Potem se umakneš v svojo sobo, kjer boš lahko v miru nabijala muziko s kaset, bila nerazumljena in prezirala cel svet. Ne, mogoče ne celega sveta. Zagotovo pa starše. Predvsem mater. In babico, gotovo tudi babico: stara je in teži s pospravljanjem še bolj kot mama. Uveljavlja svoje avstro-ogrske poglede in izreka sodbe o rečeh, ki se je ne tičejo. O vzgoji, recimo. Vzgoji najstnice. Še tvoj oče se ne vtika vanjo; briga ga. Ali tudi njega preziraš? Ne, za to ga ne poznaš dovolj. Pa saj za prezir tudi ni razloga, občasno se vendarle angažira. Predvsem z denarjem. To zadošča, pride prav. Za kakšne čevlje ali obleko, za počitnice in take reči. Šola je uradno brezplačna, a saj je vsem jasno, kako pomembno je, da dijak, sploh pa dijakinja, vzdržuje imidž v svojem okolju. Sem ne sodi le slog oblačenja, temveč tudi to, da se med počitnicami odpraviš kam, kjer se kaj dogaja. O čemer potem lahko razlagaš med šolskim letom. Ne moreš septembra priti v razred in pri angleščini povedati, da si bil poleti en teden v Fiesi. Ne, ne gre, en teden na slovenski obali ne zadošča za kvaliteten pogovor pri uri tujega jezika. In tvoj oče se tega menda zaveda. Denar, ki ti ga daje, je treba sproti porabiti, saj se bo slej ko prej obrestoval. Vzgoja otroka je investicija.

Ilustrirala Milanka Fabjančič.
Ilustrirala Milanka Fabjančič.


Petek popoldne je, sediš v svoji sobi in še par ur, pa boš nerazumljena v družbi sebi enakih. Zvečer se dobiš s sošolci; naprej se boste odpravili v Maxi. Med stalažami se boste sklanjali k tistim s cenenim vinom in oprezali za starši. (Enkrat se je že zgodilo, da niste imeli sreče: sošolkina oče in mama sta prav v isti trgovini, ob istem času, polnila nakupovalni voziček s tedensko zalogo špecerije. Kakšna blamaža ... Sošolki niste zavidali, pa tudi njenim staršem ne. Razen tega, da so bile v njihovem vozičku buteljke z zgornjih polic.) Pograbili boste tistih nekaj litrc in se jih odkradli spit v bližnji podhod. Potem pa naprej!

Ampak zdaj še ni čas za to. Zdaj je čas za kosilo. Vrata sobe se odpro in skoznje pokuka babičina glava. Nekaj ni v redu, te spreleti. Vseeno ji slediš v kuhinjo. Mama se sklanja nad štedilnikom, obraza ji ne vidiš. Sploh te ne pozdravi. Sedeš za mizo. Nič bolje ni, pogovor ne steče, besede obvisijo v zraku kot izdihi na mrzel zimski dan. Gledaš v krožnik in ješ. Tišina je neprijetna. Zakaj si ti edina, ki željno nosi hrano v usta in celo poseže po še? Le kaj bi lahko bilo tako groznega, da bi te odvrnilo od še ene porcije krompirjevih svaljkov? Prav nič!

Petek je, stara si šestnajst let in zvečer je ples na Šubički. Pa še december je, novo leto se bliža. Ne boš silvestrovala doma, mama ti dovoli oditi praznovat s sošolci v apartma v Kranjsko Goro. Fenomenalno bo! Potem bo sicer januar in spet šola, ampak hujših sitnosti ni pričakovati. So bolj in manj zoprni predmeti, za katere je bolj ali manj smiselno namenjati čas. Ne vem, kdo še rabi matematiko, odkar so izumili kalkulatorje? Posiljevanje dijakov z naravoslovno-tehničnimi predmeti na elitni družboslovno-jezikovni gimnaziji se ti zdi neumnost par excellence. Matematika, fizika in kemija bi morale biti izbirni predmeti. Če v današnjem globaliziranem svetu kaj šteje, potem je to znanje tujih jezikov. Niti ena minuta, namenjena učenju angleščine, francoščine ali nemščine, ni zapravljena! (Da teh ni prav veliko, ker tuje besede nekako kar same od sebe najdejo pot v tvojo glavo, ne obešaš na veliki zvon. Kadar sediš za pisalno mizo v svoji sobi, je jasno, da se učiš in da te nihče ne sme motiti.)

Petek popoldne je in kar malo čudno je, da razmišljaš o takih rečeh. Toda pred neprijetnim ozračjem, ki vlada za mizo, se je treba nekam umakniti. Najbolje v svet pričakovanj in obetov. Kaj prijetnega te še čaka v bližnji prihodnosti? Tečaj angleškega jezika v Angliji! Dodatna izpopolnjevanja so zaželena, sploh pri jeziku je priporočljivo urjenje v pogovoru z rojenimi govorci, opozarjajo profesorji. In starši na roditeljskih sestankih boječe prikimavajo ter seštevajo zneske. Samoumevno je, da bo tečaj plačal tvoj oče. Zato se tudi pri vas doma znajde Kompasov katalog jezikovnih tečajev. London, Brighton, Bournemouth – za vsakogar nekaj. London je drag, ampak ... kako že? Vzgoja otroka je investicija, tu se obrestuje vsak tolar. Pardon, nemška marka.

Projekt 30 let. 30 zgodb

Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji spominja projekt 30 let. 30 zgodb. V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo svojo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom.

Idejni vodja projekta je Dragan Barbutovski, direktor British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida.

Zgodbe bodo vsak teden objavljene na straneh MMC-ja. Za branje zgodb slovenskih avtorjev o njihovi izkušnji z Združenim kraljestvom bo priložnost tudi v angleškem jeziku.

London, torej. Veseliš se že, da boš končno lahko iz prve roke preverila, ali so Angleži res vsi tako neposrečenega videza, kot so videti na starih portretih: Henrik VIII. in njegove žene – naj vsi skupaj počivajo v miru – bi človeku gotovo nagnali strah v kosti, če bi jih srečal sredi noči kje v kakšni ozki ulici v East Endu. Dobro, za aristokracijo je od nekdaj znano, da je izrojena, pustimo zdaj to. Anglija v novejšem času bolj slovi po nogometnih navijačih, ki so predstavniki delavskega razreda, pa niso videti nič bolj obetavno. Ne, tudi njih človek noče srečati v živo. Nadalje: več kot enkrat ti je na uho prišlo, da londonske družine, ki ponujajo nastanitev za angleščine učeče se dijake, tega ne počno iz navdušenja nad vzpostavljanjem stikov z drugimi kulturami, po čemer Angleži itak ne slovijo, temveč hočejo z njimi kar največ zaslužiti. Kar vključuje ceneno hrano in minimalno oskrbo. (Pozneje boš izvedela za prigodo, ki jo je v Londonu doživela ena od tvojih sošolk: njena host family se je umivala samo ob koncu tedna, in to v kopalni kadi, v kateri so se drug za drugim namakali v isti vodi. Kar je bilo vsaj toliko kot z varčnostjo najbrž povezano tudi z bizarnostjo angleškega vodovodnega sistema, pri katerem se pod dvema pipama, iz katerih tečeta ločeno ledeno mrzla in vrela voda, ne moreš drugače okopati, kot da napolniš celo kad ...)

Resnično, če dobro pomisliš: zakaj točno bi si želela na tečaj angleščine ravno v Anglijo –? Ker bodo tja šli vsi tvoji sošolci? (Pozneje boš izvedela, da se temu – z angleškim izrazom – reče peer pressure in da se z njim najučinkoviteje spopadeš tako, da mu ne podležeš.) Medtem ko v glavi melješ, ali bi se očeta dalo pregovoriti, da prispeva malce več in bi zaleglo vsaj do Amerike, saj so tam menda bolj gostoljubni in itak ves svet govori ameriško angleščino, končuješ drugo porcijo svaljkov. Stanje za mizo je nespremenjeno: žalobno, kakršno je decembrsko vreme. Pripravljaš se, da boš vstala ter se kar najhitreje pobrala v sobo. In potem odjekne ...

»Tvoj oče je umrl.«

Šele tedaj opaziš, da so mamine oči rdeče od joka. Ne moreš se več pretvarjati, da jih nisi opazila, ne moreš hliniti, da nisi slišala, kar je rekla. Noben odmik v domišljijski svet, nobena misel na obet česa srečnega te ne more obvarovati pred slišanim. Ali posledicami teh besed.

»Tvoj oče je umrl.«

Še več, z leti boš ugotovila, da udarni valovi eksplozije, ki je tisto petkovo popoldne v decembru razdejala tvoj srečni, brezskrbni svet šestnajstletnice, sežejo daleč. Kot bi imela več zaporednih detonacij na dolgi časovni premici. Toda čisto prva žrtev je jezikovni tečaj v Angliji – ni denarja. To boš občutila kot veliko krivico in odzvala se boš kot opica, ki ji najprej pokažejo banano, potem pa ji jo skrijejo. Z nesmiselnim besnenjem in krokodiljimi solzami.

Ko bo preteklo še par let, boš v najstniški različici same sebe uzrla, kar si v resnici bila: razvajena, egoistična smrklja. Sama sebi se boš ob tej ugotovitvi zdela zrela in modra. In le kako ne bi bila: za tabo bo nekaj let študija francoščine, vključno z jezikovnimi izpopolnjevanji, ki so pri študiju tujega jezika malone nujna. Toda nekaj te bo še vedno povezovalo s šestnajstletnico, kakršna si bila: sposobnost umakniti se v domišljijski svet, ki si ga znaš sama ustvariti. Kjer se zgodi le tisto, kar sama hočeš, in kjer imaš vse pod nadzorom.

In šele ko bo od tistega petkovega popoldneva v decembru minilo več kot desetletje, boš spoznala, da je bilo objokovanje, ker se nisi mogla udeležiti jezikovnega tečaja v Angliji naravnost absurdno. Da je edina stvar, vredna obžalovanja, da očeta nisi bolje spoznala, preden je umrl. Takrat boš res odrasla. In postala pisateljica.

*Ničesar ne obžalujem ali Je ne regrette rien je naslov pesmi francoske šansonjerke Edith Piaf.


Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku svoje osnovne šole. Pozneje v življenju je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri časniku Delu, zdaj na ZRC SAZU, kjer je zaposlena za PRR – promocijo raziskovalnih rezultatov. Izdala je tri leposlovne knjige in jih nekaj prevedla, ter dva duhovita potopisa - najraje sicer potuje v eksotične dežele izven EU, kar vključuje tudi Združeno kraljestvo ...

30 let. 30 zgodb.