Mineva 105 let, ko je srbski prestolonaslednik Aleksander Karađorđević 1. decembra 1918 razglasil ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Nastala je z združitvijo mesec dni stare Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s kraljevino Srbije. Leta 1929 so jo preimenovali v Kraljevino Jugoslavijo.

Nova kraljevina je kmalu uveljavila tudi nove državne simbole. Uvedli so nove državne praznike in spremenili imena ustanov, ki so se imenovala po nekdanjih avstrijskih vladarjih. Po državi so se začela pojavljati tudi spominske plošče v čast vladajoči dinastiji, saj je znano, da spomeniki služijo krepitvi občutka pripadnosti, kar je bilo v novonastali politični tvorbi treba še zgraditi.

V medvojnem obdobju se je tako vzpostavila razvejana spominska mreža, ki je obeležja v čast Karađorđevićem ponesla tudi v manjše kraje na Slovenskem. Slavili so predvsem vse tri kralje: Petra I. Karađorđevića, ki je vladal med 1. decembrom 1918 in 16. avgustom 1921, Aleksandra Karađorđevića, ki je bil na prestolu do atentata nanj 9. oktobra 1934, in Petra II. Karađorđevića, ki je vladal prek namestnika strica kneza Pavla vse dokler ga tik pred 2. svetovno vojno niso razglasili za polnoletnega in ga okronali 28. aprila 1941, nato pa je skupaj z vlado odšel v izgnanstvo v London. Takoj po vojni je nova oblast monarhijo ukinila.

Podobno se je zgodilo tudi z obeležji in spomeniki, ki so jih uničili že v času okupacije, dodatno pa v povojni Jugoslaviji. Vidnih večjih spomenikov tako ni več, so pa avtorji publikacije o figuralnih spomenikih Karađorđevićem v Sloveniji 'Čuvajte mi Jugoslavijo!' (kar so po atentatu razglašali za domnevne zadnje besede umirajočega kralja Aleksandra), zbrali in predstavili številne še ohranjene fragmente ter poiskali dostopne informacije o krajih in zgodbah postavljanja spomenikov jugoslovanskim kraljem.

Nani Poljanec je zbiralec, ki vodi Ljudski muzej Rogaška Slatina, in se posebej aktivno posveča raziskovanju in zbiranju gradiva iz časa Kraljevine Jugoslavije, dr. Peter Mikša je profesor na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, ki raziskuje različne teme s prodročja položaja Slovencev v različnih državnih tvorbah in krajev spomina, Ivan Smiljanić pa kot mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino svoje raziskovalno delo usmerja tudi v področja kulturne zgodovine in javnega spomina.

Sorodna novica Spomin in pozaba: zakaj je pomembno ohranjanje in kontekstualiziranje spomenikov

Z njimi smo se pogovarjali o tem, kakšen je spomin v javnosti na obdobje dinastije Karađorđević in kakšna je bila usoda njim posvečenim obeležjem.

Kakšen je bil odnos Slovencev do nove kraljeve dinastije – po Habsburžanih je v novi politični entiteti to vlogo prevzela srbska dinastija Karađorđevićev?
Peter Mikša: Ideja izoblikovanja nekega naroda se je običajno vedno izoblikovala nasproti nekoga drugega, že izoblikovanega narodnega koncepta. Tako se je identiteta Slovenca v devetnajstem stoletju izoblikovala nasproti Nemcu, čeprav sta si ti dve skupini do konca prve svetovne vojne delili skupno državo. Že v desetletjih pred prvo vojno, še posebej pa med in tik po njej, je pri nas nastalo pomembno vprašanje "našega" in "tujega". Tuj oziroma "ne naš" je tako postal Nemec, ki je živel v isti državni tvorbi kakor "mi", vendar "nam" ni bil brat po krvi ali jeziku. Tako je tudi dinastija Habsburžanov, ki jo je poosebljal cesar in ki je bil v času "narodnega prebujenja" imenovan kot oče naroda, postal "tuj" vladar. Z združitvijo v kraljevino SHS pa je do nedavno tega "tuj" srbski kralj iz rodbine Karađorđevićev postal "naš", slovenski kralj. Tako je vse, kar je kakor koli spominjalo na obdobje Avstro-Ogrske, začelo hitro izginjati. Karađorđevićem, ki so še do nedavnega vodili državo, ki je bila Avstro-Ogrski sovražna, se zahvaljujoč zagretemu brisanju vsakršnih sledi habsburške preteklosti pri nas tako ni bilo težko uveljaviti. Seveda je nemogoče reči, v kolikšnem deležu so bili Slovenci iskreni podporniki jugoslovanske kraljeve rodbine, toda viri iz tega časa kažejo, da jih ni bilo malo oziroma je bila ta podpora iskrena. Pripadniki kraljeve družine verjetno ne bi preživljali toliko časa na Slovenskem, če se med Slovenci ne bi dobro počutili.

Na kak način so se vladajoči trudili predstaviti svojemu novemu ljudstvu, glede na čas brez možnosti hitrih informacijskih poti, kot jih poznamo danes?
Ivan Smiljanić: Uporabljali so propagandne prijeme, kot so bili dobro znani in razširjeni že v habsburški monarhiji. Ključni promotor državne ideologije je bila šola, v kateri so mladi poslušali o slavni preteklosti jugoslovanskih "plemen" ter veličini trenutnega vladarja. Tudi proslave ob državnih praznikih in obletnicah so promovirale zaželen pogled na preteklost in sedanjost, da niti ne omenjamo priložnostnih časopisnih člankov in skladovnic knjig z enako vsebino. Slike in kipi vladarjev so bili prisotni v tako rekoč vseh javnih ustanovah. Pomemben vidik je tudi osebno srečevanje pripadnikov kraljeve družine s svojimi podaniki, še posebej v neformalnih okoliščinah. O takšnih srečanjih so se širile zgodbe in anekdote, ki so utrjevale podobo Karađorđevićev kot prizemljenih, prijaznih in dostopnih vladarjev.

Prvi spomenik kralju Petru I. je bil postavljen v Kranju. Zakaj tukaj? Na odkritje je prišel tudi kraljevi par. Na katera odkritja so prihajali člani kraljeve družine?
Ivan Smiljanić: Kranjsko občino je takrat vodila liberalna uprava, ki je bila med obema vojnama zvesta kraljevi dinastiji in ideji jugoslovanskega unitarizma, za razliko od katoliškega tabora, ki je bil avtonomističen. Da bi v Kranju potrdili zavezanost jugoslovanskim idealom, so izvedli več simbolnih dejanj – med drugim so za častnega občana razglasili vodjo srbskih radikalcev Nikolo Pašića –, osrednje med njimi pa je izgradnja spomenika tedaj že pokojnemu prvemu jugoslovanskemu kralju Petru I. Odkrili so ga leta 1926, pet let pred Ljubljano, v prisotnosti kralja Aleksandra I. in kraljice Marije. Prisotnost vladarjev pri odkrivanju spomenikov ni bila samoumevna, šlo je bolj za izjemo kot pravilo. Pri slovenskih spomenikih so bili Karađorđevići, vključno z mladim kraljem Petrom II. in knezom namestnikom Pavlom, prisotni samo še pri odkritju konjeniškega spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani. Pri ostalih proslavah so rodbino zastopali uradni predstavniki, običajno iz vojaških vrst.

Nani Poljanec: Mestna uprava je bila zelo projugoslovansko naravnana in občinskim veljakom je bilo v čast, da so s postavitvijo spomenika kralju Petru I. prvi izrazili zvestobo kraljevini in pokojnemu kralju. Kraljica Marija je za to priložnost oblekla gorenjsko narodno nošo in bila objavljena na naslovnici Ilustriranega Slovenca, 22. avgusta 1926.
Na odkritju konjeniškega spomenika kralju Aleksandru I. v Ljubljani, 6. septembra 1940, ki ga je izdelal Lojze Dolinar, pa so bili prisotni mladoletni kralj Peter II. Karađorđević, njegov stric, kraljevi namestnik knez Pavle, kneginja Olga, mladi knez Aleksander in knez Nikola. Zanimiv podatek je tudi ta, da so na dan odkritja spomenika vse poštne pošiljke opremili s posebnim rdečim žigom, kar je pomenilo, da je bil prisoten nekdo od kraljeve družine na dogodku.

Če prav razumem, je bil največji spomenik kralju Aleksandru prav ta v Ljubljani? Kdo ga je financiral in kakšen odmev je imela postavitev med ljudmi?
Ivan Smiljanić: Konjeniški kip kralja Aleksandra je meril 6,8 metra in je stal na štirimetrskem podstavku, tako da je po znanih podatkih res bil največji spomenik kralju v državi. Denar za spomeniške akcije so odbori zbirali zlasti z javnimi nabirkami in ljubljanski spomenik ni bil izjema. Slovenci so potrebno vsoto za postavitev zbrali dokaj hitro, kar je kazalo na priljubljenost pokojnega monarha med njimi. Slovensko časopisje je bralstvo izčrpno obveščalo o napredku spomeniške akcije, izdelavi kipa in postavitvi v parku Zvezda. Odkritje je bilo izredno svečano, udeležilo se ga je na desettisoče ljudi, o njej pa so pisali na prvih straneh ne le slovenskih, temveč tudi ostalih jugoslovanskih časopisov.

Nani Poljanec: Tako je, bil je največji, saj je skupaj s podstavkom meril nekaj manj kot 11 metrov in tudi po umetniški plati je bil Dolinarjevo remek delo. Srezka organizacija je dala prva pobudo za spomenik že sedem dni po atentatu, 16. 10. 1934, a so bile velike polemike, kje bi ga postavili in tudi kiparskih predlogov je bilo veliko. Tako je do realizacije preteklo skoraj šest let. Odmev ljudi je bil zelo pozitiven, saj se je ob odkritju v Ljubljani zbralo okrog 40.000 obiskovalcev iz Dravske banovine in celotne kraljevine Jugoslavije. Žal je stal zgolj 11 mesecev, ko so ga v julijski noči 1941 italijanski vojaki porušili, razžagali in pretopili. Vesel sem, da je en majhen delček tega spomenika v Kraljevi zbirki Ljudskega muzeja. Med rušitvijo ga je pobral Viktor Tančič, naš rojak iz Šmarja pri Jelšah, in dal nanj gravirati datum 24. 7. 1941. Dolgo let je bil v družinski zbirki in pred leti ga je v zbirko podaril njegov sin Zmago Tančič.

Aleksander je bil upodobljen na konju, tudi sicer so nam skozi zgodovino znane upodobitve pomembnih vladarjev, vojskovodij na konjih. Kaj je takšna upodobitev sporočala?
Ivan Smiljanić: Kipar Lojze Dolinar se je trudil, tako kot že pri konjeniškem spomeniku Aleksandrovemu očetu Petru pred ljubljanskim magistratom, prikazati Aleksandra v dvojni vlogi, kot vojaškega poveljnika iz prve svetovne vojne ter kot pravičnega državnika v dobi miru, ki je svoje ljudi modro vodil v dobrem in slabem. Monumentalen konjeniški kip je kot v preteklosti že dodobra uveljavljena motivika ustrezal pri predstavitvi kralja Aleksandra na ta način, poanto pa sta še poudarjala bronasta reliefa na straneh podstavka, naslovljena Vojna in Mir.

Zanimivo je, da so kipe postavljali ne le v večjih mestih, ampak tudi v manjših krajih – Rakek, Sevnica … kaj je spodbudilo te odločitve?
Peter Mikša: Pri postavljanju spomenikov gre za več razlogov oz. vzgibov. Po eni strani gre s strani vladajoče strukture za lepo viden primer markiranja prostora – torej, ta prostor je naš. Gre pa z njihovo pomočjo tudi za markiranje nacionalnega prostora. Tako ni naključje, da so bili številni spomeniki kralju Aleksandru postavljeni v naseljih na državnih mejah z Avstrijo oz. Nemčijo (Jesenice, Sveta Trojica v Slovenskih goricah) in Italijo (Rakek). Na teh lokacijah naj bi kipi kot nekakšni varuhi bdeli nad jugoslovanskim ozemljem in vlivali upanje Slovencem onkraj meja. Po drugi strani gre s strani lokalne skupnosti lahko tudi za vprašanje prestiža glede tega, kdo se bo dostojno oddolžil spominu na zaslužne monarhe. Če na Slovenskem ta poklonitev vladarju na ta način še ni zelo močna na primeru kralja Petra I., gre pri Aleksandru za precej bolj viden proces, predvsem po atentatu. Šok zaradi nenadne nasilne smrti je prinesel mnoge svečane zaobljube o odkrivanju spomenikov po državi, vendar so projekt do konca izpeljali le nekateri. Tudi manjši kraji niso želeli zaostajati za večjimi mesti, zato so, kljub težavnemu nabiranju za lokalne razmere dokaj visokih vsot denarja, uspeli postaviti kipe kraljev.

Ali bi lahko opisali, kako so v splošnem končali ti spomeniki in obeležja?
Peter Mikša: Takoj po okupaciji aprila 1941 je bilo slovensko etnično ozemlje razdeljeno med štiri okupatorje: Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Vsa okupirana slovenska ozemlja, so spremenila svoje značilnosti in podobo, saj je okupator želel iz Slovencev izbrisati zgodovinski spomin (tudi) o skupni državi z južnimi narodi. Brisanje spomina je bilo najbolj vidno prav v Ljubljani, ki so jo dobili Italijani. Kako je italijanski okupator spremenil njeno podobo? Hoteli so izbrisati idejo o jugoslovanski povezanosti, to pa so počeli predvsem s tem, da so preimenovali ulice, uvajali italijanske praznike, odstranjevali spomenike, ki bi spominjali na Kraljevino Jugoslavijo, uvajali dvojezične napise. Italijanska okupacijska oblast se je zavzemala za karseda hitro spremembo uličnih imen v Ljubljani, da bi s tem izbrisala spomin na pripadnost mesta in ljudi k jugoslovanski državi. Izbrisala naj bi predvsem srbska imena ter imena iz političnega in kulturnega življenja slovanskih narodov. Okupacijskim oblastem niso bila po volji niti imena slovenskih krajev, znanih po bitkah iz prve svetovne vojne, ali imena, povezana z zatiralno italijansko politiko na Primorskem. Nekatera imena ulic v središču mesta Ljubljane so ukinili zato, da so lahko ulice poimenovali po osebah iz italijanskega kulturnega življenja. Odstranjevali so spomenike. Konjeniški kip kralja Aleksandra, ki je stal samo nekaj mesecev, so skupaj s spomenikom kralju Petru uničili že do poletja leta 1941. Aleksandrov spomenik so razžagali, spomenik kralja Petra pa razstrelili. Za oba ljubljanska konjeniška spomenika je sicer Visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli najprej obljubljal, da bosta prestavljena v muzej, vendar sta bila pozneje ob njegovem negodovanju, da kipov "srbskih kraljev" pač ne bo čuval, uničena.

Nič boljše se ni godilo drugim spomenikom jugoslovanskim kraljem po ozemlju nekdanje Dravske banovine. Kranjski spomenik kralju Petru – torej na ozemlju, ki ga je okupirala Nemčija, so zrušili v prvih dneh okupacije, druge, med njimi doprsje kralja Aleksandra v Domžalah, so skušali domačini skriti, vendar brez uspeha.

Tudi v povojni Jugoslaviji se je s pomočjo spomenikov in poimenovanj vzpostavljala nova oblast in z njo nova ideologija. Skupni okvir jugoslovanske države je predstavljal narodnoosvobodilni boj, okrog katerega se je v glavnem koncentriral tudi nov kolektivni spomin jugoslovanstva. Tukaj seveda ni bilo mesta za staro monarhično Jugoslavijo in njene vladarje. Tako so bili v tem obdobju uničeni tudi tisti redki kipi, ki so vojno sicer preživeli spravljeni v vogalih raznih skladišč. Za nekatere spomenike še vedno nimamo podatkov, kje in kako so končali.

Po naših podatkih ni ohranjen niti eden spomenik Karađorđevićem, postavljen med obema vojnama, razen zadnji uradno postavljen – doprsni kip kralja Aleksandra, delo akademskega kiparja Borisa Kalina, ki je bil svečano odkrit, 8. septembra 1940 pred Sokolskim domom v Zagorju ob Savi in je od leta 2021 del Kraljeve zbirke Ljudskega muzeja Rogaška Slatina. Tu in tam v kakšnem skladišču še leži kakšna spominska tabla ali pa je obeležje dobilo nov namen. Tukaj so sicer še (ne)vidni markerji prostora, spominske lipe, ki so bile posajene po mnogih krajih in marsikje stojijo še danes.

Zakaj se je zavedanje, da je bilo na Slovenskem kar nekaj obeležij v čast Karađorđevićem, popolnoma izgubilo?
Peter Mikša: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevina Jugoslavija sta skupaj trajali vsega nekaj več kot 22 let. V primerjavi s Habsburžani, ki so Slovencem vladali stoletja, so imeli Karađorđevići le malo časa, da se utrdijo na tem mestu. Čeprav število obeležij Karađorđevićem po Sloveniji ni bilo majhno, je bil dobršen del odstranjen ali umaknjen, kar je prispevalo svoje k pozabi, ki je prekrila to obdobje. Nenaklonjenost tako okupatorskih režimov kot povojne socialistične oblasti za negovanje kakršnega koli spomina na medvojno monarhijo je bila prav tako pomemben faktor.

Pred kratkim ste skupaj pripravili slikovito delo o figuralnih spomenikih Karađorđevićem v Sloveniji 'Čuvajte mi Jugoslavijo!'. Kakšne nove informacije ste odkrili med pripravljanjem te knjige?
Ivan Smiljanić: Prebiranje starejše strokovne literature daje občutek, da so bili okupatorji pri odstranjevanju spominskih objektov zelo temeljiti in da se ni ohranilo tako rekoč nič. Kljub temu pa nas je brskanje in poizvedovanje vendarle pripeljalo do spoznanja, da so se fragmenti ohranili, in celo v dokaj zajetnem obsegu. V knjigi predstavljamo dva bronasta koščka z ljubljanskega konjeniškega spomenika kralju Aleksandru, Muzej novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani hrani skoraj po čudežu ohranjeno kamnito glavo kralja Petra izpred ljubljanskega magistrata, pomemben eksponat Ljudskega muzeja pa je Aleksandrovo doprsje, ki je stalo v Zagorju ob Savi. Morda je še bolj presenetljivo, da so nekatera obeležja še vedno ohranjena na prvotnih lokacijah, vendar to velja zlasti za težje dostopen hribovit ali gozdnat teren, kot sta vrh hriba Klausenstein oz. Aleksandrov vrh nad Zidanim Mostom, kjer stoji zidano obeležje v Aleksandrov spomin, ter skala v gozdu blizu gradu Jable z napisom, prav tako posvečenim Aleksandru. Ne nazadnje so na Slovenskem posadili tudi številne spominske lipe, posvečene kraljema Aleksandru in Petru II., ki rastejo še dandanes.

Vas je med pripravo publikacije kaj posebej presenetilo?
Ivan Smiljanić: Zanimivo se mi je zdelo dogajanje, povezano z doprsnim kipom kralja Aleksandra, ki so ga leta 1935 odkrili pred ljubljansko Tobačno tovarno. Država je kot monopolist pri proizvodnji tobaka nameravala postaviti identične doprsne kipe pred vsemi tobačnimi obrati po državi. Uprava ljubljanske tovarne je razmišljala po svoje in je dala Aleksandrov kip izdelati kiparju Ivanu Zajcu, ki ga poznamo kot avtorja Prešernovega spomenika v Ljubljani, toda centralno vodstvo postavitve ni dovolilo, tako da je bil pred tovarno postavljen "standardiziran" kip. Na svoj način je bilo delovanje vodstva ljubljanske uprave dokaj subverzivno, saj so si privoščili avtonomistično potezo pri enem najbolj unitaristično obarvanih projektov, kar jih je bilo. Ne glede na to pa je vsiljena odločitev Slovencem, po do zdaj znanih podatkih, prinesla prvi javni spomenik, ki ga je izdelala ženska – sarajevska kiparka Iva Despić Simonović.

Nani Poljanec: Zame osebno je bilo veliko odkritje, ki ga je našel Ivan, o Petrovi petletki v organizaciji jugoslovanskih Sokolov. Več let imam v zbirki dve priponki z levim profilom Petra II. in letnicama 1936–1941. Prej mi ni znal niti eden zbiratelj povedati, kaj pomenita te dve letnici. Sicer je drobno odkritje, a hkrati veliko.

Kakšen je po vašem občutku danes odnos to tega dela slovenske zgodovine?
Ivan Smiljanić: Če bi me vprašali pred nekaj leti, bi rekel, da za obdobje ne vlada posebno zanimanje in da se je nanj razširila apolitičnost, kot jo gojimo v odnosu do prve svetovne vojne; šele leto 1941 in druga svetovna vojna postaneta točka številnih ideoloških in političnih razprav, polemik in razprtij. V zadnjih letih se zdi, da se trend obrača in polemike o zapuščini medvojne kraljevine se pojavljajo v vseh državah, ki so jo nekoč sestavljale. Objavljajo se nove strokovne razprave o tem obdobju, v zavest širokih množic pa kraljevina vstopa tudi s pomočjo izdelkov množične kulture, kot je srbska serija Sence nad Balkanom. Tudi med Slovenci lahko slišimo marsikatero oceno vladavine Karađorđevićev. Glas ljudstva na eni strani poudarja, da so Slovenci z letom 1918 prešli iz kultiviranega srednjeevropskega prostora v kaos balkanske čaršije, da so pod velikosrbskimi Karađorđevići izgubili ogromno ozemlja in lastno državnost ter da so napredni projekti, kot je ljubljanska univerza, nastali kljub Karađorđevićem in ne zaradi njih. Spet drugi izpostavljajo, denimo, neobhodnost navezave Slovencev na Srbijo v zameno za zagotovitev kakršne koli stopnje politične avtonomije, srbske zasluge za zaustavitev italijanske vojske na Vrhniki leta 1918 in prispevek srbskega fizika Mihajla Pupina k ohranitvi Bleda pod Jugoslavijo. Zgodovinopisje je v svojih ocenah tega obdobja bolj zadržano, toda javne razprave so pripomogle k obuditvi zanimanja za monarhično Jugoslavijo in njeno zapuščino, kakršna koli že ta je.

Nani Poljanec: Sam lahko iz prve roke povem, da je odnos in zanimanje do tega dela slovenske zgodovine vedno večje. To govorim preverjeno, skozi velik interes številnih skupin, ki obiskujejo muzej Anin dvor v Rogaški Slatini, kjer je predstavljena tudi Kraljeva zbirka. Kot ljudski ustvarjalec sem se naučil, da so ob razlagah najbolj zanimive majhne zgodbe vezane na posamezen eksponat in tudi to, da se je treba z razlagami prilagoditi posamezni skupini. Zelo rad imam skupine upokojencev, ki so živeli v času kraljevine Jugoslavije, saj vedno izvem kaj novega. Leta 2019 sem imel na obisku gospo Sonjo Ciglenečki iz Maribora, ki je bila kot učenka prvega razreda ljudske šole v Beogradu prisotna na pogrebu kralja Aleksandra leta 1934. Bilo je tako čustveno, da so se njej kot tudi meni orosile oči, ko je opisovala svoje občutke in spominjala se je, da je takrat najprej pomislila, da so mladi princi Peter, Tomislav in Andrej ostali brez očeta. In takih zgodb je še veliko …

Kako to, gospod Poljanec, da vas kot zbiratelja navdušuje oziroma posebej zanima ravno obdobje vladavine Karađorđevićev?
Nani Poljanec: Eno prvih dejstev je to, da je takratni prestolonaslednik Aleksander 18 julija 1909 prvič prestopil slovensko zemljo z obiskom Rogaške Slatine pod psevdonimom Grof od Avale in s pribočnikom generalom Jeremičem tukaj bival okrog 14 dni. Dolga leta je imel težave z želodcem in ravno leto pred njegovim obiskom je bila v Rogaški Slatini najdena edinstvena mineralna voda Donat leta 1908 in po vsej verjetnosti je bil tudi to razlog njegovega obiska. Moja babica Jozefina je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja delala v Beogradu in tako se je moj oče Stanislav rodil v prestolnici Balkana Beogradu 1931, in ker je tehtal rekordnih 5,5 kilograma, je dobila babica kot nagrado od bolnišnice Aleksandrov dukat.

Drugo dejstvo pa je to, da sem obiskoval razne slovenske muzeje, ki niso imeli skoraj nič gradiva iz tega zgodovinskega obdobja, in tako sem začutil "tržno nišo" in se v popolnosti fokusiral na to temo.

V tem času sem poznal tudi veliko živečih potomcev Karađorđevićev. Tretjo ženo princa Andreja, princeso Evo Marijo Karađorđević, ki mi je podarila več neprecenljivih eksponatov za v zbirko. Letos aprila pa me je obiskal princ naslednik Filip Karađorđević z ženo princeso Danico in malim princem Stefanom. Bili so tako navdušeni, da so si zbirko ogledovali cele tri ure, princ Filip pa je povedal, da je to definitivno največja zasebna javno predstavljena zbirka na svetu, vezana na kraljevini SHS in Jugoslavijo in njegovo družino – dinastijo Karađorđević.

Kakšne so vaše izkušnje zbiranja spominskega gradiva: koliko je med ljudmi še poznavanja tega obdobja?
Nani Poljanec: Najlepše so zgodbe starejših upokojencev, ki so živeli v času kraljevine Jugoslavije ali pa se spominjajo pripovedovanja svojih staršev. Sam sem imel veliko srečo in privilegij, da sem poznal kar nekaj ljudi, ki so osebno poznali kralja Petra II. in sem se na veliko spoprijateljil z njimi. To so bili igralec Demeter Bitenc, Peter Florjančič, ki se je družil s sinom kneza Pavla, knezom Aleksandrom, Ljubomir Kostić iz Beograda, ki je bil najboljši prijatelj Petra II. od 1936 do 1941.

Kje najdete novo gradivo?
Nani Poljanec: Tako rekoč po celem svetu. Od Amerike, Avstralije, Italije, Nemčije, Srbije, Hrvaške, Slovenije ... to so razne dražbe, sejmi, zasebni zbiralci …

Peter Mikša: Prav nastala knjiga "Čuvajte mi Jugoslavijo. Figuralni spomeniki Karađorđevićem v Sloveniji" je lep primer, kjer je zgodovinopisje združilo moči z zbirateljstvom. Zgodovinarski del ekipe je opravil raziskovalni del ter zbral in uredil dokumentacijo o kiparskih spomenikih Karađorđevićem po Sloveniji. Pregledali smo časopisje, objavljeno literaturo, po muzejih in arhivih smo preverjali glede ohranjenega slikovnega in arhivskega gradiva na to temo. Predvsem pri slikovnem gradivu je bil viden manko, kar pa je kot ključno dopolnil Nani s svojo Kraljevo zbirko Ljudskega muzeja Rogaška Slatina, ki obsega številne izjemne eksponate, s pomočjo katerih je mogoče medvojno monarhično zgodovino osvetliti z novih vidikov. Po pomoč smo se obrnili še na druge zbiralce. Prav slednji, številni zavzeti posamezniki vključno z Nanijem, so se pri takšnih raziskavah za dober končni produkt spet izkazali za ključne.

Ali so kakšne težave pri zbiranju ali hranjenju odkritega gradiva?
Nani Poljanec: Moja največja težava je, da nimam vedno dovolj denarja, ko se pojavi kakšen odličen eksponat. Take dobre in redke zadeve imajo seveda temu primerno ceno. Kljub vsemu sem ponosen, kaj vse sem zbral v teh dobrih 15 letih tako rekoč iz nič. Letos se je na eni dražbi v Rimu pojavil mojstrsko izdelan porcelanast jušnik, ki je bil darilo kralju Petru II., a žal nisem imel denarja za nakup in sem bil žalosten več dni. Glede na pomembnost eksponata je bil skoraj "zastonj", a zame nedosegljiv. Dolgo že čakam, da spoznam nekega mecena, ki mu ohranjanje naše pretekle zgodovine nekaj pomeni in bi me finančno podpiral ob takih priložnostih. Kar se hranjenja tiče ima zbirka zelo lep "dom" v muzeju Anin dvor, ki je v lasti Občine Rogaška Slatina. A v vseh teh letih se je zbirka toliko razširila, da bi bila dobrodošla kakšna razširitev, da bi lahko bili vsi pomembni eksponati primerno razstavljeni.

Kaj bi izbrali kot morda svojo najbolj pomembno ali pa najbolj presenetljivo najdbo?
Nani Poljanec: Vsaka najdba je najbolj pomembna in vedno preseneti. Včasih si mislimo, da ni nič več ohranjenega in potem se znova pojavi kaj takega, da mi poviša število utripov srca. Tako sem letos kupil dva para čevljev Petra II. iz zapuščine njegovega pribočnika. Ene, narejene v Bukarešti, je po veliki verjetnosti nosil, 28. marca 1941, ko so ga razglasili za polnoletnega (18. rojstni dan je praznoval v Londonu, 6. 9. 1941) in za kralja. Drugič me razveseli majhna redka razglednica, pred dnevi sem kupil eno, kjer je na fotografiji velika množica ljudi ob polaganju temeljnega kamna za gradnjo nove šole Kraljeviča Andreja na Bledu – to je redkost. O vseh drugih najdbah in zgodbah posameznih eksponatov pa lahko povem kaj več ob obisku Kraljeve zbirke v Aninem dvoru v Rogaški Slatini!