Kogovšek Šalamonova, direktorica Mirovnega inštituta, je poudarila, da v času širjenja EU-ja praktično niso govorili o morebitnem deljenju bremena za primer velikega priseljevanja. Evropski komisiji je bilo predvsem pomembno, da države npr. vzpostavijo svoje azilne sisteme.

Vendar bodo razlike v dojemanju deljenja bremena med državami članicami EU-ja v prihodnje zelo pomembno vplivale na pravno podobo povezave, je opozorila, saj se nekatere države trenutni ureditvi deljenja bremen upirajo.

Azilna zakonodaja povsem neprilagojena
Te razprave spremlja tudi vprašanje, kako pravo spremlja vse te nove demografske podatke, je dodala. Po njenih besedah 90 odstotkov migrantov v Evropo ne pride kot prosilcev za azil, ampak kot delovni migranti, prek združevanja družin ... Ta pravni okvir deluje relativno dobro, slabo pa deluje v primeru azilne politike, kjer praktično ne spremlja sprememb, ki se tičejo nadzora na mejah in zaprošanja za azilno zaščito.

Tako sta navzoča dva trenda – en je liberalizacija na strani priseljevalne politike in zaostrovanje na področju azilne politike. V Sloveniji je to v zadnjem času najbolj vidno pri zakonu o tujcih, ki je kopija avstrijskega. Ampak Avstrija je lani prejela 44.000 prošenj za azil, Slovenija pa le 1.300, je opomnila. In glede na to bi Slovenija morala sprejeti vsaj 10.000 beguncev, da bi lahko sprejela kakšen krizni zakon, meni Kogovšek Šalamonova. Skrb vzbujajoče je tudi, da države kopirajo slabo zakonodajno prakso.

Relativno se delež beguncev ne spreminja
Prav tako ni strahu, je poudarila, da nas bodo begunci preplavili, saj je njihovo število v relativnem smislu bolj ali manj stalno in ostaja okoli sedem odstotkov vseh migrantov, vendar se je podvojilo število prebivalstva, zato je nominalno več ljudi na poti.

Opozorila je, da je skrajno neodgovorno, da se migracije obravnavajo kot varnostna težava, saj je demografska slika Evrope zelo neugodna. Morala bi prilagoditi svojo politiko svoji demografski sliki. Vendar je to v zadnjih letih postala tabutema, je še sklenila.

Kriza na obeh straneh
Francois Heran, vodja raziskav na francoskem nacionalnem inštitutu za demografske študije, je poudaril, da je v zadnjem letu EU postal celina priseljevanj - bolj kot katera koli druga celina. V ZDA je npr. v letu 2015 vstopilo 1,1 milijona ljudi, v EU pa je prišlo 4,7 milijona priseljencev. "Prebežniška kriza je pokazala tudi na krizo Evrope in ni samo Evropa tista, ki se mora soočiti s prebežniško krizo, ampak se morajo tudi prebežniki soočiti s krizo Evrope," je dejal. Prisiljevanje v Evropo je prisilno, je opozoril.

Tudi v 2016 je bilo število prošenj za azil v EU-ju približno enako kot leta 2015, in sicer 1,2 milijona, je navedel podatke Eurostata, proporcionalno pa so največ prošenj, na milijon prebivalcev, odobrili na Švedskem, v Nemčiji in v Avstriji.

Opomnil je, da včasih prebežniki niso vedno samo žrtve, ampak imajo izdelano strategijo, kako priti do določene države. So dobro informirani in nato upoštevajo te informacije, ko se odločajo, kam bodo odšli.

Ob tem je predstavil primer Nemčije, kjer vlada velik kontrast med t. i. starimi deželami in deželami, ki so se pridružile šele v 90. letih preteklega stoletja. Medtem ko je na zahodu delež priseljencev in njihovih potomcev med 20- in 25-odstoten, je na vzhodu ta delež manj kot petodstoten. Zato se tam rojeva največ nacionalističnih gibanj, je pojasnil. Na zahodu je tudi pomoč karitativnih dejavnosti veliko večja kot na vzhodu.

Za konec je navedel še nekaj številk, ki se dotikajo demografije. Po napovedih bi stopnja delovno aktivnih, se pravi starih od 20 do 64 let, do leta 2065, če ne bi bilo nobene migracije, povsod po Evropi izrazito upadla. V Sloveniji bi ta delež omenjene populacije upadel za kar 37 odstotkov, v Nemčiji pa celo za 43 odstotkov.

Srednja Evropa ima torej dilemo, ali ohrani versko in etnično homogenost, lahko pa se odpre različnosti. "Ni treba sprejeti kogar koli, ampak je dobro izbrati prebežnike, ki jih boste spustili v državo," je dejal. V Švici so recimo določili, kakšne profile želijo privabiti, v Kanadi so si zadali cilj, da bodo izbrali bolj visokokvalificirano delovno silo. Vendar pa tudi z velikim priseljevanjem ne moremo nadomestiti velikega obsega starajočega se prebivalstva, je še opozoril.