Intermedijski projekti Quadrature, ki redno dobivajo nagrade na mednarodnih festivalih, med drugim problematizirajo tudi odnos med vesoljem, strojem in človekom. Za KSEVT so v spodnjem pogovoru predstavili, kako in čemu.

Na spletni strani navajate, da vas povezuje ljubezen do strojev in vesolja. Eden izmed vaših projektov, Satelliten, nagovarja prav ti dve ljubezni, in to na dokaj izviren način: tako da se osredinja na satelite, torej medij, ki nam iz vesolja daje dostop do znanja o Zemlji in ki se redkokdaj preučuje zgolj zaradi njega samega. Zakaj ste se odločili, da v posebnem projektu izpostavite satelite?

Ne gre za to, da bi eksplicitno izpostavljali satelite. Satelliten je samo prvi iz vrste naših načrtovanih projektov o objektih v vesolju, ki je ugledal luč javnosti. Doslej smo predstavili tudi projekt o sondah Voyager – gre za dva objekta, ki zasledujeta in spremljata sondi na njunem medzvezdnem popotovanju. Za performans, ki ga bomo izvedli na začetku oktobra, delamo avdiovizualni prispevek, ki se posveča podobnim vprašanjem.

Ko smo se šele začeli raziskovalno ukvarjati s sateliti in drugimi predmeti, ki so se po zaslugi človeka znašli v vesolju, nas je presunila že gola količina stvari, ki so "tam zunaj". Želeli smo preoblikovati svoje skupno, a zelo abstraktno zavedanje, da nad našimi glavami krožijo sateliti, v neko bolj neposredno obliko izkušnje. S tem, ko poti satelitov zarišemo na papir, določimo pot, ki jo bodo opravili, kar pomeni, da sled, ki jo puščajo za sabo, ni več navidezna, pač pa zapisana v dokumentu. Sateliti kot taki so resnični predmeti, a so obenem tudi zelo neoprijemljivi. Upamo, da bo njihov obstoj s pomočjo naše rabe stroja, pravega zemljevida, pisala in papirja postal kaj bolj "pristen".
Satelite povežemo z zemljevidi v tiskani obliki, kakršnih smo navajeni še iz našega otroštva, zato da jih vpeljemo v človeku bolj domače okolje. Vendar smo zdaj v obdobju zatona tiskanih zemljevidov, ki se v čedalje bolj pretvarjajo v zgodovinske dokumente. Dodajanje te nove plasti človeške civilizacije, ki prekrije staro, je v bistvu zelo agresivna gesta prepisovanja. Sami jo dojemamo kot metaforo za neustavljiv razmah naše infrastrukture.

Stroj, ki dokumentira vse prelete satelitov nad določenim krajem, opisujete kot "razmeroma parazitski stroj: časovno okno, ki prikazuje dozdevno naključne, v resnici pa strogo strukturirane dejavnosti v nizki Zemljini orbiti". Zdi se, da stroj izpostavi ne-vidno in ga naredi vidnega, ga predstavi človeškemu vidu. Kaj torej ta stroj še pove o vidnosti v vesolju - in vidnosti vesolja?
Človeštvo pozna veliko med seboj zelo različnih razlag za naravo, vzrok in pomene vidnega neba ter vsega, kar bi lahko našli onkraj njega. Zelo dolgo je šlo zgolj za prepričanja ali domneve, ki so se sčasoma pretvorile v pomenljive lastnosti določenih družb. Pred približno 500 leti je zahodna kultura zelo počasi začela spreminjati podobo, ki jo ima o vesolju, vključno s tem, kakšno mesto v njem zaseda človek.

Zdaj je minilo že skoraj stoletje, odkar so zahodne družbe to spremembo javno sprejele kot dejstvo. Veliko stvari ostaja še skritih, a počasi se nam vesolje v vseh svojih neznanskih razsežnostih vendarle razkriva oz. postaja vidno. Večji del ga je vseeno človeku nevidnega in ne vemo, kdaj se bo to spremenilo.
Ampak teorije o času, prostoru in o nastanku vesolja, ki so jih na začetku zavračali (in o katerih mnogi še danes dvomijo), so se vendarle izkazale za verodostojne in večplastno uporabne, na primer Einsteinova teorija relativnosti, ki je ključnega pomena za uporabo satelitov in komunikacijo z njimi. Ta način uporabe, ki se ga vsak dan loteva več ljudi, potrjuje resničnost teorije ter splošno veljavnost znanstvenega pogleda na svet in vesolje.

V svojih delih s pomočjo novih tehnologij poskušate dostopati do "ne-vidnega" in "ne-izkusljivega" ali ju vsaj problematizirati. S pomočjo katerih strategij izvajate svoje umetniške raziskave? Kaj vas vodi pri vašem procesu, od konceptualizacije ideje za neki projekt do izbora določenih metod ter odločitve o tem, kako predstaviti končne izide določenega projekta?
Delo v ekipi pomeni veliko pogovarjanja. Včasih lahko razlaganje lastnih misli ali poskus prepričati drugega o svojem stališču postaneta naporna, ampak iz tega procesa se skoraj vedno rodijo nove ideje, možnosti in pogledi. Prvotni koncepti se tako zgoščajo in pridobivajo vse bolj izostreno obliko, vse dokler ne pristanemo vsi pri eni ideji. Pogosto pa imata pomembno vlogo sreča in čisto naključje, na primer, ko naletimo na kakšen majhen, star stroj ali mehanizem.
Kar zadeva naš estetski pristop, zreduciramo formalni jezik na njegovo inherentno nujnost, tj. do bistva fizične in tehnološke pojavnosti stroja. Kar vidite, je tisto, kar mora biti tam. Ne glede na to, kakšna je zunanja, umetna sestava naših predmetov, si želimo, da presežejo to kategorijo. Naši stroji imajo določene funkcije in naloge, ampak to ne pomeni, da si prizadevamo za to, da bi bili funkcionalni, če naj ta beseda pomeni uporabnost, namenskost. Radi bi, da se s svojim vedenjem iz pasivnih artefaktov spremenijo v aktivne entitete.

Se vam zdi, da je raziskovanje vesolja, ki poteka z utečenimi (tehnološkimi in znanstvenimi) pristopi, treba dopolniti z umetniškimi posegi?
Ne gre za to, ali raziskovanje vesolja potrebuje umetniške posege, pač pa za to, kako in kdaj se ti zgodijo. Za umetniški poseg nikoli ni nekega splošnega razloga, vendar bo umetnost raziskovala vse vidike človekovega življenja.
Na področju književnosti lahko kot avantgardo umetniške refleksije raziskovanja vesolja označimo dela Stanisława Lema ali Isaaca Asimova. Zelo nedaven in sodoben primer je seveda (prvi umetniški satelit, op. prev.) ARTSAT, ki je leta 2015 prejel odlikovanje na festivalu Ars Electronica. Gre za zelo neposredno in intenzivno obravnavo problematike; to je zelo lep projekt.

Kako lahko povezave med umetniškimi in znanstvenimi praksami in metodologijami, ki jih utelešajo vaša dela, še posebej stroji, ki jih ustvarjate, omogočajo razkrivanje ali dostopanje do tistega, česar ne moremo izkusiti, ker presega običajne okvire človekovega izkustva?
V večini primerov začnemo nekaj, kar nas zanima z vidika tehnologije, ali pa začnemo razmišljati o znanstvenih teorijah, raziskavah ali dosežkih. Sodobni teoretski diskurzi, ki govorijo o rastočem zanimanju za področje digitalnega in možne učinke, ki jih ima to področje na našo družbo, pogosto vznikajo neposredno iz akademskih razprav, ki so z njimi tesno povezane in nanje močno vplivajo. S tem, ko se prebijamo skozi teoretske, znanstvene in tehnične podrobnosti, pogosto naletimo na presenečenja: presenetijo nas stvari, ki se jih naučimo, in povezave, ki se nenadoma pojavijo. To so trenutki, ki bi jih radi zajeli in predali naprej.

Svetovni splet nam ponuja neomejeno vednost. Vendar povprečen človek ne more sam zbrati, povezati in vsaj delno razumeti vse te vednosti. Umetniške refleksije in prevodi ponujajo manj akademski, a pogosto bolj intuitiven dostop do določenih vprašanj. Ne gre za znanstvene ali podrobne razlage in upamo, da včasih odpirajo več vprašanj, kot pa dajejo odgovorov. Lahko pa zmotijo, zabavajo, ozaveščajo, aktivirajo, zgražajo, provocirajo, povezujejo ali preprosto dolgočasijo.