Prva svetovna vojna se je v vzhodnem Sredozemlju končala s premirjem, podpisanim v grškem pristanišču Mudros oktobra 1918 – Osmansko cesarstvo je bilo premagano. Cesarstvo, ki je več stoletij združevalo široko ozemlje južnega in vzhodnega Sredozemlja. Pred vstopom v vojno je zaobjemalo današnjo Turčijo, Libanon, Palestino, Izrael, Jordanijo, Sirijo, dele Savdske Arabije, Jemen.

Antantne sile so si že med vojno, po vstopu Turčije na stran centralnih sil, kot vojni cilj zastavile razkosanje tega imperija, ker naj bi se izkazal kot "tuj zahodni civilizaciji". V ozadju pa so bile ozemeljske pretenzije in slutnja naftnih nahajališč. Združeno kraljestvo Velike Britanije si je na primer želelo zagotoviti odprto pomorsko pot do Indije. "Velesile so na papirju že med vojno med sabo delile velik del osmanskega imperija na podlagi klasične tajne diplomacije," pojasnjuje prof. dr. Andrej Rahten, znanstveni svetnik ZRC SAZU, redni profesor Univerze v Mariboru in dopisni član Avstrijske akademije znanosti.

Sorodna novica Čas po prvi svetovni vojni na Bližnjem vzhodu del širšega konteksta kolonializma

Tajni sporazumi ista območja delili različnim

Tajni sporazum med Združenim kraljestvom in Francijo iz leta 1916, znan kot sporazum Sykes-Picot, je na primer razdeljeval območja, ki sta si jih na tem delu želeli ti dve državi. Francija bi nadzorovala obalo Sirije, južnega Libanona in Anatolije, Združeno kraljestvo pa Irak. Razdelili sta si tudi arabske države. Z Balfourjevo deklaracijo iz leta 1917 so Britanci na območju Palestine judovskemu ljudstvu obljubili dom. Hkrati pa so se pogovarjali tudi s posameznimi arabskimi visokimi funkcionarji ter jim v zameno za sodelovanje pri uničenju imperija ponujali neodvisne arabske države. Arabci so se decembra 1916 res vključili v prvo svetovno vojno na strani Britancev.

A po končanju vojne vihre in vzpostavljanju nove svetovne razdelitve na pariški mirovni konferenci so na površje prišli stari apetiti. V Parizu se je oblikoval diktat velike četverice, ki so jo sestavljali voditelji ZDA, Velike Britanije, Francije in Italije. Prav pri vzpostavljanju novih meja na propadlem osmanskem imperiju sta si Združeno kraljestvo in Francija pogosto nasprotovala. Kot posrednik se je znašel ameriški predsednik Woodrow Wilson, čigar načelo samoodločbe narodov ter prelom s tihimi diplomacijami sta dajala upanje tako nastajajočim političnim entitetam kot velikim poražencem. A primež miselnosti "starega reda" je bil še vedno premočen. Kot se je izkazalo v številnih drugih primerih na pariški mirovni konferenci, je bila izvedba Wilsonovih načel podvržena arbitrarnim interpretacijam, odvisnim od razmerja velesil, poudarja zgodovinar Rahten.

Vseeno pa si ozemelj osmanskega imperija zmagovalke niso preprosto priključile, saj Wilson kot najvplivnejši udeleženec mirovne konference ni dovolil takšne rešitve. "Zmagovalne države so se tako na podlagi sklepov mirovne konference razglasile za mandatarje, ki so ta ozemlja upravljale kot pooblaščenke Društva narodov, imenovale pa so se tudi 'skrbnice civilizacije'," pojasnjuje sogovornik.

Ne smemo pozabiti, opominja Rahten, da je osmanska država v očeh zahodnih velesil izgubila še zadnje simpatije zaradi pokola Armencev med vojno. ZDA sicer niso napovedale osmanski državi vojne, a so se ameriški diplomati v armenski tragediji s protesti najbolj odločno postavili proti nasilju.

Določila Sevreške mirovne pogodbe

10. avgusta 1920, leto in pol od začetka mirovne konference v Parizu, so zmagovalke sporazum podpisale tudi z Osmanskim imperijem. Podpisali so ga v dvorcu v Sèvresu, predmestju Pariza, zato se pogodba imenuje Sevreška mirovna pogodba.

V njej so bili postavljeni ostri pogoji: novonastala Turčija je bila ozemeljsko zelo okrnjena, Grčija je dobila vse egejske otoke razen Rodosa (ki je pripadel Italiji), Smirno ter Trakijo z Galipolijem, Francija je prevzela nadzor nad Sirijo in Libanonom, Velika Britanija je dobila pod svoj mandat Irak, Palestino ter nadzor nad arabskim ozemljem, Italiji je bilo dodeljeno interesno območje jemenske obale, turško območje Armenije pa je postalo samostojna država pod britanskim protektoratom. Kurdistan je dobil avtonomijo, Ciper, Egipt, Libija pa so ostali pod britanskim oz. italijanskim nadzorom. Turška vojska je bila omejena na 50.000 vojakov, niso smeli imeti mornarice ali letalstva, nad turškimi pristanišči, železniškim in rečnim prometom je bil uveden mednarodni nadzor, prav tako je mednarodna skupnost bedela nad svobodo delovanja narodnih in verskih manjšin.

"To je bil res klasični zmagovalni diktat nad poraženci. Ne samo da so Turki izgubili arabske province, ki so postale mandati - s pogodbo je bila osmanska država v bistvu zreducirana na Anatolijo in morske ožine s Carigradom in zaledjem."

Notranji boji in vzpon Atatürka

Pogodbo je na turški strani podpisal sultan Mehmed VI. Upal je, da mu bodo zmagovalne sile pomagale pri urejanju notranjih razmer. "Mehmed VI. je bil sultan samo še po nazivu in senca svojih mogočnih prednikov, čeprav je bil formalno kot kalif še vedno vodja vseh sunitskih muslimanov," opisuje zgodovinar Andrej Rahten. Sultan se je namreč boril za oblast s turškim nacionalnim gibanjem pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka, ki je dejansko že nadzorovalo večino turškega ozemlja. Upal je, da bo tako lažje ponovno vzpostavil nadzor, nato pa poskušal doseči revizijo pogodbenih določil.

V času mirovnih pogajanj so Grki z blagoslovom zahodnih velesil maja 1919 vkorakali v Smirno (današnji Izmir), britanske čete pa so marca 1920 zasedle celo Carigrad. Osmanski državi – tistemu, kar je ostalo od nje – je vladala anarhija. "Primanjkovalo je hrane, saj so se vanjo zgrinjale množice beguncev. Cvetela sta kriminal in korupcija," dodaja sogovornik.

Mehmed VI. ni imel nobenih formalnih zagotovil o ohranitvi države, zato je lahko samo sledil diktatu iz Pariza.

Pogodba nikoli ni obveljala

A dejansko ta mirovna pogodba ni nikoli postala veljaven mednarodnopravni akt, saj je ni ratificirala nobena od podpisnic. Za to je bilo več vzrokov, pravi Rahten: "V prvi vrsti sta bili to neenotnost in nezaupanje med zmagovalkami, kako si razdeliti interesne sfere. Ne samo Francozi in Britanci, ki so bili že po tradiciji vezani na Bližnji vzhod. Svoj del plena so zahtevali tudi Italijani, čeprav so jih zahodne velesile pri tem podpirale s figo v žepu. Tukaj je bila še Venizelosova Grčija, ki se je obnašala skoraj kot naslednica bizantinskega imperija; sanje o vrnitvi Konstantinopla so bile precej razširjene. Celo med Slovenci so bili glasovi, da bi morala svoj delež v Mali Aziji dobiti tudi Jugoslavija. Geograf Vinko Šarabon je o tem napisal serijo člankov, saj je menil, da bi s tem jugoslovanski pogajalci v Parizu dobili večjo težo tudi v luči razprav o pripadnosti Primorske."

Drugi pomembni vzrok za propad pogodbe pa je bil pohod na oblast Mustafe Kemala Atatürka, ki je s svojo odločnostjo po Rahtenovih besedah kmalu impresioniral tudi zahodne državnike.

Odpor proti tuji okupaciji

Kaj se je torej dogajalo v teh nekaj letih do vzpostavitve nove turške države v okvirih, kot jo poznamo še danes? Naš sogovornik našteje: odpor proti tuji okupaciji se je začel spontano že konec leta 1918. Prvi uspeh kemalistov je bila zmaga nad Armenci, ki je bila potrjena konec leta 1920 s sporazumom v Gümrüju. Leta 1921 so kemalisti z zmagami v bitkah pri İnönüju in Sakariji ustavili napredovanje grških okupacijskih sil. Istega leta so podpisali sporazum s Francozi, v skladu s katerim so se ti umaknili iz južne Turčije. Na začetku septembra 1922 so Turki zasedli Smirno in s tem končali boj proti Grkom. Kemalisti so spomladi 1921 sprejeli novo ustavo, ki je za ime države namesto naziva "osmanska" določil ime "turška", s čimer se je nova vlada odrekla pravicam do nekdanjih osmanskih posesti. Jeseni 1922 je skupščina odpravila sultanat, kalifat pa je kratek čas še ostal, dokler ni Atatürk ukinil še tega.

Nova mirovna konferenca v Lozani

Sledila je nova mirovna konferenca. V Lozani so 24. julija 1923 podpisali pogodbo, ki je zamenjala sevreško in s katero so velesile priznale Turčiji suverenost v današnjem obsegu, torej tudi z armenskimi in kurdskimi območji. Turčija je privolila v zaščito grških in armenskih manjšin ter se strinjala z menjavo populacije z Grčijo. Ustanovljena je bila republika, ki jo je vodil Atatürk.

Vstop v stoletje napetosti in vojn na Bližnjem vzhodu

Če je turško ozemlje stopilo na novo pot oblikovanja republike, pa je medvojno in povojno dogajanje na preostalih osmanskih ozemljih ter na celotnem Bližnjem vzhodu povzročilo dodatne napetosti in vneslo nemir. Bernhard Zand, nekdanji dopisnik iz Carigrada za nemški Der Spiegel, je pred leti ob spominjanju začetka prve velike vseobsegajoče svetovne vojne zapisal, da na nobenem prizorišču posledice iz Evrope in prve svetovne vojne izhajajočega spora niso tako očitne in nikjer nimajo tako neposrednega vpliva na politične odnose kot na Bližnjem vzhodu.