"Delamo v polnem pogonu 24 ur na dan, v prvih dneh smo izčrpali vse resurse, ker hrvaška vlada s slovensko ni sodelovala, kot bi morala, priča sem bila nenapovedanemu prihodu 3 tisoč ljudi, ki jih je Hrvaška v Rigonce pripeljala lačne, bose in premražene in jih peš nagnala na slovensko stran," je razmere prvih dni na sredini okrogli mizi 'Begunska kriza - ogledalo evropskim vrednotam' opisala predsednica Rdečega križa Slovenije Nataša Pirc Musar in dodala, da je bilo zato delo pristojnih sprva kaotično. Slišati je bilo mogoče veliko kritik na delo humanitarnih organizacij in državnih služb, a pri nenapovedanem in neorganiziranem prihodu tisočev ljudi, za njih enostavno ni mogoče ustrezno poskrbeti, je opisala pomanjkanje kapacitet.

Pirc Musarjevo je strah zime, saj bodo, če se ponovi kaos v Rigoncah, ko pritisne mraz in bodo temperature pod ničlo, prvi umirali otroci. Ekipa v Bruslju gleda številke, ne vidi pa ljudi, je dejala. Slovensko vlado razume, da se ne zna na hitro odločiti, saj se tudi Bruselj ne zna. Ni pristaš postavljanja ograj, ker to le prenese problem na druge, na tiste, ki ostanejo pred ograjo. Musarjeva je prepričana, da mora Angela Merkel začeti pošiljati vse, ki ne bežijo pred vojno, nazaj, drugače bomo tu v Evropi pregoreli. Poslati je treba jasno sporočilo vsem tistim, ki se odpravijo na mukotrpno pot, da odhajajo zaman.
Izkušnja na terenu je bila za Pirc Musarjevo pozitivna, strašenje v medijih pa je odpravila z besedami, da ko pogledamo, kaj se je zgodilo, vidimo, da so se dvakrat stepli in en šotor je zagorel, kar je vse skupaj nič, glede na kaotične razmere, ki so na trenutke vladale. Dotaknila se je tudi t. i. samoiniciativnih prostovoljcev in aktivistov, s katerimi je bilo sprva veliko težav, saj niso hoteli razumeti, da mora tudi prostovoljstvo potekati organizirano in pod nadzorom. "Ne morejo hoditi na pomoč s stotimi sendviči. Če nimajo tri tisoč sendvičev za vse, naj raje ostanejo doma," je sklenila.

"Apokaliptične razsežnosti"
Z vidika Slovenije gre res za apokaliptične razsežnosti, z vidika celotnega EU-ja pa tega ne moremo reči, pa je poudarila profesorica mednarodnih odnosov Petra Roter, saj dva milijona prebežnikov za celotno Evropo ne predstavlja niti odstotka prebivalstva. Gre za veliko sprenevedanje držav, da to ni skupen evropski problem. Dokler trpijo druge države, se vsi radi delajo, kot da problema ni, šele ko je težava pred našimi lastnimi vrati, se kdo predrami, je komentirala bruseljsko (ne)delo pri odločnem oblikovanju skupne rešitve.

Odgovornost držav sega vsaj nekaj stoletij nazaj, do kolonializma, je dejala Roterjeva. Dejstvo, da se begunskemu valu priključuje val ekonomskih migrantov, nas ne bi smelo presenetiti, saj gredo ljudje za boljšim življenjem. Evropa tem ljudem predstavlja ideal boljšega življenja in varen pristan, kjer upajo, da bodo lahko v miru živeli, je sklenila.
Varnostni vidiki
Odziv na krizo pove več o nas samih kot o sami prebežniški krizi, pa je dejal strokovnjak za nacionalno varnost Iztok Prezelj in dodal, da je varnost treba zagotavljati, a z maksimalnim spoštovanjem človekovih pravic. Tudi varnost spada med človekove pravice, kar se rado pozablja. Prezelj je zatrdil, da je velik problem, da se med begunce pomešajo ekonomski migranti. "Če je nekdo prebežal iz Sirije v Grčijo ali Turčijo, a tam ne želi ostati, ker hoče v bogatejše države, na tej točki potem ni več begunec, ampak postane ekonomski migrant," je povedal Prezelj.

Obstaja na desetine varnostnih kazalnikov krize, če imamo požig šotorov, umiranje ljudi na poti med Grčijo in Turčijo, če imamo pojav širjenja nalezljivih bolezni, če imamo sosednjo državo, ki prebežnike nelegalno vozi na naše meje, je to z vidika Slovenije hud varnostni problem, je opozoril Prezelj. Če imamo grožnje Islamske države (IS), da so med prebežniki infiltrirani njihovi aktivisti, je to varnostno vprašanje, a je Prezelj tu poudaril, da ima IS več kot dovolj somišljenikov po Evropi, tako da bi lahko brez težav izvedli teroristični napad, torej ni nobene realne potrebe, da med prebežniki pošiljajo "aktiviste".

Radikalna desnica na pohodu
Radikalna desnica v Nemčiji in Avstriji se prebuja, dobesedno hrani se s trenutnim položajem, tako je vedno bilo, zato je treba ta kompleksen problem čim bolj gladko in multidisciplinarno rešiti. Če pogledamo v Švico ali pa Grčijo, ko skrajna desnica dobi volitve, se vsa družba polarizira. To se je v Evropi v bližnji preteklosti že dogajalo, vse se na isti način ponavlja, je opozoril Prezelj.
Debata o ograji Prezlja ne preseneča, saj je naša identiteta zgrajena na osnovi razlike do drugega, in ko enkrat nekdo pride v tvoj osebni prostor, pa naj bo to objektivno ali subjektivno, se v ljudeh sproži mehanizem, ki se nam zdaj dogaja, in radikalna desnica, ki te strahove populistično unovči, bo lahko še huda težava.

Eden glavnih problemov celotne krize pa so tihotapci ljudi, ki so največji zaslužkarji krize, še huje je, če z njimi sodelujejo korumpirane policije držav. Odziv EU-ja je tu povsem neustrezen, a treba je vedeti, da je težko biti pripravljen na vse mogoče varnostne vidike, saj je težko upravičiti trošenje kupov denarja za nekaj, kar naj bi se zgodilo, namesto za realne probleme. Domine na mejah so padale od Grčije do Nemčije in Švedske, mogoče je pričakovati, če mejo zapre Nemčija, da se bodo v obratnem vrstnem redu tudi postavile nazaj, je sklenil Prezelj.

Popisovanje: "V Bruslju se ne znajo zmeniti"
V razmerah, kot so bile v Rigoncah, ko je tisoče ljudi kar naenkrat prišlo čez zeleno mejo, nobena služba ne more zadovoljivo obvladati razmer. Zdaj je hrvaškega nenapovedanega pošiljanja prebežnikov na slovensko mejo konec, tako se razmere stabilizirajo, saj se dogovarjajo o vseh večjih skupinah. Če je bil ob začetku krize na voljo en sam vlak, imajo zdaj na voljo 5 do 6 vlakovnih kompozicij za prevoz prebežnikov proti Avstriji, je pojasnila namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar.
Namen popisa in registracije prebežnikov je še posebej pomemben pri združevanju družin, ki so se porazgubile na poti. Večkrat pa so se zgodile tudi odtujitve otrok, ker je prisotnost otroka pomenila prednostno vkrcanje na avtobus ali vlak. Slovenska policija si po besedah Bobnarjeve ne želi ograj, želi pa si uspešno zagotavljati varnost vsem, tudi prebežnikom. Policisti so nosili otroke, pomagali ženskam in bolnim ter si ves čas prizadevali za čim bolj humano obravnavo prebežnikov, je poudarila.

O tem, kam gredo vse evidence popisov, je Bobnarjeva dejala, da v Slovenijo prebežniki večinoma prihajajo nepopisani. V prvem prebežniškem valu je Sloveniji uspelo po schengenskih pravilih popisati vse prebežnike, v drugem pa to ni vedno uspelo zaradi prevelikega števila dnevnih prihodov. Pirc Musarjeva je tu dodala, da že Grčija nekaj popisuje, potem mi popisujemo, potem Avstrija in Nemčija znova popisujeta, vse skupaj pa pripiše kaotični neorganiziranosti na ravni EU-ja, saj se "fantje v Bruslju ne znajo zmeniti".

Krive so zahodnjaške vojaške intervencije
Ob množicah prebežnikov, ki dajejo vtis apokalipse, ne smemo pozabiti, da so neposredna posledica zahodnjaškega vojaškega intervencionizma v muslimanskem svetu v zadnjih 14 letih, svoj majhen kamenček pa je dodala tudi Slovenija s podpisom Vilenske izjave in vstopom v t. i. koalicijo voljnih, je spomnil sociolog religije Primož Šterbenc in dodal, da potrebujemo več argumentirane debate ter manj nasilja in islamofobije, ki se v zadnjem času širi po Sloveniji. Nobeno naključje ni, da naj bi bilo po nekaterih podatkih 55 odstotkov prebežnikov iz Sirije, 24 odstotkov iz Afganistana ter 13 odstotkov iz Iraka, saj gre za tri države, kjer divja vojna.

ZDA so po usodnem 11. septembru leta 2001 s koalicijo izvedle napad na Afganistan, pri tem so se oprli na kopensko koalicijo Severno zavezništvo, ki so jo sestavljali pripadniki manjšinskih etničnih skupnosti Tadžiki, Uzbeki in Hazarji na severu države, je kronološko nadaljeval Šterbenc. Paštuni, skoncentrirani na jugu države, ki sestavljajo večinsko prebivalstvo in so tradicionalni vladarji Afghanistana, so se jasno že kmalu po začetku vojne organizirali v protiameriške oziroma protiokupacijske enote. "Američani nikoli niso imeli resnične želje zares urediti in obnoviti Afghanistana, saj so takoj, ko so tja prišli, že pogledovali proti Iraku," je dejal Šterbenc in dodal, da je medetnična državljanska vojna, ki so jo v Afganistanu zanetili Američani, kriva za valove prebežnikov, ki smo jim priča tudi v Sloveniji.

"Še večjo katastrofo pa so ZDA povzročile z napadom na Irak leta 2003, saj so s tem ustrelili v zgodovinsko, religijsko in simbolno srce Bližnjega vzhoda ter odprli strašno Pandorino skrinjico," je izpostavil Šterbenc. Irak je tako za šiite kot sunite izjemno pomembna država, Američani pa so z napadom povzročili velikansko krepitev sunitske religijske identitete, saj je religija dobila element nacionalne obrambe in tu leži tudi začetek t. i. Islamske države (IS), je pojasnil Šterbenc in dodal: "Ta zver, o kateri mnogi govorijo, IS, je neposredna posledica ameriškega napada na Irak." Krepitev religijske identitete pri sunitih pa je posledično zanetila povečevanje sovraštva do šiitov, tako v Iraku zdaj divja huda šiitsko-sunitska državljanska vojna za prevlado.
Razbijanje šiitskega polmeseca
Poudariti je treba tudi, da so z napadom na Irak odstranili sunitskega predsednika države Sadama Huseina, namesto njega pa so na oblast prišli po demokratičnem principu v državi večinski šiiti, prvič po letu 1638, ko je vladal Safavidski imperij. Irak je tako prešel pod močan vpliv Irana, začel se je uresničevati neprekinjen šiitski polmesec vpliva prek Irana, Iraka, Sirije, ki je sekularna, a vendar vladajoča elita pripada šiitski ločini alavitov, pa do južnega Libanona, kjer vlada Hezbolah, je naštel Šterbenc. To je izredno okrepilo vpliv Irana, kar je vznemirilo sunitske države v okolici pod vodstvom Savdske Arabije, ki si želi presekati ta šiitski vpliv. Gre za tradicionalno rivalstvo med Perzijci in Arabci, je dodal.
Najšibkejša točka za prekinitev šiitskega polmeseca je v Siriji, saj je tam večinsko sunitsko prebivalstvo. Tako so zunanje sile demokratične proteste leta 2011 v državi zlorabile, protestniki, ki so si želeli demokracije, dobili pa radikalni islamizem, pa so bili po Šterbenčevem mnenju naivni. "Ni bilo naključje, da je po začetku demokratičnih protestov takoj sledila poplava radikalnih džihadističnih sunitskih islamistov v Sirijo, Savdska Arabija in druge zalivske države pa so ob tem nenehno krepile pomoč uporniškim skupinam, saj hočejo na vsak način zrušiti režim, ki je dominantno alavitski, uživa pa podporo tudi drugih manjšin," je pojasnil Šterbenc in dodal, da imamo v Siriji tri konflikte, in sicer sunitsko-šiitskega, konflikt med Izraelom in njegovimi nasprotniki ter konflikt med zahodom in Rusijo ter Kitajsko. "V Siriji ne poteka državljanska vojna, ker ta termin implicira, da se Sirci sami med sabo tolčejo, v resnici pa imamo toliko beguncev in takšno uničenje, ker je Sirija zgolj arena, kjer potekajo spopadi, ki jih generirajo veliki zunanji akterji," je sklenil Šterbenc.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.