Nekaj dni po poplavah v Bosni in Hercegovini v državi tudi z evropsko pomočjo odstranjujejo posledice poplav. Kot je v oddaji Globus poročal dopisnik RTV Slovenija Boštjan Anžin, je Bosna in Hercegovina za pomoč Evropske unije iz mehanizma civilne zaščite zaprosila dan po katastrofi. Pomoč državi v stiski je takoj ponudilo 12 držav, tudi Slovenija. A poplave so na površje prinesle tudi okrepljene razprave o evropski perspektivi države; Bosna in Hercegovina je od leta 2016, ko je zaprosila za status kandidatke za članstvo v Uniji, kar dobrih šest let čakala na status kandidatke. Evropska komisija je nato šele letos marca priporočila začetek pristopnih pogajanj s to državo.

Gost oddaje Globus je bil bosanski politični analitik Adnan Huskić.

Dr. Huskić, največja težava Bosne in Hercegovine na njeni poti v Evropsko unijo bo vzpostavitev pravne države, je marca letos v pogovoru za Televizijo Slovenija povedal nekdanji visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino Valentin Inzko. Se strinjate?
Če govorimo o bistvenih vidikih reform, ki jih mora BiH izvesti, potem da, saj vzpostavitev vladavine prava ni samo nujen vidik za stabilnost in politično uspešnost Bosne in Hercegovine, temveč tudi pogoj za vstop v EU. Evropska unija je res, čeprav le na papirju, skupnost, ki temelji na pravu, in BiH v njej že zato brez delujoče vladavine prava ne more delovati. To je gotovo najpomembnejši vidik vse zgodbe. Ali bo prav to najmočneje vplivalo na počasno napredovanje BiH-a? Treba se je lotiti še drugih vidikov. Znotraj Bosne in Hercegovine nimamo osnovnega soglasja o članstvu v Evropski uniji. Nekateri politični deležniki, zlasti Milorad Dodik s svojo koalicijo, ki ima oblast v Republiki Srbski, imajo pravico veta na kakršne koli odločitve na državni ravni. S človekom, ki odkrito zagovarja protievropska, protizahodna, protiliberalna stališča, je izjemno težko dati skupen zagon reformam, ki bi Bosni in Hercegovini omogočil napredovanje. Tretji prav tako pomemben vidik je, kaj se dogaja znotraj Unije. Ne moremo zanemariti dejstva, da se je s francoskim "ne" leta 2019 nekako dvignila megla z vprašanja, v kakšnem stanju je širitveni proces. Zdaj vemo, da je stanje precej dvomljivo. Jasno je, da še posebej zahodnobalkanske države ne napredujejo s pričakovano hitrostjo. Po drugi strani pa mislim, da niti ni več osnovnega soglasja znotraj Evropske unije, da je širitev nujna. Seveda politiki v glavnem izjavljajo, da je to strateški cilj, vendar na ravni praktične politike pogosto govorijo o tem, da širitve ne bo, dokler ne bodo končane notranje reforme v Uniji, dokler ne bodo rešena številna 30 let stara vprašanja, torej kdo smo, katere vrednote imamo, kje so naše meje. Pomembna vprašanja, na katera EU ni hotel ali želel odgovoriti, zdaj pa so se nakopičila, in to tudi zaradi vojne v Ukrajini. In treba se je spopasti z njimi. Zdi se mi, da si stališča do teh vprašanj znotraj Unije še niso bila tako nasprotujoča.

Dejstvo je, da je Ukrajina status kandidatke za članstvo v Uniji dobila pred Bosno in Hercegovino, ki je nanj čakala več kot šest let.
Mislim, da je to vprašanje enako vprašanju vrednot, o katerih morajo v Evropski uniji razpravljati. V okviru vrednot, v katerem deluje EU, sem vedno vztrajal, da se BiH-u ne sme gledati skozi prste. Da se merila ne nižajo, saj je lahko učinek nasproten. Eni razmišljajo, da bi malo popustili in bi po neki dinamiki nastalo nekaj novega. Drugi pravijo, da je treba vztrajati pri jasnih stališčih Unije. Vedno sem bil na strani tistih, ki ne nižajo meril, ki ne dajejo priložnosti za instrumentalizacijo evropske poti, ker so to vrednote, ki jih ne smemo zaobiti. Že to, da je Evropska unija v zelo kratkem času ne le Ukrajino, temveč tudi Gruzijo in Moldavijo, iz sosedske politike premestila v širitveni del, zelo veliko pove. Po eni strani to, da Unija, predvsem komisija, ki želi biti geopolitična, poskuša to postati brez bistvenih sprememb strukture odločanja in politik v Evropski skupnosti. To je ena težava. Izkoristili so orodje, ki so ga imeli na voljo, politiko širitve, in v nezmožnosti drugačne pomoči Ukrajini ponudili status kandidatke. S tem so okrnili verodostojnost procesa.

Ali so se državljani Bosne in Hercegovine naveličani evropskih obljub v tem času čakanja, kaj jim sploh pomeni obljuba o članstvu?
Žal zelo malo. To je neprekinjen proces, v katerem ni videti izhodiščne točke. To je bolj ali manj jasno. Če boste vprašali državljane BiH-a, boste vedno slišali njihovo pozitivno mnenje o članstvu v Evropski uniji. Kako si lahko najbolje razlagamo pogled in dojemanje državljanov? Danes iz BiH-a vsako leto odide velik del prebivalstva. Po ocenah imamo zdaj približno 2,5 milijona prebivalcev, 800.000 v Republiki Srbski in 1,7 milijona v Federaciji. Ob zadnjem popisu leta 2013 jih je bilo 3,8 milijona. Recimo, da je število napihnjeno, približno pa drži. Državljani vidijo, da Bosna in Hercegovina še dolgo ne bo vstopila v Evropsko unijo, še več kakor deset let ne, zato sami odhajajo tja. To je najboljši kazalnik, kako državljani dojemajo vso to zgodbo.