To je bil res "majhen korak za človeka in velik skok za človeštvo", toda mene je London navdal z občutkom, da sem poletel še dlje v vesolje in pristal na neznanem planetu. Ne zaradi Londona samega, ampak zaradi Britancev, med katerimi sem se po ločitvi od prve žene na Dunaju nameraval naseliti, pisati, se spet poročiti, tudi sam postati Anglež.

Čeprav so bili vsi prijazni do mene, sem v sebi kmalu zaznal občutek, ki ga dotlej nisem poznal: osamljenost. Zagrizel sem se v študij angleške literature in hkrati ves čas razmišljal, da bi bilo morda bolj smiselno početi kaj drugega. Zapletal sem se v kratkotrajne odnose s sošolkami, ki niso bile nič manj zmedene kot jaz (in nekatere bistveno bolj), hkrati pa sem si ves čas želel, da bi se pri eni lahko ustalil, našel v njej tudi prijateljico, sopotnico, kajti še vedno (in čedalje bolj) sem bil prepričan, da je življenje nesmiselno, če ga ne moreš z nikomer deliti. In ko je končno prišla, Margaretha Cornelia Brugman, hčerka premožnega trgovca iz Haaga, sem že ob prvem srečanju začutil, da je mogoče prava, kajti iz nje je žarelo nekaj, kar je obljubljalo varnost, stabilnost.
Toda pojavil se je nenavaden problem. London je bil leta 1969 hipijevska prestolnica sveta. Jaz, "jugovič", pa sem se oblačil popolnoma neprimerno študentskemu stanu. Kot sin krojača elegantnih oblek sem bil vse od malih nog prepričan, da obleka res naredi človeka in da lahko ustvariš dober vtis samo, če si zlikan in urejen tako, kot da se odpravljaš k maši. Da si, skratka, "gospod". Na prvih predavanjih nisem nosil samo tridelnih oblek, ampak celo kravato – in, seveda, drago usnjeno aktovko. Nič čudnega, da so me kolegi študentje v predavalnicah, skoraj vsi v zmečkanih kavbojkah, začudeno gledali. In se skrivaj norčevali iz mene.

Kako smešno izgledam sredi hipijevske sproščenosti ob koncu šestdesetih, sem ugotovil, ko mi je zmanjkalo prihrankov, ki sem jih prinesel s seboj, in je bilo treba poiskati priložnostno delo za najemnino in kaj za pod zob. Začel sem brskati po oglasih. Zdelo se mi je, da za večino ponujanih del nisem dovolj sposoben. Pritegnil me je oglas za raznašalca sendvičev. Preprosta reč, sem pomislil. Poklical sem po telefonu. Moški s tujim naglasom je rekel, naj se oglasim.

Z avtobusom sem se odpeljal na Oxford Street, poiskal številko in se po ozkih stopnicah spustil v nekakšno klet, pravzaprav luknjo v izmeri 3 x 2 metra z umazano leseno polico, na kateri je neobrit in, sodeč po vonju, neumit možak indijskega ali pakistanskega porekla pripravljal sendviče in jih zavijal v rjav papir. "Izvolite, gospod," se je obrnil k meni, rahlo začuden. "Prišel sem zaradi dela," sem rekel. "Kakšnega dela pa?" ni mogel verjeti. "Raznašanja sendvičev," sem rekel, "govorila sva po telefonu." Še enkrat si me je skrbno ogledal od glave do pet: zlikane hlače, zlikano srajco s kravato, črno usnjeno aktovko, eleganten jesenski plašč, nemarno vržen čez ramena, predvsem pa drage in sijoče pološčene rjave čevlje, na katere sem bil najbolj ponosen. Bilo je očitno, da je v zadregi. »Mislim, da je prišlo do pomote,« je rekel. "Delovno mesto je že oddano. Goodbye." In mi je pokazal hrbet, skoraj užaljen.

Ko sem dogodek opisal Margarethi Cornelii, se je na glas zasmejala. "Se pa res ne znajdeš v tem svetu," je rekla. "Nekdo bo moral poskrbeti zate." Naslednji dan je bila sobota, rekla je, da gre po nakupih, bi hotel z njo? Mislil sem, da se bova ves dan potikala po trgovinah s torbicami, čevlji, modrci in drugimi rečmi, ki fascinirajo devetnajstletne punce. Toda ne: odpeljala me je v trgovino z moškimi oblačili, kjer mi je kupila kavbojke, sivozelen pulover, mehke športne čevlje, športno jakno; vse sem moral nekajkrat poskusiti, preden je bila zadovoljna. "Tega si ne morem privoščiti," sem rekel, zgrožen. "Starši so mi poslali nekaj denarja," je skomignila in odšla k blagajni.

Ne vem, če mi je bilo kdaj v življenju tako nerodno. Mojega gosposkega oblačenja je bilo konec, postal sem podoben drugim študentom, zdelo se mi je, da sem se celo pomladil. Predvsem pa sem nizozemski sošolki končno postal dovolj všeč, da je hotela preveriti, kako se kot "jugovič" obnašam v "visoki družbi"; ni bilo dolgo, pa sem bil povabljen na obisk k ugledni družini, pri kateri je stanovala.

Gospod in gospa sta bila prijatelja njenih staršev. Prostodušno jima je omenila, da ima fanta iz Jugoslavije, zazvonil je alarm, starši so bili obveščeni. Gospod in gospa sta rekla, da ne moreta sprejeti odgovornosti za karkoli se utegne zgoditi, naj starši ukrepajo, kakor se jim zdi prav. Predlagali so, naj me gospod in gospa povabita na večerjo in skušata ugotoviti, kakšne vrste pošast si je nakopala njihova hči, potem pa naj jim sporočita svoje vtise. Za ta obisk je Margaretha Cornelia, presenetljivo, predlagala, naj si nadenem svoja "gosposka" oblačila, vendar brez kravate.

In tako sem šel na čaj v razkošno hišo v Chiswicku, kjer je moja ljubica stanovala pri tako prijaznem paru poznih srednjih let, da se je moj strah v trenutku razblinil. Njun pa tudi, saj sta hitro ugotovila, da se je varovanka spečala z mladeničem, ki je bil (ne glede na svoje jugo-poreklo) tako vljuden, sproščen in zabaven, pa tudi razgledan in načitan, da so bile vse skrbi odveč. Toda pogovor z gostiteljema me je ponovno navdal z nelagodnim občutkom, da bom moral postati nekdo drug, če bom hotel živeti med Britanci. Zanimalo ju je, kako mi je uspelo prebegniti čez mejo in kako nevarno je bilo, saj so veliko prebežnikov iz Vzhodne Nemčije ustrelili. Pa tudi iz drugih držav sovjetskega bloka je težko pobegniti.

Nisem ju hotel užaliti. To bi bilo nevljudno in pri svoji Nizozemki bi gotovo dobil črno piko. Potrpežljivo, kar sicer ni ena značilnosti moje narave, sem jima pojasnil, da Jugoslavija ni del Varšavskega pakta, da je neodvisna in neuvrščena država, da imamo vsi potne liste in lahko prestopamo meje brez težav, potrebujemo pa seveda vizume. Tako kot Angleži. O, sta se čudila, to pa ni splošno znano. Med Angleži očitno res ne, sem pomislil, nisem pa tega rekel na glas. "In kako se preživljaš?" me je vprašal gospod. "Imaš štipendijo?" "Ne," je kar samo planilo iz mene, "preživljam se z raznašanjem sendvičev. Dobro plačano delo, pa še hodim veliko, kar je dobro za zdravje." Začutil sem, da me je Margaretha Cornelia pod mizo brcnila. Toda nisem jima mogel povedati, da mi najemnino za garsonjerico blizu kolidža plačuje ona z denarjem premožnih staršev! "Zanimivo," sta rekla gospod in gospa.

Ob slovesu sta me povabila, naj se podpišem v knjigo gostov, ki sta jo hranila na mizici v veži. Odprl sem jo na začetku; nisem vedel, da sta prosti samo še dve strani na koncu. In kaj sem zagledal v elegantni pisavi na vrhu prve strani? Peter II. Karađorđević, King of Yugoslavia. Bože moj! Tisti, ki je ob Hitlerjevem napadu pobegnil v Veliko Britanijo! Eden njunih gostov! Sem bil njunih bojazni v zvezi z mojim jugo-poreklom deležen zaradi njega? Se je morda v tej hiši kdaj napil, razgrajal, žalil ljudi in bruhal po tapeciranih stenah?

Težko verjamem. Verjetno se je obnašal še bolj »gosposko« kot jaz. Tako ali drugače, Margaretha Cornelia je sklenila, da ji nisem naredil prevelike sramote (česar se je, kot je pozneje priznala, nekoliko bala) in kmalu potem je sledilo vabilo njenih staršev, naj jih obiščeva v Haagu. Poročilo iz Londona je bilo očitno pozitivno, zato so sklenili, da si tudi sami želijo »jugoviča« ogledati čisto od blizu.

Evald Flisar je svetovni popotnik (obiskal je 98 držav) in najbolj prevajan slovenski avtor (228 prevodov v 41 jezikov). Preveden je celo v jezike, kot so amharščina, malajalščina, tamilščina, vietnamščina, nepalščina. Njegove drame uprizarjajo poklicna gledališča na vseh celinah. V življenju je počel marsikaj: v Sydneyju je vozil podzemni vlak, v Londonu je urejal enciklopedijo znanosti, tri mandate je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za svoja dela je prejel številne nagrade. Srečno poročen z nagrajeno urednico in avtorico del za otroke Jano Bauer in njunim petnajstletnim sinom živi v Ljubljani.