Nobelovec Gregory Winter je s sodelavci in s pomočjo enega od svetovnih farmacevtskih velikanov odkril in razvil biološko zdravilo humira z učinkovino adalimumab, ki se uporablja za zdravljenje revmatoidnega artritisa, luskavice, kronične vnetne črevesne bolezni in še nekaterih drugih avtoimunskih obolenj. Winter pravi, da je zdravilo dobro iz več razlogov. "Zelo tesno se veže na svojo tarčo – na posebne beljakovine, ki jih pri vnetnih boleznih sproščajo bele krvničke. In še: zdravilo je bilo izdelano tako, da ga je mogoče dajati podkožno. Prejšnja protitelesa, ki smo jih uporabljali za zdravljenje, smo dajali intravenozno. Kar je pomenilo, da je bolnik moral v bolnišnico. Naše zdravilo pa si lahko z injekcijo vbrizga sam doma in ni potrebe po prisotnosti zdravnika." O učinkovitosti in uporabnosti zdravila priča podatek, da gre za tretje najbolj prodajano zdravilo na svetu. Samo lani je promet z njim znašal 13 milijard ameriških dolarjev. To je namreč prvo biološko zdravilo, ki je dobilo dovoljenje ameriške Agencije za zdravila FDA.

Biološko zdravilo, ki pomaga desetinam milijonov bolnikov z avtoimunskimi boleznimi

Zdravilo humira z učinkovino adalimubab uvrščamo med tarčna zdravila; med tako imenovana monoklonska protitelesa. Winter njihovo delovanje razloži na zanimiv in hkrati preprost način. S primerjavo ključa in ključavnice. Ključ je zdravilo, ki odpre točno določeno ključavnico. Ključavnica pa je snov – največkrat beljakovina –, ki jo izločajo rakave ali vnetne celice. "Če želite razviti protitelo za tarčno zdravljenje neke bolezni, morate najti pravi ključ, ki bo odprl ključavnico. Vendar: če ne veste, kakšna ključavnica je, kako boste izdelali ključ!?" Ena možnost je, da raziščete, kako ključavnica deluje, Winter kar sam odgovori na svoje vprašanje. "Vendar to iz različnih razlogov ni preprosto. Zato smo se mi odločili za drugačen pristop. Vprašali smo se: kaj pa naredijo tatovi? Pripravijo si cel šop ključev; vsak je malo drugačen. Drugega za drugim preizkusijo in prej ali slej se zgodi, da eden od ključev ključavnico odpre. Rekli smo si: če bomo imeli več milijard različnih ključev, potem nam bo najmanj z enim moralo uspeti. Zato smo se odločili, da ustvarimo milijardo ključev, ki bodo odprli milijardo ključavnic."

"Čeprav sem vedel, da bo delo tehnično in tudi intelektualno zelo zahtevno, me je gnala misel, da je študije mogoče narediti. To je ena tistih stvari, za katere si človek reče: no, pustimo skrbi ob strani in se podajmo na to zanimivo pot. Vedno poudarim, da ni šlo za pogum. Bil sem prepričan o uspehu, pa čeprav nisem vedel, koliko časa bo trajalo – morda celo deset let. Vendar sem že na podlagi tekočih raziskav vedel, da bom prišel do rešitve," poudarja Winter, ki je s svojim pionirskim delom utrl pot tudi drugim biološkim zdravilom iz skupine monoklonskih protiteles. Ko so pred dvajsetimi leti ta zdravila prišla na trg, so vlila upanje številnim bolnikom in njihovim bližnjim. Pričakovanja so se izpolnila! Danes z njimi uspešno lajšamo in zdravimo nekatera rakava obolenja in avtoimunske bolezni.

Sir Gregory Winter? Nobelovec Winter? Profesor?

Winter se je leta 1951 rodil v Leicestru v Angliji, vendar je odraščal v Gani. Družina se je v Anglijo vrnila leta 1964. Winter je študiral, diplomiral in doktoriral na Univerzi v Cambridgeu. V tamkajšnjem laboratoriju je opravil tudi vse svoje prelomne poskuse. Najvišje priznanje za dosežke na področju znanosti – Nobelovo nagrado za kemijo – so mu v Stockholmu podelili leta 2018. In kako je živeti kot Nobelov nagrajenec? "Lahko vam povem, da je denar kmalu porabljen. Finančni del nagrade sem si namreč razdelil še z dvema nagrajencema. In ko plačaš sorodnikom, da pridejo v Stockholm in podobno, ga ne ostane več veliko. Kakšno je življenje Nobelovega nagrajenca? To je odvisno od vsakega posameznika. Nekateri se vrnejo v laboratorij in se odrežejo od sveta. Jaz pa sem ljudi poskušal navdušiti za zagonska podjetja – za tako imenovane "start upe". Če namreč nekoga spodbudiš, da začne nekaj novega, ima to lahko veliko moč. Po mojem mnenju je to najboljši način za doseganje sprememb v družbi."

Profesor je prijeten sogovornik. Z njim smo govorili ob njegovem nedavnem obisku v Sloveniji. S svojim predavanjem na fakulteti za farmacijo je občinstvo – v polni predavalnici so ga poslušali študenti, diplomanti, mladi raziskovalci in profesorji različnih področij – prav gotovo spodbudil k nadaljevanju njihove akademske in znanstvene poti. "Najpomembnejši nasvet sem kot študent dobil na enem od seminarjev. Asistent nam je dal seznam raziskovalnih člankov in naročil, naj izberemo tistega, o katerem želimo razpravljati. Dal nam je teden dni časa. Pregledal sem članke in eden od njih se mi je zdel zelo zanimiv. Ko je naslednjič asistent hodil po razredu, se je ustavil tudi pri meni. Vprašal me je, kateri članek sem izbral in zakaj. Povedal sem mu naslov članka in rekel, da sem ga izbral zato, ker je tema zanimiva. Takrat je eksplodiral! Zanimiva!? K vragu zanimiva! Ali je pomembna!? Odgovoril sem, da pravzaprav verjetno ni pomembna. Še glasneje je rekel: Potem pa mi ne govori o njej! Osredotoči se samo na teme, ki so pomembne!"

Nobelovec je v Slovenijo pripotoval na povabilo družbe Lek, članice skupine Sandoz, britanskega veleposlaništva in Univerze v Ljubljani. Njegovo znanje je za človeštvo neprecenljivo, saj se z zdravili, ki jim je odprl pot, po vsem svetu zdravi več deset, če ne celo več sto milijonov bolnikov.