Kot pokaže tokratni prispevek v rubriki Vesoljski vid, poglavje iz nove knjige filozofa Marka Uršiča 'O sencah', tudi dozdevno jasnih in razumljivih prvih podob Zemlje, posnetih iz vesolja, morda ne bi bilo, če ne bi nekoč prišlo do radikalne spremembe obzorja misli.

Če Galileo Galilei ne bi ugotovil, da so na Luni sence in potemtakem tudi hribi in doline.

Prispevek je nastal v okviru avtorjevih Treh predavanj o sencah.

Nebesna "simetrija" med Luno in Zemljo se je v renesansi, v dobi vélikega kozmološkega obrata k heliocentrizmu, kazala tudi v fenomenu Lunine "drugotne svetlobe", tiste blede, komaj vidne pepelnate svetlobe njenega neosvetljenega dela v fazah krajcev. Že Leonardo da Vinci se je spraševal, od kod prihaja ta svetloba, in pravilno odgovoril, da naš planet "sprejema sončne žarke in jih odbija na lunine nižje vode ter s tem dejansko daje tistemu delu lune, ki je v senci, tolikšen sij, kakor ga daje luna zemlji opolnoči" (Reeves 1997, 19). Leonardo se je motil le v mnenju, da je lunina površina vodnata, kar pa je bilo tedaj splošno prepričanje, saj je s prostim očesom na njej videti "morja", tiste "stare madeže", velike temne površine, katere so šele pozneje prepoznali kot bazaltne ravnine, ki zaradi svoje gladkosti v splošnem slabše odbijajo sončne žarke. Galileo je v slavnem Dialogu o dveh glavnih sistemih sveta (1632) – kot je znano, je v njem odkrito zagovarjal Kopernikov heliocentrizem in zato znova prišel, tokrat zanj bolj usodno, pred inkvizicijsko sodišče – v "Prvem dnevu" skozi usta svojega glavnega govorca Salviatija razvil sijajno argumentacijo, zakaj se nam zdijo bolj gladke, zlasti zrcalne površine temnejše, bolj hrapave pa svetlejše. Ta razlaga se ne nanaša samo na lunina "morja", temveč je tudi odličen argument za realnost gorá in dolin, ki tvorijo od morij svetlejša območja Lune. Salviati uporabi primer z zidom, na katerega pritrdimo zrcalo: iz večine zornih kotov se nam gladko zrcalo kaže – v nasprotju s pričakovanji – temnejše od hrapavega zidu, saj odbija žarke samo v eni smeri (v tisti pa seveda bleščeče). Poglejmo to argumentacijo nekoliko podrobneje.

"... če je površina tistega zidu hrapava, je to tako, kot če bi bila sestavljena iz neštetih majcenih ploskev, razpostavljenih v nešteto različnih naklonih, zato je nujno, da so mnoge med njimi zmožne pošiljati žarke, ki se odbijajo od njih, na neko mesto [opazovalca], mnoge druge pa na drugo; skratka, nobenega mesta ni, kamor ne bi padali zelo številni žarki, odbiti od zelo številnih majcenih površin, posejanih po vsej s svetlobnimi žarki obsijani površini hrapavega telesa […] in ker ima Luna hrapavo in ne gladko površino, vrača sončno svetlobo na vse strani in se vsem opazovalcem kaže enako sijajna. Če bi bila namreč njena površina, ker je okrogla, še gladka kot zrcalo, bi nam bila popolnoma nevidna, saj bi bil drobceni del, ki bi lahko poslal odsev Sončeve podobe posameznikovemu očesu, zaradi velike oddaljenosti neviden." (Galilei 2009, 78–79).

Ob tem moramo znova občudovati Galilea: kako sijajen dar je imel za opazovanje, povezovanje, sklepanje! Pri tej izvrstni argumentaciji za hrapavost, "zemeljskost" Lune pa je zanimivo tudi filozofsko ozadje, ki ga v Dialogu zagovarja Sagredo, drugi Galileiev govorec, ko v nasprotju s klasiki pravi, da je Zemlja spoštovanja vredna in odlična ravno zaradi "nenehnega predrugačevanja, spreminjanja, nastajanja" (Galilei 2009, 62). Tu gre namreč za preobrnitev tistega vrednotenja bivanja, ki sta ga za skoraj dve tisočletji utemeljila tako Platon kot Aristotel, kljub njunemu siceršnjemu razhajanju. Za Galileievega govorca Sagreda ni več najvrednejše tisto, kar je večno, nespremenljivo, ampak to, kar je minljivo, nenehno nastajajoče in tudi propadajoče, kajti –

"… če bi postala [Zemlja] neznanska kristalna krogla, na kateri ne bi nič nastalo, se predrugačilo in spremenilo, ker bi bile v času vesoljnega potopa vode, ki so jo prekrivale, zmrznile, bi jo imel za okorno, svetu nekoristno, popolnoma nedejavno kepo, na kratko povedano, za odvečno in kakor da je v naravi ne bi bilo, in zame bi bila razlika taka kot med živim in mrtvim bitjem; isto pravimo o Luni, Jupitru in vseh drugih oblah sveta." (Galilei 2009, 62).

Sagredo je sicer le Galileieva dramatis persona in v tem platonskem dialogu ni nujno, da se sam avtor strinja z mislimi svojih govorcev, saj je ravno v tem čar in resničnost filozofskega (in nasploh vsakega) dialoga. Denimo, zdi se, da se Galileo ne bi ravno s svojim polnim imenom podpisal pod naslednjo Sagredovo misel: "Mislim, da vse, ki tako poveličujejo neminljivost, nepredrugačljivost itd., k takemu govorjenju silita velika želja, da bi bili dolgo na svetu, in groza, ki jo čutijo pred smrtjo, ne pomislijo pa, da če bi bili ljudje nesmrtni, sami sploh ne bi prišli na svet" (ibid.). Slednje kakopak drži, kar pa seveda še ne pomeni, da zato, ker smo sami minljivi, nimamo želje po neminljivosti – najbrž jo ravno zato imamo.
Tudi Galileo je bil namreč platonist, seveda sui generis: lahko bi rekli, da je bil prvi novoveški "matematični platonist" (eden izmed današnjih te vrste je Roger Penrose). Z Galileiem se je platonski vesoljni red začel umikati iz vidnega kozmosa v enačbe matematične fizike, v brezčasne zakonitosti, "vzorce" stvarjenja. V tem pogledu je značilen tudi Galileiev odnos do umetnosti, o katerem je pisal Erwin Panofsky v razpravi "Galileo kot umetnostni kritik" (Galileo as a Critic of the Arts, 1954). V njej Panofsky ugotavlja – kot ga povzema Eileen Reeves v svoji knjigi – "da je Galileiev odpor do manierističnih tendenc v umetnosti, do intarzij ali podob, narejenih iz vstavljenega lesa, do wunder-kammer, do arcimboldistov, do vseh načinov popačenja, odmev njegovih 'klasicističnih' znanstvenih stališč, v katerih so prevladovale pravilnost, harmonija in simetrija" (Reeves 1997, 18). O tem priča tudi Galileievo načelno zavračanje eliptičnega gibanja planetov, ki ga je odkril Kepler (po drugi strani pa je Kepler dvomil o Galileievem daljnogledu). Ali bi potemtakem lahko rekli, da je za Galilea "hrapavost" stvar čutov, "gladkost" oz. pravilnost pa stvar razuma? Morda, čeprav je ravno Galileo s svojo uspešno, daljnosežno sintezo čutnega izkustva in razumske (matematične) analize utemeljil novoveško znanstveno paradigmo. Morda bi lahko to izrazili še nekoliko drugače, bolj figurativno: pri Galileu postajajo razumske, znanstvene ideje – se pravi, novoveško pojmovane miselne »sence stvari« – vse bolj pravilne, "ravne" in "gladke", medtem ko postajajo čutne stvari, z nebesnimi telesi vred, vse bolj nepravilne, "hrapave".
Toda vrnimo se k medsebojnemu "odsevanju" Lunine in Zemljine svetlobe, k tistemu "drugotnemu Luninemu soju", ki ga Galileo že v Zvezdnem glasniku prepozna kot odsev Zemlje na temnem Luninem krajcu in se sprašuje: "Kaj je pri tem tako zelo nenavadno? Z enako hvaležno vzajemno izmenjavo Zemlja Luni vrača enako osvetljavo, kakršno v najbolj trdi nočni temini skoraj ves čas tudi sama prejema od Lune" (Galilei 2007, 117). V svojem vélikem Dialogu pa temu soju posveča še več pozornosti in ga pripisuje "ujemanju" med Luno in Zemljo, kajti "tako kot Luna veliko časa nam nadomešča pomanjkanje sončne luči in nam razsvetljuje noči z njenim odbijanjem, ji v zahvalo tudi Zemlja z odbijanjem sončnih žarkov vrača precej močno svetlobo, kadar jo najbolj potrebuje, in po mojem toliko večjo od tiste, ki prihaja od nje, kolikor je zemeljska površina večja od Lunine" (Galilei 2009, 69); in navsezadnje tudi "Aristotel in drugi, ki niso vedeli, da se Zemlja in Luna vzajemno razsvetljujeta, zaslužijo, da jim odpustimo" (ibid., 95). Luna in Zemlja imata skupno medsebojno "razsvetljevanje", poleg tega pa tudi méne, saj "bi to, kar pri opazovanju Luninih men vidijo prebivalci Zemlje, videli tudi tisti, ki bi na Luni opazovali Zemljo, le da v obratnem zaporedju" (ibid., 67).
Danes sicer vemo, da na Luni ni prebivalcev, toda za nas, prebivalce Zemlje, je pomembno še nekaj drugega: ko so se astronavti šestih misij Apollo, ki so v letih 1969–72 uspešno pristale na Luni, ozrli nazaj (pravzaprav "navzgor") k naši materi Zemlji, je bil zanje, kot je predvidel že Galileo, "osvetljeni del Zemlje na Luni viden v obliki polkroga" (Galilei 2009, 67) – in ko so astronavti hodili po tem drugem svetu, sta Zemlja in Luna v njihovi (in obenem naši, človeški) percepciji sveta zamenjali svoji vlogi! Ta osupljivi prizor, ki je bil ob luninem "Zemljinem jutru" poimenovan "Zemljin vzhod" (angl. Earthrise po analogiji z besedama moonrise ali sunrise), se je astronavtom še posebno močno vtisnil v spomin; njihove vtise je pozneje zbral publicist Frank White v knjigi The Overview Effect (Pregledni učinek, 1998), tu bomo navedli tri izmed teh pričevanj. Michael Collins (Apollo 11) je rekel: "Resnično verjamem, da bi svetovni politiki, če bi videli naš planet z razdalje sto tisoč milj, temeljito spremenili svoje poglede" (White 1998, 187). Bolj mistično navdahnjeni Edgar D. Mitchell (Apollo 14), sicer doktor znanosti z MIT, inženir in testni pilot, pa je po vrnitvi z Lune dejal: "Zgodilo se mi je, da sem vedel, da materialistično stališče, namreč da je vse rezultat materije, ni pravilna filozofija. To stališče odmišlja zavest, kar pa ni mogoče. To, kar se mi je zgodilo, je bilo resnično doživetje zavesti - 'truly a consciousness experience'," (ibid., 202). Še posebej pa je zanimiva izjava Josepha P. Allena, ki sicer ni bil na Luni, je pa večkrat krožil v Zemljini orbiti:

"Med vsemi tistimi pro et contra argumenti, zakaj bi šli na Luno, ni nihče predlagal, da moramo to storiti zato, da bi z nje pogledali na Zemljo – a morda je prav ta dejansko najpomembnejši" (P. Allen v White 1998, 215).

Kajti tudi vsi tisti, ki nismo bili ne na Luni ne v Zemljini orbiti, se moramo resnično zamisliti ob pogledu na fotografijo Earthrise, kakor tudi ob tem, da je Galileo s sencami (z) nekega drugega sveta, Lune, spoznal, da je ta "drugi" svet isti (ali vsaj v osnovi enak) kot naš lasten svet, Zemlja. Gotovo je nekaj paradoksnega in skrivnostnega v tem, da mora človek v svojih mislih – ali celo telesno, kot je nekaterim dano – potovati v neki drugi svet, zato da bi bolje razumel in znal ceniti svoj lastni svet. Še posebno enigmatično pa je to, da lahko sence (z) drugih svetov bistveno vplivajo ne samo na razumevanje, temveč tudi na dogajanje v našem svetu – prav v tem svetu, ki se v luči »onstranskih« senc lahko pokaže kot zelo drugačen, skrivnostno neznan, čudovito brezmejen. Vendar ni sveta, vsaj za nas, ki bi bil povsem drugačen od našega, saj je ta naš edini svet vselej drugi-in-isti.
_{Literatura :
Galilei, Galileo: Zvezdni glasnik, prev. Matej Hriberšek, v: Nebeške novice Galilea Galileja, ur. Matjaž Vesel, Založba ZRC, Ljubljana, 2007, str. 81–175.
Galilei, Galileo: Dialog o dveh glavnih sistemih sveta, prev. Mojca Mihelič, Založba ZRC, Ljubljana 2009.
Reeves, Eileen: Painting the Heaven. Art and science in the age of Galileo, Princeton University Press, Princeton, New Jersey, 1997.
White, Frank: The Overview Effect. Space exploration and human evolution, AIAA, 1998 (2. izd.).}