Delež starejših v Sloveniji se povečuje. Leta 2010 je bilo ljudi, starejših od 65 let, 16,5 odstotka, ta delež pa se je do zdaj povečal na skoraj 20 odstotkov – vsak peti v Sloveniji je torej že starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah Evropske unije. V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, je bil pred kratkim na obisku v Sloveniji eden vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnih svetovalcev za staranje Tom Kirkwood, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv, ne težavo.

Začniva futuristično-realistično in si predstavljajva svet leta 2100. Kakšna bo tedaj zahodna družba glede na to, da ljudje živimo vse dlje?
Občutno jo bo zaznamovala rast najstarejšega dela populacije, najhitreje bo torej rasel delež ljudi, starejših od 85 let. To je v večini zahodnih družb opazno že zdaj. Na drugi strani bo zdajšnjo demografsko sliko zamajala tudi nizka rodnost. To dvoje skupaj bo prineslo zasuk – v prebivalstvu bodo vse bolj prevladovale starejše starostne skupine in pričakovana življenjska doba bo še višja.
Pričakovana življenjska doba se je v zadnjih 200 letih opazno povečala. Na začetku 19. stoletja je bila približno 40 let, zdaj je že več kot 80 ...
... Da, več kot podvojila se je. Gre za upravljanje zgodbe o uspehu, ne o problemu. To, da smo v zadnjih 200 letih podvojili pričakovano življenjsko dobo, pomeni enega največjih uspehov človeštva. Tega dosežka naših prednikov ne smemo zavreči, ampak ga je treba pravilno uporabiti.
Bo tudi v prihodnosti tako? Se bo nadaljevalo z enako hitrostjo?
Napovedovati prihodnost je vedno zelo težko. V 19. stoletju in prvi polovici 20. se je starost zviševala predvsem zaradi zasuka na področju prehrane in higiene – od čiste pitne vode do boljših bivanjskih razmer, napredovala je medicina, ki se je smrtonosnim boleznim postavila po robu s cepivi, antibiotiki in tako naprej. Tako smo do druge polovice prejšnjega stoletja močno zmanjšali smrtnost med mladimi in ljudmi srednjih let. Zato so menili, da se bo pričakovana življenjska doba dvignila v nebo, pa se ni. Načrte je prekrižala smrtnost med zelo starimi ljudmi, ki sicer upada, vendar še vedno počasi. Videti je, da smo trčili ob starostni strop, ki pa ga – to je res – dosega vedno večji delež prebivalstva. Kaže pa se nekaj drugega: ljudje visoko starost dočakajo v vse boljši formi, bolj zdravi kot kdaj prej. Zadnjih 40 let nas je naučilo, da proces staranja ni le biološko definiran, ampak lahko nanj vplivamo s številnimi dejavniki, na primer z boljšimi življenjskimi razmerami. In ta rast se v večini držav nadaljuje. Vprašanje pa je – kako dolgo še? Tukaj stopamo v območje negotovosti, neznanega. Delno lahko ponudi vpogled v znanost, toda še vedno ne bomo imeli čisto jasnega odgovora na vprašanje, kaj bo prinesla prihodnost.
Po izobrazbi ste biolog?
Tako je.
Če se postaviva na raven genov, ki smo jih podedovali od prednikov: je v njih zapisan kakršen koli načrt v zvezi s staranjem? Je narava v njih predvidela zgornjo starostno mejo?
Vemo, da geni vplivajo na dolžino življenja. Če ste iz družine, v kateri so vaši starši in stari starši živeli dlje od povprečja, imate tudi sami več možnosti za dolgo življenje. Toda prav tako vemo, da ne obstaja nikakršen genetski program v nas, ki bi nastavil uro. Nikjer v sebi nimamo zapisano, pri kateri starosti bomo umrli. Naša telesa so, evolucijsko gledano, programirana za preživetje. V daljni preteklosti, ko smo bili nenehno na udaru plenilcev in drugih nevarnosti v naravi, tudi ni imelo smisla, da bi imeli v sebi zapisan načrt o večnosti. Primarni vzvod naših teles je bil, da se čim hitreje popravijo in ohranjajo pri preživetju, vse dokler jih bomo potrebovali. Toda danes je svet veliko varnejši. Presegamo starostno mejo, ki so jo naši geni predvideli v preteklosti.
Kaj pa kombinacija medicine s tehnologijo? Bi lahko tehnologija s čedalje boljšimi pripomočki, opremo za zdravljenje in celo nadomestnimi telesnimi deli v prihodnosti pripomogla k podaljšanju življenjske dobe?
To je vsekakor zelo vznemirljivo. Že zdaj navdušujejo revolucionarni koraki, ki jih ubirajo nanotehnologija, nanomedicina, genetski inženiring ... To, da bi vse uporabili tudi na področju staranja, je v teoriji zanimiv koncept, pomembno pa je obdržati pravo ravnotežje med optimizmom in previdnostjo. Težava je namreč, da o procesu staranja še vedno vemo veliko premalo. Sam na tem področju delam že 40 let. Ob mojih začetkih je to zanimalo le peščico, danes je zanimanje res veliko. Po vseh teh letih lahko z gotovostjo povem le, da je staranje zelo zapleten proces. Tudi v prihodnosti bo njegova kompleksnost velika ovira. Toda če vendarle konkretneje razmislim o vašem vprašanju ... Staranje je proces, ki traja desetletja, torej bi morali začeti uporabljati tehnologijo že zelo zgodaj, ko smo še razmeroma pri dobrem zdravju. Bolje je delati s telesom, ki še dobro deluje, kot s tistim, ki je že zelo poškodovano. Kako pa bi preverjali uspešnost te tehnologije? Trajalo bi desetletja ...
Kako se bo morala v prihodnosti pri obravnavanju starosti spremeniti medicina? Zdraviti posamične bolezni najbrž ni dovolj?
Tradicionalni model medicine se osredotoča na kurativo, torej zdravljenje oziroma spoprijemanje z boleznimi. Dandanes pa se srečujemo s številnimi boleznimi, katerih največji vzrok je prav starost. Vse bolje namreč spoznavamo, da so sprožitveni mehanizmi za številne bolezni podobni tistim, ki so značilni za pojav staranja. Ko si zelo star, po navadi nimaš le ene bolezni, ampak več, in vse imajo skupne vzroke. Tradicionalna medicina bi se lotila ene, jo proučila, našla vzroke zanjo, prešla k drugi in tako naprej. Revolucija, ki se mora zgoditi v medicini, je, da temeljiteje povežemo proces staranja z vzroki bolezni, ki nas ogrožajo. Za primer navajam svojega zdravnika, ki ima na vratih napis: "Prinesite le en problem naenkrat, saj je zdravnik zelo zaseden." To je klasičen primer diskriminacije starejših, ki imajo po navadi več problemov hkrati. Še več, osredotočanje na en sam problem lahko prikaže zmoten pogled na celotno sliko. Zato moramo spremeniti zdravstveni sistem, pa tudi izobraževalnega.
Kako?
Varčevalni ukrepi so v zadnjih desetih letih močno oklestili vlaganje v izobraževanje starejših. A ravno tako izobraževanje pri starejših pomeni močno orodje za boj proti osamljenosti in depresiji, hkrati pa jim omogoča, da ostanejo produktivni. Vlaganje v izobraževanje starejših lahko tako prinese prihranek pri zdravljenju zdravstvenih težav. Starejših tudi ni priporočljivo strpati v domove in jih osamiti, ampak jim omogočiti interakcijo z drugimi in rekreacijo, da ostanejo čim dlje telesno in mentalno dejavni.
Kako uspešni pa smo pri prilagajanju na novi svet, svet starejših, ki prihaja?
Mislim, da smo zelo počasni, saj smo si vzeli precej časa za odziv na spremembe. Upam, da nismo prepozni. Ne smemo pa se prepuščati malodušju, saj je treba vedno uvajati spremembe. Le odpreti je treba oči in prepoznati potrebo po njih. Čeprav imajo ljudje na splošno dobre namene, čutijo naraven odpor do sprememb. Vidim, da se države prebujajo počasi.
Kateri koraki so nujni?
Prva in najpomembnejša naloga je, da spremenimo miselnost. Na staranje populacije še vedno gledamo kot na problem, toda to je izziv in hkrati tudi velika priložnost. Starejši ljudje so velikanski vir znanja. Počnemo pa ravno nasprotno: ko ljudje dosežejo starost za upokojitev, je skoraj tako, kot da jih je družba odpisala. Toda vsak, ki se upokoji, ne glede na to, kaj je delal in s čim služil denar, s sabo nosi izjemno popotnico znanja in izkušenj, ki jih je zbiral vse življenje. Starejši ljudje tudi vedo, kako je biti star v današnjem svetu. Lahko nam dajo odgovor na izzive starajoče se družbe.
Kakšno pa je vaše stališče glede upokojitvene starosti?
Ljudje živijo dlje, narava dela se spreminja, imamo drugačne karierne strukture. Družba bo to zelo težko sprejela, toda na mestu je premislek o dvigu upokojitvene starosti. Tega sicer nihče noče, toda realnost je drugačna – če ste dobrega zdravja, vam nekaj let dodatnega dela lahko koristi. Pokojnine so namreč daleč od idealnih. To, da se z upokojitvijo začenja dolgo obdobje počitnic, je mit, saj veliko ljudi po upokojitvi zapade v zagrenjenost in osamljenost ter dobi občutek, da k družbi ne prispevajo ničesar koristnega več. Na drugi strani so tudi državni organi, še posebno vlada, izjemno zadržani do podaljševanja delovne dobe, saj tako stališče negativno vpliva na oceno njihove vrednosti. Tu pa so še drugi koraki ...
Kateri?
Razmisliti moramo o stanovanjski politiki in načinu ureditve prevoza za starejše. Prav tako se spreminjajo tudi odnosi v družini, saj ima veliko otrok zdaj pradedke in prababice, pogostejše poroke in ločitve pa naredijo družine še kompleksnejše. Spremeniti moramo pogled na življenje, da se prilagodimo spremenjenim razmeram, saj večina ljudi podcenjuje svojo življenjsko dobo. Medtem ko se dandanes družba ukvarja s pojavi rasizma in seksizma, imamo hkrati opraviti tudi s problemom diskriminacije starejših. Številni med nami so imeli v mladosti predsodke glede starejših, toda kaj se zgodi, ko tudi sami postanemo stari? Razviti moramo percepcijo, ki bo bolj vključujoča do starejših. Ko govorim s svojimi vrstniki, se sicer strinjajo z menoj, vendar hkrati poudarjajo, da je prihodnost v mladih, sami pa se altruistično "žrtvujejo", češ da se bodo že nekako znašli. Moj odgovor na to je, da so seveda mladi pomembni in je treba vlagati vanje, vendar bodo tudi oni nekoč postali stari. Zato lahko starejši že danes uporabijo svoje znanje in izkušnje, da svet spremenijo oziroma prilagodijo v prijaznejšega do starejših. Tak altruizem je zgrešen.
Avdio: Smo pripravljeni na vse bolj postarano družbo?