Potomci jugoslovanske kraljeve družine Karađorđević so tožbo na sodišču v Strasbourgu vložili, potem ko so izčrpali vsa pravna sredstva v Sloveniji. Na državnem pravobranilstvu, ki je v tej zadevi zastopalo državo pred sodišči, so pred časom pojasnili, da so vsi sodni postopki končani in da družina Karađorđević s svojimi zahtevki ni bila uspešna.

Sodišča so zahtevke zavrnila z utemeljitvijo, da člani družine Karađorđević ne sodijo med denacionalizacijske upravičence po 87. členu zakona o denacionalizaciji. Omenjeni člen določa, da denacionalizacijski upravičenci niso lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije, zakonu o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost ali po ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. 3. 1947.

Upravičena do polovice vrednosti?
80-letna hčerka pokojnega kneza Pavla Karađorđevića pa vztraja, da je bil dvorec, v katerem je preživljala otroštvo, nezakonito odvzet. Princesin odvetnik v Sloveniji Peter Kos pa navaja, da je dvorec ocenjen na 65 milijonov evrov, pri čemer bi princesa lahko zahtevala polovico tega zneska. Nekoliko več pa pričakuje princesin bankir Gerard Hoffmann, ki ocenjuje, da je posestvo vredno dobrih 280 milijonov evrov in da bi bilo primerno, da Slovenija izplača "simboličnih 47 milijonov evrov".

Posestvo Brdo je bilo med letoma 1935 in 1941 v lasti kneza Pavla Karađorđevića, ki je najprej kupil dvorec, nato pa je od okoliških kmetov v letih od 1936 do 1939 postopno dokupoval še zemljišča in posestvo zaokrožil v celoto, kakršna je še danes. Leta 1947 so Brdo nacionalizirali in od takrat je v državni lasti.