Tobias Boes, profesor nemščine na Univerzi v Notre Damu, je za Ksevtov projekt Ikone Ne-vidnega v okviru raziskovalnega sklopa Vesoljski vid podal refleksijo prve fotografije vojne na Zemlji, ki je bila posneta z Mednarodne vesoljske postaje (ISS).

V kaj se pravzaprav zazremo, ko iz vesolja pogledamo proti Zemlji? Vesoljske fotografije že od časa odprav Apollo odlikuje velik čustveni naboj, najsi gre za s podobami zasičeno 21. stoletje ali za šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja. O tem priča vrsta fotografij, ki jih je leta 2014 med odpravo na Mednarodni vesoljski postaji posnel nemški astronavt Alexander Gerst, in jih z javnostjo delil po Twitterju. Največ pozornosti je požela tista, ki jo je Gerst označil za "najbolj žalostno fotografijo doslej". Fotografija, posneta 23. julija, med vojno v Gazi, domnevno prikazuje eksplozije in raketni ogenj med Hamasom in Izraelom.
Izraz "domnevno" sem uporabil namenoma, a ne zato, ker bi dvomil o verodostojnosti Gerstove izjave. Gre za to, da brez Gerstovega spremljajočega besednjaka skoraj zagotovo ne bi ugotovili, kaj pravzaprav vidimo na fotografiji. Svetlobne lise in madeži so polni neke abstraktne lepote, skorajda kot slike Jacksona Pollocka. Še bolj povedno pa je to, da so zelo podobni nočnim satelitskim posnetkom mirnih mest in cest, ki jih vsi poznamo iz atlasov, s televizijskih programov in Google Eartha. Na tej fotografiji ni niti kančka človeškega trpljenja, ki veje iz drugih znanih podob vojne. Nasprotno, ta fotografija daje vtis, da gre za posnetek vsakdanjika v 21. stoletju.

Iz česa potem izhaja čustveni naboj te podobe, zakaj gre za "najbolj žalostno fotografijo doslej"? Menim, da se odgovor na to vprašanje skriva v drugem stavku, s katerim je Gerst opremil svojo podobo, in sicer v izjavi, da "Z ISS (Mednarodne vesoljske postaje) lahko dejansko vidimo eksplozije in rakete, ki letijo nad Gazo in Izraelom". Gerst se je odločil, da v omejenem naboru znakov, s katerim razpolagajo objave na Twitterju, najde prostor za prislov "dejansko", kar zgolj poudarja dejstvo, da najbolj očitna moč njegove fotografije ni v vzbujanju občutka zgroženosti ("Le poglejte, kako rakete v Gazi ogrožajo številne nedolžne civiliste!"), ampak osuplosti ("Poglejte, kako uničujoče so sile, ki smo jih spravili v tek, njihove razsežnosti so tolikšne, da jih je dejansko videti iz vesolja!"). Seveda je osuplost, s katero nas navdajajo fotografije iz vesolja, eden od osrednjih razlogov za njihov čustveni naboj že vse odkar so astronavti odprav Apolla v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja na Zemljo prinesli ikonične podobe, kot sta Zemljin vzhod in Modra frnikola. A Gerstove fotografije vendarle ne moremo označiti za neposredno naslednico teh predhodnih fotografij, saj se od njih v nečem korenito razlikujejo.

Občudovanje Zemljinega vzhoda in Modre frnikole izhaja iz tega, da sta ti dve podobi temeljito spodkopali človekovo samozavest, ko sta nas soočili s pogledom na naše planetno domovanje. To se iz vesolja zdi skoraj nezaznamovano s tehnološkimi dosežki, na katere smo navadno tako ponosni. Videti je sicer, kot da so fotografije iz vesolja vse od odkritja ozonske luknje nad Antarktiko sredi osemdesetih let 20. stoletja pravzaprav uporabljali z nasprotnim namenom, in sicer, da bi prikazali vrsto uničujočih primerov, kako ljudje vpisujemo svojo prisotnost v planet, npr. z bleščečimi osvetljenimi urbanihmi mravljišči, ki se raztezajo prek celin, črnimi packami razlitij nafte po gladini oceanov ter meglenimi oblaki onesnaževalcev zraka, ki se pomikajo skozi atmosfero.

Izraz antropocen se je preteklem desetletju uveljavil kot vse pogostejši označevalec naših tehnoloških dosežkov, naše zmožnosti, da pustimo neizbrisen pečat v geološki, biološki in klimatološki zgodovini Zemlje. Satelitski posnetki so se izkazali kot pomembno orodje za popularizacijo antropocena in tudi Gerstovo sliko območja Gaze je moč umestiti v to ikonografsko izročilo. Gerstova fotografija ne trdi: "Kar oglejte si, kakšno nasilje izvajata Hamas in Izrael drug nad drugim", ampak: "Poglejte, česa je postala zmožna človeška vrsta, in o čemer pričajo sledi, ki jih vpisujemo v nočno nebo!"

Kritiki koncepta antropocena bodo nemudoma izpostavili, da s tem, ko človekovo dejavnost obravnavamo na ravni vrste, zakrivamo pomembne razlike, ki še vedno zaznamujejo posamezne družbe. Fosilnih goriv ne izrabljamo vsi, prav tako ne sodelujemo vsi v enaki meri pri uničevanju okolja. Pomembno je tudi, da uničujoče spremembe okolja vseh ne bodo prizadele v enakem obsegu. Gerstovo podobo seveda smemo in moramo sopostaviti tudi s takimi kritikami. Ni vseeno, kdo strelja v koga in zakaj, kot tudi ni vseeno, ali gledamo Hamasove rakete, ki letijo proti svojim ciljem (kot je navajal izraelski časopis Haarec) ali protiraketni sistem Iron Dome (železna kupola), ki hipoma prestreza te rakete.

Po drugi strani imamo verjetno vendarle tudi razlog za nekaj optimizma. S tem, ko Gerst uveljavljeno ikonografsko izročilo s preizkušeno retorično močjo uporabi za neki novi namen, nas v bistvu opozarja na neločljivo povezanost med nasiljem, ki ga ljudje izvajajo drug nad drugim, in nasiljem, ki ga vsi vršimo nad okoljem. Večina sodobnih vojn, če ne kar vse, se je rodila iz sporov glede redkih dobrin v svetu nevzdržne potrošnje. Obenem je vojna vedno pomemben vzrok za propadanje okolja. Spomnimo se ostankov kemikalije agent orange v Vietnamu in gorečih naftnih polij v Iraku. Življenje v antropocenu ima zelo veliko skupnega z neenakostjo in medčloveškim nasiljem, a to nasilje je medtem postalo na neki način vseplanetno in ga je mogoče videti iz orbite. Odgovor na vprašanje: "V kaj se pravzaprav zazremo, ko iz vesolja pogledamo proti Zemlji?" je torej še vedno enak, četudi sedaj učinkuje temačneje in neogibneje kot kadar koli prej: zremo namreč v svoj lastni obraz.