je bil bog ugodnega trenutka.

Za dojemanje časa nimamo svojega čutila, gre za vsoto različnih dražljajev iz okolice. Če jih je več, se čas raztegne.

Naš občutek za čas ni kot drugi čuti - okus, dotik, voh ali sluh, ki jih zaznavamo s čutili in imajo v možganih posebej določena mesta. Kot je za oddajo Dobro vprašanje pojasnila nevroznanstvenica Ditka Jeran, je čas, ki ga zaznavamo, "vsota občutkov, ki jih dobimo iz različnih čutil, in to naši možgani sestavijo v neko zaznavo časa". Več kot bomo sprejeli različnih dražljajev, bolj bomo imeli občutek, da se čas raztegne. Ni pa pomembna le količina dražljajev – teh je na primer tudi v stresnih rutinskih opravilih veliko – ampak morajo biti ti dražljaji tudi novi, posebni in izstopajoči. Le takrat možganom "vzamejo čas", pridejo v našo zavest ali celo trajnejši spomin in takšne informacije bodo upočasnile naše dojemanje minevanja časa.

Kako natančna štoparica so naši možgani?
"Načeloma so naši možgani sposobni zaznati že zelo majhne časovne razlike med dvema dogodkoma," pravi Jeranova, in to ponazori s primerom. "Ko skušamo določiti, od kod prihaja neki zvok, to naredimo na podlagi razlike, ki jo zaznamo. Zvok pride le za trenutek prej v eno uho kot v drugo in na podlagi tega lahko določimo, od kod." Po nekaterih podatkih so te razlike, ki smo jih sposobni zaznati, devet milijonink sekunde.

Čas, ki polzi
Ko možgani zaznajo nekaj, kar smo že velikokrat doživeli, to ne vzame veliko časa. Lahko bi tudi rekli, da informacije pripotujejo po "bližnjici", saj jih že poznamo. Ko pa zaznamo nekaj novega, nenavadnega, ta dražljaj potuje in se predeluje nekoliko dlje in nam zato tudi daje občutek, da traja dlje. Ko se staramo, je novih informacij po navadi zmeraj manj.

Kot je pojasnil Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka, je en odgovor na to, zakaj nam z leti čas vedno hitreje mineva, to, da "imamo, ko smo stari sedemdeset let, kakšnih 90 odstotkov časa že za sabo in samo eno desetino še pred sabo, tako da čas hitro polzi iz rok". Vendar pa je to le polovica resnice. En del starejših ljudi "je dolgočasen, čas jim počasi teče, dolgočasni so drugim in tudi sami sebi so težki, zagrenjeni, sitni in nezadovoljni s sabo in svetom", je povedal Ramovš, zato jim čas v tem primeru ne teče hitro, ampak počasi. Jeranova je ob tem dodala, da "kadar ti je dolgčas, čas dojemaš v sedanjem trenutku, in če je takrat dražljajev malo ali so nezanimivi, to čas navidezno podaljša". Če gledamo taisti dogodek v retrospektivi, se nam bo zdel tak dan prazen, saj se v njem ni zgodilo nič posebnega, zato imamo občutek, da je zelo hitro minil.

Koliko traja ena minuta?
Ni pa zaznavanje časa samo nekaj subjektivnega. Del našega hipotalamusa je tako imenovana notranja biološka ura, to je suprakiazmalno jedro, ki nam narekuje naš dnevno-nočni ritem. Znanstvenik Robert B. Sothern je ugotovil, da se ta naša notranja ura s starostjo upočasnjuje. 45 let je vsak dan poleg tega, da je zapisoval svoj srčni ritem, krvni tlak in telesno temperaturo, tudi ocenil, koliko traja ena minuta. "Ta ocena je z leti postajala vedno bolj napačna oziroma nenatančna. Opazil je, da se je, ko je postajal starejši, njegova notranja ura upočasnjevala," je razložila Jeranova. Tudi to je morda del odgovora na to, zakaj se zunanji svet – torej tudi minevanje časa, zdita z leti vse hitrejša.

Mojca Delač in Matic Jerman, Prvi program