A še pred filmi je bila v moji mladosti glasba. Kljub odraščanju za železno zaveso smo bili povsem na tekočem z dogajanjem, podajali smo si sicer ne najlažje dosegljive britanske revije Melody Maker in New Musical Express – ta je bila s svojo naklonjenostjo alternativni sceni moj favorit – ter piratsko presnemavali preštevilne avdiokasete. Ni se mi zdelo, da smo bili v osemdesetih letih kakorkoli kulturno ali informacijsko prikrajšani, in dejstvo, da je zasedba Laibach, ki je izšla iz skoraj identičnega okolja zasavskih rudarskih revirjev ter prerasla v naš verjetno najpomembnejši kulturni fenomen v svetovnem merilu, začela izdajati svoje albume pri ugledni britanski založbi Mute mi je bilo v nekakšen ponos in navdih, da majhno ali celo provincialno okolje ne sme biti nikakršno breme ali ovira.

Seveda sem bil njihov velik oboževalec: pokazali so, da je upor lahko duhovit, zabaven, dvoumen, provokativen, ustvarjalen, inteligenten. Šele veliko pozneje, ko sem med dvema popkulturnima gospodarjema, glasbo in filmom, začel raje služiti drugemu, sem izvedel za njihovo bližnje srečanje s Stanleyjem Kubrickom, v Veliko Britanijo priseljenim Američanom.

Tako so izpovedali sami: »Sredi osemdesetih let smo živeli v Londonu v okrožju Haverstock Hill in se še pred podpisom pogodbe z Mute preživljali s celo vrsto del, če nam je zmanjkalo denarja. Prijatelji iz benda Last Few Days so nam povedali, da Kubrick išče statiste za svoj novi film in so predlagali, da se jim pridružimo na avdiciji. Jasno da! To je bilo preprosto, saj smo že odslužili naborništvo v JLA in smo bili navajeni vojaškega drila ter nošenja uniform – še več, dejansko smo bili vanje oblečeni na naši Occupied Europe turneji leta 1983 po vzhodni in zahodni Evropi. Tako smo se znašli na prizorišču filma Popolna bojna oprema, bili sprejeti in se preoblekli v ameriške uniforme, bili sveže postriženi in opremljeni z lažnim orožjem. Morali smo dnevno trenirati, živeli smo v vojaških barakah, hrana je bila spodobna in plačilo odlično. Tekali smo kak mesec dni po vojaškem poligonu s stotnijo drugih statistov, kakor so nam poveljevali Kubrick, njegova hči Vivian in drugi asistenti. Bilo nam je v veselje sodelovati in nekaj nas je moč prepoznati v določenih posnetkih, večinoma pa smo zliti z živo scenografsko maso statistov. Na žalost ni bilo priložnosti za resen pogovor s Kubrickom, ampak ga je bilo zanimivo opazovati pri delu. Smo mu pa podarili naš album Nova Akropola, ki ga je hvaležno sprejel.«

Kljub številnim ogledom filma Popolna bojna oprema, ki je imel svojo premiero leta 1987, mi jih še vedno ni uspelo detektirati in bi me pravzaprav zabavalo, če bi bila ta anekdota povsem izmišljena. Bolj zanimivo pa se mi zdi nekaj drugega. Prvič, film, katerega polovica se dogaja na bojiščih v Vietnamu, je Kubrick v celoti posnel v širši okolici Londona, pomembno scenografsko vlogo pa ima industrijska arhitektura, poznana iz nam domačih rudarskih mest – predvsem nekdanja največja evropska plinarna Beckton, v kateri so iz premoga proizvajali koks, in bi lahko služila za odlično scenografsko ozadje kakšnega od Laibachovih koncertov ... In drugič, avtorsko glasbo za film je prispevala Abigail Mead, kar je psevdonim Kubrickove hčerke Vivian, celi pasusi pa zvenijo natanko tako, kot bi šlo za samplanje in reinterpretacijo Nove Akropole – zlovešče industrijsko bobnenje ob zasedbi vietnamskega mesta Hué je skoraj identično podlagi iz skladb »Krvava gruda – plodna zemlja« in »Nova Akropola«, glasbene vzorce, nelagodno topotanje, škripanje in asonančno atmosfero z omenjenega albuma pa je težko preslišati še v vrsti drugih prizorov. Toliko o medsebojnem kulturnem oplajanju … Res, lepo je povedal Picasso: dobri umetniki kopirajo, genialni kradejo.

Filmu Popolna bojna oprema je sledilo desetletje, v katerem se je zgodovina prekopicevala preko same sebe in ob tem zrušila Berlinski zid, kar je bil najpomembnejši in najveličastnejši dogodek naše generacije. A Laibach so ostali Laibach in Kubrick je ostal Kubrick. Pri obojih pogleda v prihodnost ni brez poglobljenega zaziranja v preteklost.

V tem desetletju, ko se je iz dneva v dan plastila prihodnost in so se porajale nove možnosti in se je zdelo, da so svoboda, mir, napredek in družbeno soglasje brezmejni, je Kubrick sicer razvijal futuristični projekt A.I. umetna inteligenca, ki ga je pozneje dokončal Steven Spielberg, obenem pa se je vedno bolj oziral v preteklost in na koncu pristal v našem skupnem, avstroogrskem prostoru, v katerem so odraščali tudi njegovi daljni judovski predniki. Navdih za svoj zadnji celovečerec Široko zaprte oči je našel pri Arthurju Schnitzlerju, pri Kubricku pa se je tako sredi devetdesetih let na neformalni avdiciji znova znašel naš sorojak, Rade Šerbedžija.

Tako je o tem srečanju izpovedal sam:

»Ali veste, kdo je bil Pirc?« vpraša Kubrick.

»Mislite Vasja Pirc?« odgovori Šerbedžija.

»Da.«

»Poznam, veliki slovenski šahist.«

»Začnite.«

»Kaj naj začnem?«

»Povlecite potezo.«

»Da igramo na slepo?«

Kubrick pokima.

Šerbedžija pomisli in se v tem trenutku nečesa spomni.

»Ne, vi morate začeti.«

»Zakaj pa?«

»Vasja Pirc je bil poznan kot branilec, s svojo izjemno obrambo hipermodernistične smeri se je vpisal v zgodovino šaha.«

To je Kubricka prepričalo, popolnoma je bil navdušen nad odzivom, in Šerbedžija je brez nadaljnje razprave dobil prepoznavno vlogo Milicha. O njem je povedal še to: »Bil je čudovit, čudovit. Perfekcionist, ampak globok. Zelo me je spominjal na Živojina Pavlovića, z neko resnostjo, notranjim mirom in modrostjo.«

Tudi dejstvo, da je Rade Šerbedžija odraščal v majhni vasici v Liki ni bilo prav nobena ovira, da ne bi postal v svetovnem merilu najuspešnejši igralec iz nekdanje Jugoslavije.

Kaj ima vse to konec koncev z mano? Nisem svetovno znan in nikoli še nisem bil v Združenem kraljestvu. A do te zgodbe se nisem spomnil, da je bil šahovski velemojster Vasja Pirc, petkratni jugoslovanski prvak in šahovski revolucionar svetovnega pomena, tako kot jaz, rojen v Idriji, majhnem rudarskem, industrijskem mestu, iz kakršnega so izšli tudi Laibach.

Gorazd Trušnovec je cum laude diplomiral iz arhitekture, vendar se raje ukvarja z drugimi področji; dolga leta se je kot kritik in scenarist posvečal kinematografiji ter bil 8 let glavni in odgovorni urednik Ekrana, osrednje slovenske revije za film in TV z najdaljšo tradicijo v regiji. Zadnje desetletje se ukvarja predvsem z razvojem urbanega čebelarstva v Ljubljani ter s čebelami povezanimi projekti. Še vedno mu ni uspelo ugotoviti, kaj naj zares počne v življenju in upa, da s tem ne daje preveč slabega zgleda svojim otrokom.