Po dolgih pogajanjih so se bogate države, med katerimi je tudi Slovenija, zavezale, da bodo državam v razvoju vsako leto do leta 2035 zagotovile najmanj 300 milijard ameriških dolarjev pomoči za podnebne ukrepe. O dogovoru je v Globusu govoril okoljski ekonomist Aljoša Slameršak, ki živi in dela v Barceloni. Prav Španija je evropska država, ki je konec oktobra doživela najbolj silovito vremensko ujmo. V njej je umrlo 223 ljudi, številne še vedno pogrešajo.

Zadnja večja vremenska katastrofa je v Evropi prizadela Španijo. Bi lahko drugačno ukrepanje njenih oblasti preprečilo številne smrti?
Da, zagotovo. Težava je bila sprožitev alarma ob izrednih razmerah. Mislim, da so zatajili politiki, ki bi morali pravočasno sprožiti alarm, s katerim bi ljudi obvestili, da morajo ostati doma. Alarm so sprožili, ko so se ljudje že utapljali in ko je voda že zalivala avtocesto. Na stotine ljudi je ostalo ujetih v avtomobilih. Politični odločevalci se niso zavedali, da gre za resno stanje. Nasprotno so pristojne meteorološke službe ves dan opozarjale ljudi in sprožile alarm. Celo veleposlaništva so pozvala svoje državljane, naj se ne gibljejo na prostem in naj ostanejo v zgradbah. Škode verjetno ne bi mogli preprečiti, a zagotovo bi veliko manj ljudi umrlo.

Zakaj je nastalo neurje, ko je v osmih urah padla celoletna količina padavin?
Nastal je pojav, ki se mu v španščini reče gota fria. Ta pojav je zelo specifičen za sredozemsko območje. Do njega pride, ko se pojavi hladen zrak s severa, ta je bil v zgornjih plasteh. Na drugi strani je bil zelo pregret ocean, saj je bil približno dve stopinji nad normalno temperaturo. Prišlo je do velikega izhlapevanja vode in do mešanja teh dveh vodnih mas: na eni strani je bila vlažna gmota z veliko vode in na drugi strani hladen zrak. Preprosto se je utrgal oblak in nastale so te ekstremne padavine. Bilo je nedoumljivo, saj je padlo dvakrat več padavin, kot jih je bilo na začetku lanskega avgusta v Sloveniji.

Podnebna konferenca v Bakuju je končana. Dogovor je kompromis, a države v razvoju ga kritizirajo kot nezadostnega. Je za vas 300 milijard dolarjev na leto uspeh glede na geopolitične razmere v svetu, ki so močno zaznamovale podnebna pogajanja?
Težko je reči. Če izkupiček konference v Bakuju primerjamo s tem, kar se je vedelo pred konferenco, je končni dogovor mogoče celo neke vrste uspeh. Države, ki so najbolj izpostavljene posledicam podnebnih sprememb, denimo afriške in azijske države v tropskem in subtropskem pasu, prej niso imele tako rekoč ničesar. Zdaj vseeno imajo vsaj obljubo, da se jim bo pri prilagajanju podnebnim spremembam in odpravljanju škode zagotovilo nekaj financiranja. Je pa res, da glede na ocene o dejanski škodi obljubljenega denarja niti približno ne bo dovolj. Zato te države niso zadovoljne in so celo grozile, da bodo zapustile konferenco. Dogovor na konferenci mora biti soglasno podprt. Če imaš skupino držav, ki konferenco bojkotira oziroma ne sprejme dogovora, potem konferenca nima uspešnega zaključka. Nezadovoljne države so na koncu vseeno sprejele minimum, ki je bil na mizi, a to zagotovo ni dovolj in ne bo pripeljalo k ustreznemu iskanju rešitev za podnebno krizo.

Razprave o financiranju podnebnih ukrepov so razprave o velikih zneskih. 13 let je trajalo, da so razvite države uresničile obljubo o zagotovitvi 100 milijard dolarjev na leto. Je novi, trikrat večji finančni cilj uresničljiv?
Zagotovo je uresničljiv, če bo za njim politična volja. Tudi znesek, ki so ga zahtevale države v razvoju, pomeni približno en odstotek gospodarskega bruto domačega proizvoda na svetu. In ta en odstotek je veliko manjši od tega, kar večina razvitih držav namenja denimo oboroževanju. Navsezadnje gre za vprašanje prioritet. Tu se dejansko pogovarjamo o denarju, ki lahko reši na milijone življenj. S tem denarjem lahko odpravimo številne težave, s katerimi se ukvarjamo Evropejci. Tu je tudi problem podnebnih migracij, ko ljudje zaradi posledic podnebnih sprememb iščejo izhod v državah Evrope in Združenih držav Amerike. Moramo delovati preventivno.

Kaj je podnebno financiranje?
Tu ne gre za neposredne finančne tokove. V veliki meri gre za obljube finančnih posojil z nizkimi obrestnimi merami za države v razvoju. Ne gre torej za transferje tem državam, ampak zgolj za dostop do posojil, ki jih denimo v okviru sedanjih finančnih mehanizmov razvite države že imajo. V Evropski uniji imajo podjetja in države dostop do posojil z dokaj nizkimi obrestnimi merami. Gre za posojila Evropske banke za obnovo in razvoj, potem so tudi posojila Svetovne banke. V razvitem svetu veliko lažje dostopamo do posojil kakor države v razvoju. Tem ponujajo posojila z veliko višjimi obrestnimi merami in zato imajo veliko težav z njihovim odplačevanjem. Drugi steber pomoči pa bi bili tehnološki transferji. Tehnologija, ki že obstaja na svetovnem severu in je tu zaščitena, bi se hitreje prenesla v države v razvoju, ki morajo same začeti proizvajati obnovljive vire energije.

Bi morale države, ki so se razvile v zadnjih 30 letih, sprejeti večjo odgovornost za izpuste in postati donatorke? Denimo Kitajska?
Gre za zelo kompleksno vprašanje. Kitajska je sicer po izpustih trenutno največji onesnaževalec, a če analiziramo te izpuste, je velik delež njih dejansko posledica ogromne industrializacije Kitajske. Ta se je prenesla iz industrij razvitih držav. Veliko izdelkov, ki se uvažajo v Evropo in Združene države Amerike, ima ogljični odtis, ki sicer nastane na Kitajskem, a je nazadnje z izdelki prenesen v naše države. Če pogledamo kitajsko tehnološko preobrazbo, lahko vidimo, da Kitajski uspe veliko hitreje razogljičevati svoje gospodarstvo, kot to počne večina evropskih držav. V razvoju obnovljivih virov energije, pa tudi litijevih baterij je vodilna država na svetu. Njeni cilji so dokaj ambiciozni, a dejstvo je, da ima izjemno visoko gospodarsko rast in je zato težko razogljičiti tako hitro rastoče gospodarstvo. Mislim, da bi Kitajska morala narediti več, prevzeti svoj del odgovornosti. A prevečkrat se pozablja na to, da je ta država zelo zelo vpeta v svetovne finančne tokove in da se jo velikokrat krivi za nekaj, kar je posledica tega, da smo mi industrijsko močno odvisni od Kitajske. Tako smo tudi odgovorni za velik del izpustov, ki nastajajo v njej.

Kaj pravite na kritike podnebne konference, da gre za srečanje, ki se zaradi političnih interesov neučinkovito spopada s podnebno krizo? Že tretje leto je bila konferenca v državi, bogati z nafto, akreditirani so bili lobisti fosilnih goriv. Slišati je bilo o prizadevanjih Savdske Arabije za umik od zavez o prehodu od fosilnih goriv. Ostaja to prizorišče za iskanje podnebnih rešitev?
Podnebna konferenca je zgolj nekakšen mednarodni koordinacijski mehanizem za ukrepe. A ti ne izhajajo naravnost iz COP-a, ampak iz nacionalnih politik. Velikokrat države na mednarodnem forumu obljubijo nekaj in potem tega ne uresničijo v svojih ukrepih. Zato veliko znanstvenikov ne namenja velike pozornosti COP-u. Pogosto gre za deklaracije o tem, kako bomo rešili težavo, ampak dejanski mehanizmi za reševanje podnebne krize nastajajo drugje. Mislim, da je temu treba dajati večjo pozornost. Na konferenci sodelujejo zelo različne skupine držav, ki imajo zelo različne interese. Proizvajalkam nafte in drugih fosilnih goriv nikakor ni v interesu, da se opusti uporaba fosilnih goriv, in vedno delujejo s figo v žepu. COP zato nikoli ne bo mogel dati zelo celovite rešitve. Vprašanje je, kako omejiti fosilne vire, in mislim, da je zelo jasno, da moramo države, ki zdaj porabimo največ fosilnih virov energije, razogljičiti naše gospodarstvo in zmanjšati našo odvisnost od fosilnih goriv. Potem tudi države, kot je Savdska Arabija, ne bodo imele več tako velike teže in tolikšne pogajalske moči.

Države morajo do prihodnjega leta sporočiti svoje nove podnebne cilje. Kaj pričakujete od Slovenije?
Slovenija deluje znotraj paketa evropskih ciljev. Pri strategiji je dejansko naredila korak naprej, saj se je zavezala k veliko bolj dejavni podnebni politiki, vendar manjka implementacija na terenu. Pomembno je, da se premaknemo od deklaracij in strateških dokumentov in da se dela po različnih sektorjih, da se dejansko zmanjšujejo izpusti. Tukaj še zaostajamo. Sicer sem kritičen tudi do strategij, ki po mojem mnenju ne sledijo dovolj Pariškemu sporazumu in ciljem, ki vodijo v stabilizacijo podnebja. A dejansko menim, da fokus ni mogoče toliko spremeniti cilje, čeprav bi se to moralo, ampak dejansko začeti izvajati politike po vseh sektorjih veliko hitreje kakor do zdaj.