Nekaj tednov pozneje sem si to "mesarsko klanje" lahko ogledal tudi sam, skupaj z drugimi, ki jih zanimajo tovrstne reči. Šlo je za Antenski galaksiji, poimenovani po paru dolgih, svetlečih se "anten" iz neurejene zvezdne snovi, ki je zrasla iz njunih eksplozivnih jeder. Prizor je bil skorajda nepredstavljivo, orgiastično nasilen, a obenem poln spokojne lepote. V samem srcu trka je posejanih več kot tisoč mladih zvezdnih kopic. Gre za kataklizmo tako gromozanskih razsežnosti, tako oddaljeno in tujo, da se zdi, da lahko že golo dejstvo, da nam jo je uspelo zajeti, če o razumevanju sploh ne govorimo, na novo ustvari podobo, ki jo imamo o samih sebi. Kakšno je naše razmerje do teh zvezdnih razbitin? To niso kakšne posmrtne sanje. Pravzaprav ta prizor spada v čas pred rojstvom naše vrste. Nam pa je po nekem čudežu uspelo proizvesti ta popolni simulaker, zamrznjeni posnetek zvezdotreska, in ga pripeti na trdi disk računalnika.

Zvezdni prah, iz katerega smo narejeni, so proizvedle obsežne eksplozije, precej podobne pričujoči. Dvojna vijačnica - tisto genetsko zaporedje biokemijskih sprožilcev, žerjavov in drugih dvigal - je to snov začela obdelovati šele mnogo pozneje. Včasih se vprašam, kaj o naši civilizaciji pove to, da večina ljudi sploh ni opazila ali zares preučila tega neverjetnega izobilja, ki ga naši senzorji prejemajo iz nebes. Doba sekularizacije je proizvedla tako vizionarske stroje, kot je Hubble, in eskadrilje medplanetarnih vesoljskih plovil, ki so v zadnjih šestih desetletjih razprla naše osončje. Je morda taista doba odgovorna tudi za to, da smo zadušili nekaj tistega navdušenja, s katerim bi lahko pozdravili taka odkritja? Mar smo strojem vdihnili nekaj duše in radovednosti, s tem pa sami izgubili enako mero obojega?

Mogoče samo potrebujemo več časa. Ali nemara, malo drugače rečeno, več prostora (ang. space).

Ko je spravil iz sebe eno svojih prepoznavnih dolgih vrstic, se je Allen Ginsberg dobro izrazil: hipsterji, ki se drhte prebijajo skozi njegovo epsko pesem Tuljenje, gorijo za "pradavno nebeško vez z zvezdnatim dinamom v mašineriji noči". Malo manj hipsterski, a zato nič manj motivirani Hubblovi skrbniki so pred več kot dvema desetletjema izvedli zanimiv poskus. Od 18. do 28. decembra 1995 so teleskop usmerili tja, kjer je bilo po njihovih domnevah najmanj dejavno področje. Podobno, kot začne ekipi biologov presedati vzhičena vsenavzočnost življenja ali kot raziskovalci na stekelce kanejo kapljico destilirane vode, da bi končno zagledali nekaj brez česar koli drugega, so izbrali območje visoko nad nagneteno ravnino naše galaksije in nastavili Hubblu kar se da globoko izostritev. Preučevali so dozdevno prazen kvadrant v bližini ročaja Velikega voza. Po navedbah uradnega sporočila za javnost je preučevani segment - dotlej najgloblji posnetek nebes - obsegal "zrno neba v širini kovanca za 10 (dolarskih, op. prev.) centov, če bi ga gledali z razdalje slabih 25 metrov".

Šibke žarke svetlobe, ki jih je oddajal ta drobni kos vesolja, so mukotrpno zbirali deset dni, pri čemer so posneli 342 kadrov. Te so nato očistili, predelali in digitalno sestavili. Niz kadrov pa se ni sestavil v sliko praznine, ki bi jo naseljevalo zgolj nekaj drobnih kresničk - fotonov, marveč v spektralno izvezeno preprogo galaksij, za katere se zdi, da sežejo globoko v neskončnost časa in prostora. Čez Hubblov kozmični "osnovni vzorec" plove okoli 1.500 starodavnih vetrnic in drugih galaktičnih formacij, ki so tako medle, da jih ne vidijo niti največji teleskopi na Zemlji. Nekatere so pri magnitudi 30 še vedno štiri milijarde krat šibkejše od tega, kar lahko zazna človeško oko. Posnetek, poimenovan Hubblovo globoko polje, daje vrtoglavo novo razsežnost izrazu "zapisana zgodovina".

Ko izberem datoteko, ki ponuja posnetek najboljše ločljivosti, pritisnem "naloži". Z miško se pomikam gor in dol po podobi in poskušam razumeti. Ne, se končno odločim, ne slepim se. Kar implicira ta proizvod znanosti, je enako daljnosežno in globokoumno kot prvi stavki Stare zaveze.

V prvih znanih zapisih v sumerskem klinopisu je Bog upodobljen kot zvezda. Povedano drugače: besedilo in podoba sta bila nekoč eno. Pet tisoč let pozneje Hubble, proizvod sekularne znanosti, sklene krog. To stori s svojim pogledom, ki seže daleč onkraj vsakršnega človeškega jezika, govorjenega ali zapisanega. Najbolj oddaljene - in tudi najstarejše - galaksije so se približno deset milijard let pred Sumerci šele oblikovale. Ta proces je potekal (in na sliki še vedno poteka, saj je rdečkasta svetloba, ki so jo izstrelile med svojim rojstvom, potrebovala tako dolgo, da je pripotovala sem) "verjetno manj kot milijardo let po rojstvu vesolja iz Velikega poka", navaja Znanstveni inštitut za vesoljske teleskope.

Po tisti zimi pred dvajsetimi leti, ko so sestavili prvi posnetek globokega polja, so astronomi, ki uporabljajo vesoljske teleskope, ugotovili, da bodo takšno obilje prastarih, lesketajočih se luči našli povsod, kamor bodo usmerili kamere z globoko izostritvijo, ne glede na to, kako prazen se morda na prvi pogled zdi določen košček neba. Medtem ko pohajkujem po teh raznobarvnih galaksijah (pri visoki ločljivosti je posnetek globokega polja tako velik, da ga zaslon mojega računalnika ne more prebaviti drugače kot košček za koščkom), zmajujem z glavo. Jasno je, da znanost proizvaja ikonografske podobe, nabite z neke vrste religiozno silovitostjo. To počne tako, da podaljšuje mejo med vidnim (in potem vsaj domnevno razumljivim) in tistim neopisljivim "onkraj".

Ta onkraj si oznako zasluži že po sami definiciji besede. In kot pri vseh verskih ikonah ali delih upodabljajočih umetnosti je galaksije, nagrmadene v podobi Hubblovega globokega polja, mogoče razločiti predvsem zato, ker je za njimi tema. Nekaj nedoločenega. Kraj - oziroma odsotnost kraja -, ki so ga astronomi poimenovali Temna cona.

Ta popolna tema obstaja na drugi strani Velikega poka. Njena nedojemljiva energija vznika pred Besedo. Poslednji nič razvija globoko črno platno za Začetek. Znanost, religija in umetnost se v navzočnosti te vrhovne skrivnosti zlijejo v etiološko vprašanje brez odgovora. Angleški naslov prve knjige Stare zaveze izvira iz besed Genesis kosmou, kar v grščini pomeni "izvor kozmosa". A črno ozadje za temi najstarejšimi vidnimi galaksijami je besedilo, katerega pomena ne bomo nikoli zmogli dojeti, besedilo, napisano v črnilu, ki se razliva daleč prek robov strani.

Hubblovim skrbnikom je nazadnje uspelo najti presežek praznine - prečiščeno praznino. Nad nami in mimo nas še naprej teče svetloba, ki jo oddajajo vse tiste nezamisljivo oddaljene galaksije. Padec gosjega peresa na Zemljo je v primerjavi s to svetlobo po moči bolj podoben strmoglavljenju veličastne sekvoje.