Kako naj ponotranjimo to vedenje, sestavljeno iz znanstvenih podatkov, ki smo jih pridobili na podlagi študij spektra elektromagnetnega valovanja in zatem pretvorili v zvok in podobe? Kot vizualno ali zvokovno kulturo? Ali pa to vedenje dejansko proizvaja neko novo, korenito drugačno zavest?
Zadnjih šest let sodelujem z ekipo radioamaterjev in radijskih astronomov, dejavnih na radijskem teleskopu Dwingeloo na Nizozemskem, kjer pri več projektih uporabljajo tehnologijo Moonbounce (slov. Lunin odboj). Za potrebe vohunskih služb jo je po drugi svetovni vojni razvila ameriška mornarica. Omogoča pošiljanje in sprejemanje radijskih signalov na radijskih postajah na Zemlji in z njih. Kot naravni oddajnik ji pri tem služi Luna. To tehnologijo že od poznih petdesetih let 20. stoletja uporabljajo številni znanstveniki in radioamaterji. Ekipi tehnikov in znanstvenikov, ki delajo z radijskim teleskopom Dwingeloo, sem predlagala, da bi to tehnologijo uporabili za vizualno komunikacijo. Ta ideja, ki jo lahko označim kot inovativno rabo tehnologije, je rodila obojestransko plodno sodelovanje med menoj umetnico in ekipo znanstvenikov.
To pionirsko metodo, ki sem jo poimenovala Visual Moonbounce (Vizualni Lunin odboj), sem začela uporabljati pri performansih med Zemljo in Luno, ki potekajo v živo in med katerimi radijski valovi delujejo kot svetlobno valovanje. Med vsakim tovrstnim dogodkom na Luno posredujem podobe v obliki radijskih valov. Lunina površina nato odbije te valove in jih z zamikom približno 2,5 sekunde pošlje nazaj na Zemljo. Po dolgi poti so podobe, ki se odbijejo od Lune, videti nekoliko izkrivljene, saj moč radijskih valov z razdaljo pojenja, poleg tega pa jih neenakomerna površina Lune razprši, tako da jih le majhen delež pride nazaj na Zemljo. Radijski valovi, ki prenašajo vizualne podatke, se odbijajo od luninega površja in se lomijo ob njem, podobno kot svetlobni valovi. A če svetloba sodi v tisti del spektra elektromagnetnega valovanja, ki ga še zaznava človeško oko, je radijske valove mogoče zaznati le s pomočjo ustreznih instrumentov, ki jih elektronsko pretvorijo v človeku dostopno obliko. Med umetniško raziskavo, ki sem jo razvijala s pomočjo radijskega teleskopa, sem začela uporabljati radijske valove kot orodje za pošiljanje vizualnih misli na Luno in nazaj - tako sem s pomočjo intelektualne presoje raziskovala Luno. Ta proces me je postopoma pripeljal do preizpraševanja filozofskih zmožnosti radijskih valov in spektra elektromagnetnega valovanja kot spoznavnega orodja za globoko vesolje, ki deluje po načelu zaznave na daljavo. Tehnologijo Lunin odboj lahko pravzaprav – podobno kot vizualizacije na podlagi radarjev – označimo za prvo obliko potovanja po vesolju, saj je s pomočjo radijskih valov še desetletja pred prvimi poleti človeka in sond v vesolje bistveno razširila naše zmožnosti dotakniti se drugega nebeškega telesa. Radijski valovi so fizična snov, čeprav niso vidni s človeškim očesom; njihovo odkritje in posledično raba pa sta v zadnjem stoletju zelo močno vplivala na razvoj človekove vednosti. Filozofskega in znanstvenega pomena spektra elektromagnetnega valovanja kot orodja za poglobljeno vedenje, ki ne nastaja več na podlagi neposrednega čutnega izkustva, ampak na podlagi razumskega sklepanja, se je zavedal že srbsko-ameriški fizik Nikola Tesla. Napredek kozmologije in astrofizike je v 21. stoletju postal močno odvisen od interpretacije podatkov, ki jih znanstveni instrumenti pridobivajo z analizo spektra elektromagnetnega valovanja. Naj gre za preučevanje kemijske sestave nebeških teles ali izvor univerzuma, se znanstveniki pri svojih prizadevanjih razumeti nevidno in nedotakljivo med drugim zanašajo tudi na svetlobne in radijske emisije.
Del mojih raziskav, izvedenih s pomočjo Vizualnega luninega odboja, zajema instalacije, v okviru katerih sem ikonične podobe iz zgodovine raziskovanja vesolja pošiljala na Luno in nazaj tolikokrat, da so izginile in se pretvorile v čisti šum. Postopen razpad podobe, ki ga povzroči isti tehnološki proces, ki jo je ustvaril, razkriva notranjo naravo same podobe, ki ni nastala s pomočjo oprijemljivih in čutnih povratnih informacij, marveč znanstvene metodologije.
Prva zgodovinska fotografija, ki sem jo uporabila, je bila Modra frnikola. Slavna fotografija Zemlje, ki so jo z razdalje približno 45.000 kilometrov od Zemlje posneli 7. decembra 1972 med zadnjo človeško odpravo na Luno, je morda celo najbolj razširjena fotografija vseh časov. NASA je sliko, ki so jo posneli obrnjeno na glavo, pred objavo zasukala tako, da se je Antarktika znašla na dnu, kar ustreza pričakovanjem splošne javnosti.
Modra frnikola je ena v nizu fotografij Zemlje iz vesolja, ki so pomagale spremeniti način, kako dojemamo svoj planet. Fotografija, ki jo je leta 1972 prvič objavila revija LIFE, je pravzaprav kmalu postala simbol poziva k večji ekološki ozaveščenosti. Leta 2014 sem jo vključila v instalacijo, pri kateri sem fotografijo z radijske postaje v Italiji pošiljala na Luno in sprejemala z radijskim teleskopom Dwingeloo na Nizozemskem. Postopek sem znotraj ene sekvence ponovila enajstkrat, dokler podoba ni zbledela. Rezultate sem nato predstavila kot zaporedje fotografskih potiskov, združenih v linearen prikaz, ki je poudarjal postopen tehnološki in ikonografski razpad izvirnika.
Trenutno delam z drugimi fotografijami s področja vesoljskih znanosti - te so na zgodovino človeštva vplivale na ravni kulture, saj so nam pokazale naše mesto v vesolju in morfologijo drugih planetov našega Osončja, s čimer so spremenile naše dojemanje tako lastne civilizacije kot tudi geografske pripadnosti.
Sonda Curiosity je zvrtala luknjo v površje Marsa in posnela svoj prvi skoraj popoln izdelek na drugem nebeškem telesu. Da bi sondi poslali natančna navodila za izvedbo te naloge, so znanstveniki z Zemlje uporabljali radijske valove, ki so nato nazaj na Zemljo posredovali podobo pravkar nastale popolne luknje. Sama celoten proces razumem kot prvo instalacijo vesoljske krajinske umetnosti, ki se je rodila iz sodelovanja med ljudmi in nečlovekom. Fotografija je dosegla veliko medijsko prepoznavnost. Morda je požela toliko občudovanja, kot so ga nekoč premogla poročila iz eksotičnih dežel Daljnega vzhoda ali ilustracije nepredstavljivih rastlin in živali iz oddaljenih dežel. Meje znanstvenih podob se širijo, z njimi pa se mora raztezati tudi človekova vednost, ki se ne opira več na čutno izkustvo, ampak na misel. Radijski prenosi že skoraj stoletje povečujejo domet avdiovizualne komunikacije v vesolje, pri čemer za nekaj desetletij prehitevajo človekove odprave v vesolje.
Radijske tehnologije že več kot stoletje oblikujejo kulturo in družbo, v kateri živimo, tako da postopoma proizvajajo radikalen in celosten obrat v spoznavanju, ki širi našo osredotočenost na Zemljo in jo pretvarja v pogled, ki lahko zajame vse vesolje. Radijski valovi nam omogočajo raziskovanje vesolja na daljavo, s tem ko razgaljajo naše ustaljeno dojemanje okolja pred navidezno, a srhljivo resnično in podrobno prikazano pokrajino iz snovi, ki jo moramo šele opredeliti. Podobe Marsa, ki jih nazaj na Zemljo dostavlja Curiosity, sprožajo filozofska vprašanja o projekciji utelešenja, ki jo povzročajo avdiovizualne reprezentacije/upodobitve vesolja, seveda zaradi dvosmernega radijskega oddajanja. Radijski valovi tako postanejo nosilci nove ozaveščenosti in kulturnih vsebin, ki presegajo njihovo znanstveno in tehnološko funkcijo. Radijski prenosi so nujni za sodobno in prihodnjo medplanetarno in medzvezdno komunikacijo, njihov nadaljnji razvoj pa bo verjetno pomembno vplival na to, kako oblikujemo lastno kulturo in kako dojemamo svojo vlogo kot državljani Zemlje. Kot umetnico me navdušujejo skrita omrežja, ki se raztezajo prek morij, kopnega in neba, zato se mi zdi zanimivo spremljati radijske valove in se spraševati o njihovi poti skozi vesolje ter o novi vednosti, ki bi lahko vzniknila s tega potovanja.