1. Atlas V zadnjič za ameriško vojsko

Ameriška družba United Launch Alliance (ULA) je na raketi Atlas V za ameriško vojsko izstrelila tajni tovor USSF-51.

To je bil 101. polet rakete brez enega samega neuspeha. Načrtovanih izstrelitev je še 15, vse so zakupljene.

To je bila tudi zadnja izstrelitev Atlasa V za ameriško vojsko. V ameriških medijih se zato množijo naslovi, ki proslavljajo "osvoboditev" od ruskih motorjev RD-180, ki ženejo to raketo. Odslej bodo za vojaške/tajne tovore uporabljali nove rakete Vulcan (več o njih in o zgodbi o motorjih RD-180 v ZDA tukaj).

Video 2: Izseki

2. Še en zamik evropske večkrat uporabne rakete

Prva izstrelitev evropsko-japonske večkrat uporabne raketne stopnje Callisto je prestavljena z letošnjega leta na leto 2025 ali 2026.

Callisto bo visok 12 metrov, širok 1,1 metra, masa bo znašala štiri tone. Povzpel se bo na 20 kilometrov in nato navpično pristal. Opravil naj bi 10 testnih poletov z izstrelitvene ploščadi Diamant v Francoski Gvajani, nakar naj bi na njegovi podlagi razvili večjo raketo. Gre za sodelovanje francoske vesoljske agencije CNES, nemške vesoljske agencije DLR in japonske Jaxe. Japonci prispevajo motor RSR2 s potiskom od 15 do 45 kilonewtonov. Razvoj se je začel leta 2015 na CNES-u. Podrobnosti o Callistu so na voljo v tem PDF-dokumentu.

Pristajalne noge Themisa

Več evropskih entitet sicer polaga upe v večkrat uporabno raketno stopnjo Themis z metanskimi motorji prometheus, a ta tudi zamuja (poglavje 4). Portal EuropeanSpaceFlight poroča, da je nemško podjetje MT Aerospace začelo preizkušati pristajalne noge za Themis, ki so narejene iz plastike, okrepljene z ogljikovimi vlakni.

Video: DLR-jev pojasnilnik

3. Še večji Starship

Ameriška zvezna agencija za letalstvo (FAA) je v vmesnem poročilu razkrila nekaj številk prihodnje, večje različice Starshipa.

Vesoljsko plovilo Starship se bo s 50 metrov povečalo na 70 metrov, namesto šest bo imelo devet raptorjev. Prva stopnja Super Heavy bo šla z 71 metrov na 80 metrov in bo opremljena s 35 motorji. Potisk prve stopnje se bo s 74 meganewtonov (7500 ton) zvišal na kar 103 meganewtone (10500 ton). To bo pošastno ogromna in neverjetno zmogljiva raketa, če seveda SpaceX-u uspe udejanjiti načrte. Več v poročilu FAA-ja.

Peti polet

ArsTechnica poroča, da bo naslednji, peti testni polet Starshipa enkrat v prihodnjih dveh mesecih. SpaceX naj bi na tem poletu nameraval ujeti Super Heavy z mehanskimi rokami na izstrelišču v Boca Chici.

Pristanki stopnje Starship

SpaceX se z Avstralijo dogovarja o morebitnih pristankih stopnje Starship pri obali te celine, nakar bi stopnjo odvlekli v pristanišče in jo tam pregledali, poroča Reuters.

Pristanki Starshipa na kopnem bodo še malce počakali, je v svežem intervjuju dejal prvi mož podjetja Elon Musk, saj še niso prepričani, da je toplotni ščit dovolj zanesljiv in da je pristanek točen.

4. Vse več dvomov o Starlinerju

Vse več je indicev, da bi se Sunita Williams in Butch Wilmore lahko z Mednarodne vesoljske postaje (MVP) vrnila v Crew Dragonu, ne pa v Starlinerju, s katerim sta dospela.

Odprava se je začela 5. junija z izstrelitvijo na raketi Atlas V (poglavje 2) in bi morala trajati en teden, dosegla pa jih je že štiri. Razlog za podaljšanje so številne težave, ki pestijo Starlinerja in jim inženirji še niso prišli do dna.

Najbolj pereča težava je odpoved nekaterih usmerjevalnih potisnikov. Pet jih je ugasnilo med približevanjem postaji. Štiri so potem znova obudili, eden pa je ostal neuporaben. Potisniki so ključni za varno vrnitev v ozračje. Nasa in Boeing že dolgo iščeta vzrok odpovedi, med drugim sta izvedla dodatne preizkuse spornega motorja na Zemlji in kratek test tistih na Starlinerju v vesolju. Kot kaže, se potisniki pregrevajo, a zakaj, ne vedo zares. Starlinerja poleg tega pesti uhajanje helija, plina, ki potiska gorivo proti motorjem.

Tako Nasa kot Boeing sprva nista kazala pretiranih skrbi. Misijo sta podaljševala, rekoč, da izkoriščata odlično priložnost za dodatne teste opreme v vesolju, in zagotavljala, da je Starliner dovolj varen za vrnitev. Tudi vzdušje med poznavalci komentatorji na raznih strokovnih portalih je kazalo, da tem pojasnilom bolj ali manj verjamejo. A to se počasi spreminja. Medija CNBC in ArsTechnica navajata notranje vire, ki pravijo, da v Nasi potekajo burne razprave in da več skupin nasprotuje vrnitvi astronavtov v Starlinerju, zato pa tudi nenehno prestavljajo končno odločitev. Viri nadalje navajajo, da naj bi se Nasa celo počasi nagibala v prid Crew Dragona.

Boeing se je odzval s sporočilom za javnost. V njem je izrazil prepričanje, da se posadka lahko varno vrne na Zemljo s Starlinerjem. Že dejstvo, da je moralo podjetje, ki sicer na dnevni ravni tesno sodeluje in komunicira z Naso, izdati takšno sporočilo in preseliti razpravo v javnost, je samo po sebi povedno.

Nasa je pred časom naročila SpaceX-u, naj preveri, ali lahko v Crew Dragonu – za primer nujne reševalne misije – letijo več kot štirje ljudje.

Hočejo, da Boeing ostane v igri

Vodstvo Nase je v tem primeru soočeno z zahtevno odločitvijo. Po eni strani mora dobro pretehtati možnosti in poskrbeti, da je vrnitev astronavtov varna, kolikor je le mogoče. Zakonov fizike se ne da odmisliti ali jih prekriti s piarom, ko se Starliner enkrat odklopi s postaje. Po drugi strani pa lahko izgubi dragocenega ponudnika prevozov v orbito. Boeing je namreč na programu Starliner pridelal že 1,6 milijarde dolarjev izgube, če zdaj dobi košarico, utegne program ukiniti. Nasa bi v tem primeru ostala brez dodatne vesoljske ladje, ki jo potrebuje za primer, da Crew Dragon ni dostopen ali ne leti.

Program Starliner je že dolgo v godlji. Nasa je davnega leta 2010 podpisala pogodbo z Boeingom za razvoj nove vesoljske ladje za prevoz posadke (podobno je tedaj storila tudi s SpaceX-om). Novi vesoljski plovili bi morali čim prej zapolniti luknjo zaradi upokojitve Space Shuttlov. Prva dostava ljudi na MVP je bila predvidena za leto 2017. Ni presenečenje, da se je časovnica izkazala za preoptimistično. Že testni poleti brez posadke so namreč razkrili številne napake, tisti leta 2019 bi se skoraj katastrofalno končal zaradi hroščev v programski opremi, na drugem, ki je potekal leta 2022, pa so odpovedali številni potisniki; pozneje je Nasa našla še težave s padali, notranjo opremo, ki je bila preveč dovzetna za gorenje, in kup drobnarij. Tako smo do prvega poleta z ljudmi na krovu prišli skoraj 15 let po podpisu pogodbe. Glede na razvoj dogodkov ni nujno, da bomo videli tudi drugega.

Gre za očitno zmago t. i. novega vala vesoljskih podjetij v ZDA nad t. i. staro gardo z Boeingom.

5. Kritika Lunarnega portala

Ameriški ekvivalent računskega sodišča (GAO) je objavil analizo projekta Lunarni portal (Lunar Gateway), načrtovane vesoljske postaje v orbiti okoli Lune, in v analizi nanizal precej pomislekov.

Prva dva elementa Lunarnega portala bosta izstreljena predvidoma decembra 2027, da bo postaja vsaj približno pripravljena za odpravo Artemis 4, ki naj bi potekala septembra 2028. Načrt je zelo kompleksen, poudarja poročilo.

Naštetih je nekaj glavnih dejavnosti in manevrov odprave Artemis 4:

1. Izstrelitev dveh modulov Portala v orbito okoli Lune (PPE, HALO).
2. SpaceX-ova (načrtovana) tovorna vesoljska ladja Dragon XL oskrbi postajo.
3. Izstrelitev Starshipa v nizkozemeljsko tirnico, za tem mnogo izstrelitev Starshipov, ki bodo dotočili gorivo v prvega.
4. Starship odleti do Lune in se združi z Lunarnim portalom.
5. Prva izstrelitev nadgrajene rakete SLS z novo vrhnjo stopnjo EUS. Raketa bo imela dva tovora: vesoljsko ladjo Orion s štiričlansko posadko, in tretji modul Portala (I-HAB). Oboje bo poletelo proti Luni.
6. Orion se v vesolju združi z I-HAB-om in ga v orbiti Lune priklopi na Portal.
7. Posadka se skozi Portal vkrca v Starship in z njim odleti do tal Lune, ter se z njim tudi vrne do Portala.
8. Posadka se skozi portal vkrca v vesoljsko ladjo Orion in se z njo vrne na Zemljo.

Sorodna novica Nasa razgrnila veliki načrt potovanja na Mars: očitno prek Lune

Veliko elementov povečuje možnost napak. Zviša se tudi verjetnost, da bo vsaj en element odprave razvojno zamujal, s tem pa celota.

Postaja bo palček proti Starshipu

GAO je opozoril na očitno neskladje med Starshipom in Lunarnim portalom. Ni namreč običajno, da je vesoljsko plovilo precej večje in masivnejše od vesoljske postaje, na katero se priklopi. Lunarni portal s Starshipom na grbi ne bo zmogel nadzorovati usmerjenosti in tirnice.

SpaceX-ova pošastno velika vesoljska ladja namreč kar 18-krat presega zmogljivosti Portalovega pogona, poudarja GAO. Morebitno prilagajanje arhitekture Portala pomeni dodatne zamike in stroške.

GAO je nadalje opozoril na težave v razvoju, še posebej na omrežni čip, katerega morebitna okvara bi lahko povzročila ponovni zagon avionike in izgubo nadzora nad samo postajo.

GAO se sprašuje tudi o smislu obstoja Lunarnega portala. Nasa ga zagovarja z dvema glavnima argumentoma. Prvič, Portal bo omogočil dolgotrajno raziskovanje Meseca, in drugič, na Portalu bi lahko zgradili vesoljsko plovilo, ki naj bi v prihodnjem desetletju prvič poneslo človeka do Marsa. To ameriškega "računskega sodišča" ne prepriča. Tako kot Starship bi lahko tudi marsovsko plovilo preseglo zmogljivosti pogona Portala, in drugič, morda bo Portal do začetka človeških odprav na rdeči planet že zastarel.

Več v tem PDF dokumentu.

​

6. NOTICE:

7. Radijski observatorij pri Opatjem selu bo kmalu odprt

Astronomi vesolja ne opazujejo samo z običajnimi teleskopi, saj vsa nebesna telesa niso vidna, poroča novinarka Radia Slovenija Nataša Uršič. Ena od takšnih nevidnih svetlob so tudi radijski valovi. Področje astronomije, ki se s tovrstnimi opazovanji ukvarja, imenujemo radijska astronomija, je pojasnil magister fizike in direktor zavoda za radijsko astronomijo Zaras Andrej Brešan.

"Opazovanje z njim si je nekoliko zahtevneje predstavljati. To ni navaden teleskop, v katerega pogledaš, ampak je teleskop, ki zbira radijski signal iz vesolja in ga potem prek elektronike obdela ter ga vidimo na računalniku," je pojasnil Brešan.

S pomočjo dobljenih parametrov je mogoče dobiti globlji vpogled v možnosti razvoja življenja drugod po vesolju, poleg tega pa bo jasnejši izvor vode na našem planetu. "Ta teleskop bo na začetku meril porazdelitev molekule OH v raznih smereh neba," je dejal Brešan.

Teleskop so izdelali sami s pomočjo donatorjev. Za njegovo postavitev so v Novi vasi zgradili kamnito hišico, v kateri bo tudi nadzorna soba. V okviru Evropske prestolnice kulture so se povezali z astronomskim društvom v bližnji Fari v Italiji in si tako zagotovili sto tisoč evrov za gradbeni del projekta in opremo.

"Osnovali smo čezmejni projekt Nebo onkraj meja - Il cielo oltre i confini, ki je namenjen popularizaciji astronomije v naših centrih. Ideja je, da se bodo prirejali javni dogodki, namenjeni bodo širši javnosti," je še dejal Brešan.

Projekt gradnje in postavitve radijskega teleskopa na Krasu poteka v sodelovanju s fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani, fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, Univerzo v Novi Gorici in Astronomskim društvom Kmica iz Murske Sobote.

8. Ocean tudi v Uranovi luni Ariel?

Tudi Uranova luna Ariel bi lahko vsebovala ocean tekoče vode. Vesoljski teleskop James Webb je namreč na njenem površju zaznal snovi, ki bi lahko prispele prav iz notranjega vodnega telesa. A mogoče so tudi druge interpretacije.

Od kod so prišle naštete snovi

Webb je na površju zaznal večje nanose ledu iz ogljikovega dioksida (CO₂). Ti nanosi bi lahko bili debeli do centimetra in jih je več na plati, ki kaže stran od smeri gibanja lune.

Led iz ogljikovega dioksida že pri zelo nizki temperaturi sublimira, se torej spremeni v plin in porazgubi. Nanosi bi zaradi sublimacije hitro izginili. Njihov obstoj nakazuje, da jih nekaj sproti proizvaja. Prva razlaga kaže na površje. Ariel je namreč v Uranovem magnetnem polju, polnem visokoenergijskih nabitih delcev. To ionizirajoče sevanje "bombardira" površje in razdira molekule s procesom radiolize. Tako bi lahko sproti nastajal tudi ogljikov dioksid.

Webb je nadalje zaznal ogljikov oksid (CO). Ta je stabilen šele pri minus 243 stopinjah Celzija in še bolj potrebuje nenehno obnavljanje. Temperatura površja pa je precej višja, znaša okoli minus 206 stopinj Celzija. Tudi zanj bi lahko redno skrbela radioliza.

To pa je manj verjetno za tretjo najdbo. Webb je namreč zaznal sledi karbonatov oziroma soli, ki lahko nastanejo samo s stikom tekoče vode in kamnin. Na površje bi lahko prišle skozi razpoke v ledeni skorji ali pa z ledenimi gejzirji. Toda avtorji posebej poudarjajo, da je signal zelo šibek in da gre zgolj za eno interpretacijo, ki pa je vredna nadaljnjega preverjanja – kar pa je glede na dejstvo, da je Uran oddaljen tri milijarde kilometrov, zahtevno.

Uran je do zdaj obiskala samo ena sonda, in še to precej na kratko. Leta 1986 je mimo švignil Voyager 2 in pri tem posnel tudi nekaj lun.

Snovanje nove sonde

Uran bo po vseh teh desetletjih morda le dobil njemu posvečeno sondo. Ameriška narodna akademija znanosti je namreč leta 2022 izdala priporočila o prioritetah znanstvenega raziskovanja vesolja v desetletju 2023–2032 in na prvo mesto postavila misijo do Urana (poglavje 7). Nasa tem predlogom načeloma sledi. Akademija predlaga orbiter, ki bo okoli Urana krožil več let in bo v ozračje planeta odvrgel še manjšo sondo. Izstrelitev je predvidena leta 2031 na Falcon Heavyju ali SLS-u, arhitektura sonda naj bi bila osnovana na že upokojenem Cassiniju, cena naj bi bila slabe štiri milijarde evrov.

Pomagal bi lahko "antifriz"

Kako pa bi mrzla, od Sonca zelo oddaljena Ariel sploh lahko vzdrževala tekočo vodo? Sonce je ne ogreva dovolj. Njeno jedro je premajhno in zagotavlja premalo toplote iz radioaktivnega razpada elementov. Sodeč po raziskavah, je tudi trenje zaradi plimskih sil Urana nezadostno. A če ima dovolj "antifriza", torej amonijaka in soli; ledena skorja pa ga dovolj toplotno izolira, bi se lahko ledišče dovolj spustilo za obstoj vode v tekoči obliki, kaže relativno sveža analiza, ki pravi, da bi lahko notranje oceane našli v štirih Uranovih lunah: Ariel, Umbriel, Titanija in Oberon. Podrobneje tukaj.

Raziskava iz leta 2020 je na površju Ariel našla amonijak, za katerega domnevajo, da je prišel iz notranjosti.

Plinski velikani Osončja imajo večje število lun s podlednimi oceani. Nekatere izmed njih bi lahko ponujale ugodne razmere za morebiten razvoj življenja.

9. FOTO: Pritlikavka v Devici

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo galaksije IC 3430, oddaljene 45 milijonov svetlobnih let. Je v ozvezdju Device in je del Jate v Devici. IC 3430 je pritlikava galaksija, tovrstne galaksije imajo navadno manj kot milijardo zvezd. Podrobneje tukaj.

10. SKOK V ZGODOVINO: Korak naprej za ZDA v lunarni tekmi

Pred 60 leti je ZDA prvič uspelo posneti površje Lune z ameriškim vesoljskim plovilom. To je 31. julija 1964 storila sonda Ranger 7. Nekaj minut zatem je po načrtu treščila v površje. Skupno je posnela 4316 fotografij, ki so pripomogle k izbiri pristajalnih mest odprav Apollo. "To je bila točka preobrata za ameriški lunarni program. Ameriko je približala njenemu cilju, pristanku ljudi na Luni," je ob obletnici ocenila Nasa. Podrobnosti o sondi so na voljo tukaj.

Video 1: Staro medijsko poročilo o Rangerju 7

Video 2: Krajši JPL-ov dokumentarec

NA VIDIKU:

Sobota, 3. avgust – Falcon 9 – Cygnus NG-21

Nedelja, 4. avgust – Falcon 9 – Starlink