Direktiva prepoveduje ne le testiranje kozmetičnih proizvodov in njihovih sestavin na živalih (prepoved testiranja), ampak tudi prodajo kozmetičnih izdelkov in njihovih sestavin, ki so bili testirani na živalih (prepoved prodaje).

Že od leta 2004 je v EU-ju prepovedano testiranje končnih kozmetičnih proizvodov na živalih, od leta 2009 pa tudi testiranje sestavin kozmetičnih proizvodov. 11. marca 2013 je začel veljati še zadnji del prepovedi, ki vključuje prepoved testov toksičnosti pri večkratni izpostavljenosti, reproduktivne toksičnosti, rakotvornosti in toksokinetike.

Najpogostejši testi, ki so se izvajali na živalih
Test draženja oči – gre za test na zajcih, ki vključuje nanašanje vzorca pod spodnjo veko in nato 14-dnevno (izjemoma največ 21-dnevno) opazovanje učinkov in točkovanje sprememb na roženici, irisu in veznici. Drugo netretirano oko se uporablja za nadzorovanje.
Test fototoksičnosti - pri tem testu preverjamo škodljive učinke kemikalije skupaj z izpostavitvijo tretiranega mesta svetlobi.
Test korozivnosti - korozija kože je nereverzibilna poškodba tkiva, ki po navadi nastane kmalu po izpostavitvi kože kemičnim dejavnikom. Končni rezultat je odmiranje tkiva.
Test draženja kože - pri draženju kože gre za reverzibilne vnetne spremembe na koži, ki vključujejo srbenje, otekanje in vnetje.

Testira se tudi, ali preiskovane snovi povzročajo alergijske reakcije, ali so rakotvorne in ali škodljivo vplivajo na razvoj zarodka.

Uporaba celičnih in tkivnih kultur za testiranje kozmetičnih produktov
Z uporabo tkivnih kultur se lahko izognemo testiranju na živalih in človeških prostovoljcih, poleg tega pa ti testi omogočajo tudi pravilnejše rezultate. Za vse teste na živalih namreč velja, da so rezultati pri ljudeh lahko drugačni, saj se živalska tkiva precej razlikujejo od človeških, živali pa se lahko tudi sistemsko drugače odzivajo na testirane spojine.

Princip testiranja na celičnih ali tkivnih kulturah temelji na tem, da želimo in vitro (v laboratoriju) čim bolje posnemati človeška tkiva oziroma uporabiti živalske celice, za katere vemo, da se na testiranje odzivajo enako kot človeške. Tako uporabljamo celice različnih plasti kože in tudi 3D-modele kože za testiranje toksičnosti, celice retine za proučevanje vpliva snovi na draženje oči, mišje in humane embrionalne matične celice za oceno toksičnosti spojine na zarodek ter mišje kožne celice za testiranje fototoksičnosti. Lahko se uporabljajo tudi odpadna tkiva, npr. koža, ki ostane po operacijah, ali koža umrljih ljudi.
Pri testiranju, kjer se uporablja model človeške kože, je tako zgornja površina tkiva izpostavljena določeni količini vzorca, ki ga testiramo. Medtem se tkivo hrani skozi spodnjo površino. Vzorce in kontrolo po navadi testiramo v dveh ali treh ponovitvah. Po času izpostavljenosti, ki je predpisan v protokolu, vzorec speremo in prestavimo na sveže gojišče. Nato preverimo viabilnost tkiva in odziv na zunanje dejavnike z različnimi testi, spremljamo lahko tudi spremembe v sproščanju citokinov in izražanju genov.

Na trgu je že več kot 15 let prisotnih več podjetji, ki se ukvarjajo s trženjem celičnih in tkivno inženirskih sistemov za testiranje kozmetike. Njihovi humani celični modeli se široko uporabljajo v Združenih državah, Evropi in na Japonskem za testiranje kozmetike in gospodinjskih izdelkov. Najbolj razširjeni produkti so različne kožne kulture, model roženice, model ustne sluznice in model vaginalne sluznice.

Popolna nadomestitev testiranja na živalih z alternativnimi metodami za zdaj še ni mogoča, čeprav so v preteklih letih izpopolnitvi alternativnih testov namenili veliko sredstev. Največja težava je zagotoviti zadostne količine standardiziranih celic in tkiv, ki omogočajo primerljive rezultate, ter zagotoviti ustrezne potrjene teste za vse metode, ki so se prej izvajale na živalih. Več informacij o potrjenih alternativnih metodah po svetu je na voljo na spletni strani Nacionalnega toksikološkega programa.