ljudi, ki so doživeli padce meteoritov na Zemljo.
Harp, sodelavec in sodirektor kalifornijskega inštituta SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence - Projekt iskanja zunajzemeljske inteligence) razpravlja o problematiki vidnosti vesolja in o razlikah med znanstveno in umetniško abstrakcijo.

Ko razpravljamo o vesolju, bodisi v kontekstu našega Osončja, naše Galaksije ali naprej, je izjemno težko dojeti koncept temeljne praznine vesolja. Sam bi to idejo najraje ponazoril s popolnoma črno sliko: recimo, da je vesolje videti kot takšna slika. Zvezde so nepredstavljivo oddaljene od nas in vidimo jih lahko le zato, ker so tudi nepredstavljivo svetle. A v resnici je bistvo vesolja tema.
Predstavitve vesolja v znanosti in umetnosti v razmerju navadno neznansko zmanjšajo razdalje, ki telesa v vesolju ločujejo drugo od drugega, zato da sploh lahko naenkrat zajamejo več kot eno telo v kader. Pristop je problematičen, saj nam daje napačno predstavo o vesolju: predstavlja ga kot nekaj, kar naravnost mrgoli od dejavnosti in mase. A vesolje, kjer bi se telesa dejansko prerivala med sabo, bi se v trenutku sesulo v črno luknjo.

Znanost se predstavitev vesolja, ki so bliže resničnosti, pogosto loti s pomočjo preproste matematične pretvorbe. Denimo, da imamo tri predmete, ki so od kamere oddaljeni 10, 1.000 in 1.000.000 metrov. Znanstvenik jih bo zelo verjetno ponazoril s pomočjo logaritma razdalje med njima. Če uporabimo logaritemsko osnovo 10, bomo objekte na prilagojeni logaritemski lestvici našli pri eni, treh in šestih enotah. Medtem pa umetniku verjetno ne bo dosti mar za ohranjanje teh razmerij oddaljenosti med objekti v logaritemskem merilu. Zelo verjetno bo ustvaril očesu privlačno grafično podobo, da bi z njo vzbudil tisto sporočilo, ki ga želi oznaniti.
Umetnik bo najbrž uspešneje posredoval določeno sporočilo veliki večini ljudi, ki ne poznajo natančnega ohranjanja razmerij oddaljenosti in ki jim je najbrž za to kaj malo mar. Po drugi strani bo znanstvenikom, kot sem jaz, ki smo se za precejšen del življenja zavestno potopili v znanstveni proces, bolj pri srcu grafična ponazoritev, ki razdalje upodablja v primernem merilu, četudi je to logaritmično. Občasno se ob gledanju upodobitev, ki jih ustvarjajo umetniki, zalotim pri misli, da sicer razumem njihovo privlačnost, vendar pa žalijo prefinjeno uglašenost mojih čutil. Zakaj?
Cenim reprezentacije, ki spoštujejo razmerja, ker tako lahko pogledam na diagram in razberem razdalje, ki so na neki način zagotovo realistične. To potrebujem, saj vedno razmišljam z znanstvenimi orodji. Zelo verjetno je, da bom ob pogledu na katero koli zanimivo nazorno preslikavo vesolja takoj začel razmišljati o znanstvenih hipotezah, na podlagi katerih je nastala. Potem bom preveril svoje razumevanje podobe, tako da bom preveril ustreznost teh hipotez. Zadovoljen bom takrat, ko mi bo uspelo sestaviti nabor hipotez, ki ustrezajo podobi pred mano. Če pa ta podoba nepravilno prikazuje parametre, kot je npr. merilo, bom razočaran, saj mi je spodletelo, da bi se iz nje kaj naučil.
Moja glava je zasičena z matematiko in znanostjo, in to tako zelo, da vse, o čemer razmišljam, od zobne kreme do praznine vesolja, motrim skozi barvno steklo znanosti. Tej samodejni pristranskosti se lahko izognem samo z zavestnim trudom. Podobno drži za vsakega strokovnjaka, tudi za poklicne umetnike, glasbenike, zgodovinarje itn. Sam si na primer ob vsaki ideji, ki mi šine skozi možgane, postavim vprašanje: Zakaj? Novo idejo poskusim primerjati z velikanskim drevesom znanja, ki ga nosim v glavi in ki zajema vse, kar sem kdaj koli v življenju izkusil, se naučil ali slišal. S pomočjo vprašanja 'Zakaj?', ki je kot orodje za "razumevanje" idej, jo vpnem v to drevo. Ko dobim ustrezen odgovor na vprašanje 'Zakaj?', vem, kam sodi nova ideja. Prepričan sem, da ima vsak v glavi tako drevo, zraslo iz prepletenih idej. Vendar vsak človek po svoje vzpostavlja povezave med njimi in pri tem uporablja orodja, ki so mu najbolj domača.
S pomočjo te metafore drevesa bi rad ponazoril svoje razumevanje razlik med upodobitvami ali reprezentacijami, ki jih ustvarita umetnik in znanstvenik. Brez zavestne odločitve si umetnik ne bo mogel kaj, da ne bi ustvaril lepe predstavitve, ki jo bo lahko razumelo veliko ljudi. Pravzaprav bo vsaka predstavitev določene ideje vedno kazala drevo vednosti ustvarjalca in se vklapljala vanj.

Umetnica in magistrica fotografije Regine Petersen, ki se zadnjih pet let v projektu Najdi padlo zvezdo (Find a Fallen Star) ukvarja z umetniško dokumentacijo družbenokulturnih mikroučinkov padcev meteoritov na Zemljo, pa je v krajšem pogovoru osvetlila nekaj osnovnih podmen, ki vodijo njen projekt.
Kako bi opisali svoj projekt astronomu ali vesoljskemu zgodovinarju?
Navadno projekt predstavim na zelo preprost način, kot projekt o padcih meteoritov. Če pri sogovorniku naletim na razumevanje in zanimanje, nekoliko obširneje spregovorim o konceptualni plati svojega dela. Z astronomi in vesoljskimi zgodovinarji si običajno delimo fascinacijo nad tematiko ter dobro razumejo bolj kompleksno in metafizično celoto, ki jo predstavlja moje delo. Mislim, da se znanstveniki in fotografi za svoje poklice odločajo iz podobnih razlogov, saj tako ene kot druge druži čudenje nad predmeti proučevanja in skrivnostmi življenja. Ob tem pa seveda ne smemo zanemariti tega, da so njihovi pogledi na to, kaj naj bi bila "dobra umetnost", pogosto izrazito različni.
Kako predstavite svoj projekt očividcem, ki jih povprašate za pričevanja?
Na zelo podoben način, kot ga predstavim znanstvenikom. Gre za razmeroma kompleksno delo in v pogovoru s pričami dogodka se mi ne zdi smiselno pojasnjevati vseh njegovih razsežnosti. Najprej se osredotočim na določene reči, kot je, recimo, zgodovinska plat projekta, in opazujem, kako se razvija pogovor. Ljudje, ki so doživeli padec meteorita, so po navadi dobro podučeni o tej temi. Nobeden izmed pogovorov, ki sem jih opravila, ni bil dolgočasen.

Nam lahko zaupate kaj posebej presenetljivega, begajočega ali navdušujočega iz pričevanj, ki ste jih dobili od prič padcev meteoritov?
Mislite iz zgodb, ki sem jih zbrala jaz osebno? Mogoče bi izpostavila zgodbo iz vasi Kanvarpura v Radžastanu, kamor je leta 2006 padel meteorit. Kraj dogodka je zelo blizu jedrske elektrarne. Vaščani so mislili, da so Pakistanci odvrgli bombo, ki je zgrešila elektrarno. Ljudje, ki v kriznih časih živijo na obmejnih območjih, so iz razumljivih razlogov posebej pozorni na reči, ki padajo z neba.

Sicer bi težko izbrala samo eno izmed zgodb, ki sem jih slišala. Velikokrat gre za versko obarvana pričevanja. Leta 1492 so v Franciji meteorit z verigami pripeli na cerkveni zid. V dvajsetih letih 20. stoletja se je neki moški v Arkansasu po padcu "ognjene krogle" nemudoma odločil, da bo v cerkvi javno priznal, da je varal svojo ženo, in jo prosil odpuščanja. Na Kitajskem so nekatere kamne iz vesolja imeli za reinkarnacije Maa Cetunga in njegovih kolegov iz političnih vrst. Grozljivo je na primer tudi to, da so ljudje v Ugandi jedli meteoritski prah, ker so verjeli, da gre za zdravilo proti aidsu, ki jim ga je poslal bog. To se je dogajalo še nedavno tega, v devetdesetih letih 20. stoletja.

V Connecticutu je neko mestece v razmiku pičlih nekaj let doživelo kar dva padca meteorita. Obakrat sta predrla strehe hiš in padla v notranjost. V Venezueli je leta 1972 meteorit ubil kravo. Kmet in njegovi svojci so jo nato pojedli za večerjo. Omenila bi tudi Ann Hodges iz Alabame, uradno prvega človeka, ki ga je zadel meteorit. Tu se vračam k zgodbi iz prvega poglavja projekta Najdi padlo zvezdo. Obstaja ogromno tovrstnih pripovedi, ki nemalokrat na poseben način osvetlijo naš pogled na prizadete kraje in s tem povezane mišljenjske vzorce.

Se vam zdi, da tudi po tem, ko vam priče padcev meteoritov na Zemljo zaupajo svoje zgodbe, dogodek še vedno ohrani neko nepojasnljivo, čudežno razsežnost, ki jo je nemogoče ubesediti? Če je tako, ali je to trenutek, ko se zatečete k fotografiji?
Vsaka stvar ima svojo razlago, vendar pa je naše razumevanje omejeno. Vzemimo na primer meteorite: vemo, da so stari milijarde let in da so bili priča rojstvu našega Osončja. Ob proučevanju njihove notranjosti se lahko zelo veliko naučimo. In vendar gre obenem za abstraktne predmete, ki so nastali tako daleč nazaj v času in prostoru, da si tega ne moremo zamisliti. Zagonetno se je dotakniti nečesa, kar je obstajalo pred nastankom naše Zemlje in se odtlej ni spremenilo. Ravno zaradi takih vprašanj se ukvarjam z umetnostjo. Umetnost je način zastavljanja vprašanj, morda celo iskanje resnice, ki pa se zaveda lastnih omejitev. Fotografija je tehničen znanstveni medij, ki obenem odpira možnost magičnega mišljenja. Ne želim si, da razlage prevzamejo glavno vlogo.

Kako se vaše delo povezuje z vprašanjem ne-vidnosti vesolja?
Preden sem se začela ukvarjati z meteoriti, sem bila zelo zaposlena s tem, kako težavno je ustvarjati dela o vesolju, kako najti pravo obliko za to. Ko sem se seznanila z meteoriti in značilnostmi njihove pojavnosti, se je to spremenilo. Vsemu navkljub še vedno ostajajo znak - gesta, ki kaže proti tistemu, kar ostaja nevidno in nedosegljivo. Premišljevanje o meteoritih nas spodbuja k premisleku o vesolju in lastnem obstoju.

Pričevanja, ki ste jih zbrali, tkejo zanimivo mrežo časovno in prostorsko povezanih izkustev, ki očitno ustvarja(jo) zelo zanimive obrise določenih krajev in kontekstov. Se ti obrisi na kakršen koli način raztezajo v vesolje?
Mislim, da z izjemo tehnologije večji del našega sveta ne posega v vesolje. Mogoče gre bolj za vprašanje o tem, kolikšen del vesolja posega v naš vsakdan. Absurdno je, kako zelo je naše početje na Zemlji ločeno od našega širšega okolja. Niti nočnega neba ne moremo videti. Mislim, da je moč meteoritov v tem, da nas opomnijo in prisilijo v razmislek o tem, kdo smo. Ponujajo možnost obrata stališča.