Ko je bila posiljena prvič, se je zaupala svojemu možu, s katerim sta skupaj prišla na delo v Italijo. Ta jo je pretepel in dejal, da mora upoštevati navodila svojega šefa, saj sicer ne bi dobila plačila za delo. "Edina stvar, ki sem se je bala bolj kot svojega šefa, je bila izguba službe," pravi Nicoleta, saj je morala preskrbeti svoja otroka, ki sta ostala doma v Romuniji. Tako je več let prenašala posilstva, udarce, grožnje s pištolo, nečloveško naporne delovnike in izostanke plačila.

Polovica romunskih delavk tudi spolnih suženj
V Raguški pokrajini (Provincia di Ragusa) na Siciliji po podatkih policije okoli 7.500 žensk dela v pridelavi sadja in zelenjave. Večina delavk je iz Romunije. Italijanska organizacija za pravice migrantskih delavcev Proxyma Association ocenjuje, da je več kot polovica romunskih delavk na raguških kmetijah prisiljena v spolne odnose s svojimi zaposlovalci. Vodja sicilskih karabinjerjev Guido Volpe trdi, da je prav Ragusa center izkoriščanja na Siciliji, vendar je posamezne primere težko raziskovati, saj se delavke bojijo spregovoriti o dogajanju.

Žeja čez dan in mačja hrana za večerjo
Deset žensk, ki so si upale spregovoriti za Observer, nedeljsko izdajo Guardiana, poroča o nečloveških delovnih razmerah v Raguški pokrajini. Spopadajo se z rutinskimi posilstvi in pretepanji, 12-urnimi delovniki v hudi vročini brez dostopa do pitne vode, z nezdravimi razmerami za bivanje v razpadajočih stavbah, psihičnim nasiljem in grožnjami z orožjem ter mačjo hrano za večerjo. Romunke so 4-odstotna manjšina ženskega prebivalstva v Ragusi, a po podatkih Proxyme predstavljajo kar petino vseh žensk, ki splavijo.

»V romunski pokrajini Moldavija, od koder prihajam, skoraj nihče nima službe. Tisti, ki jo imajo, pa zaslužijo 200 evrov mesečno,« razlaga Bološeva in dodaja, da se v rastlinjaku, kjer dela, da zaslužiti veliko več, tudi če je ob tem treba trpeti.

Italija kot največja izvoznica sadja in zelenjave v EU-ju
Italija je največja izvoznica svežega sadja in zelenjave v Evropi. Italijansko kmetijstvo zaposluje večinoma migrantske delavce. Kmetijsko društvo Coldiretti ugotavlja, da v južni Italiji kmetijski sektor zaposluje 120.000 tujih delavcev. Po ukrepih zunanjega ministrstva in strožjem nadzoru toka prebežnikov so italijanski kmetje prenehali nezakonito zaposlovati prebežnike, ki so na Sicilijo prišli z ladjami. Osredotočili so se na delovno silo iz revnejših predelov Evropske unije. Tako se je število romunskih delavk med letoma 2006 in 2017 povečalo s 36 na okoli 5.000.

Več kot petina migrantskih delavcev iz Romunije
V Romuniji se je po padcu Ceaușescovega komunističnega režima leta 1989 zaradi revščine začelo obdobje množičnih selitev v bogatejše evropske dežele. Že leta leta 2012 so Romuni z 900.000 emigrantskimi delavci predstavljali največjo emigrantsko skupino v Italiji (Triandafyllidou et Maroukis, 2012). Danes v Italiji dela že 2,3 milijona Romunov. Italija je v njihovih očeh obljubljena dežela, kjer se trdo dela, a dobro zasluži. Moški tja odhajajo na delo v gradbeništvu, ženske opravljajo gospodinjska dela, oboji pa delajo v pridelavi sadja in zelenjave.

Že leta 2015 sta italijansko zunanje ministrstvo in romunsko ministrstvo za delo italijanske dežele Abruce, Apulijo, Bazilikato, Kampanijo, Kalabrijo, Lacij in Sicilijo, torej kar sedem izmed dvajsetih italijanskih dežel, označili z visoko stopnjo tveganja za nespoštovanje pravic romunskih delavcev, je takrat poročal v Romuniji izhajajoči angleški časnik Nine O'Clock. Italijanska poslanka Marisa Nicchi je istega leta začela parlamentarno razpravo o preiskavi suženjstva romunskih delavcev v Ragusi in premierja prosila, naj zažene preiskavo, vendar se v dveh letih ni zgodilo še nič, saj ni dovolj ekonomske ali politične spodbude za vladno preiskavo.

Delež krivde tudi pri Evropski uniji
Primeri romunskih delavk dokazujejo, da status državljana Evropske unije ne zagotavlja samoumevnega varstva temeljnih pravic. Ker je Italija podpisnica Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so za zagotavljanje teh odgovorna italijanska sodišča. Predsednik kmetijskega društva Coldiretti Gianfranco Consulo pravi, da morajo po italijanski zakonodaji lastniki kmetij sezonske delavce zaposliti po pogodbi z minimalnim plačilom 56 evrov za 8-urni delavnik, vendar so po njegovih besedah tudi lastniki kmetij revni ljudje. »Če bi svoje delavce plačevali pravično, bi sami izgubili preveč denarja in kmetijstvo celotne pokrajine bi se sesulo vase,« meni predstavnik karabinjerjev Scifo. Consulo velik del krivde pripisuje evropskim strategijam: 2Izkoriščanje delavcev je posledica politike EU-ja, kar seveda ni izgovor za posilstva. Vendar pa evropske strategije delodajalcem ne puščajo alternativ pri mizernem plačevanju migrantskih delavcev, saj morajo tekmovati na evropskih trgih."

Brezizhodno življenje
Letizia Palumbo in Alessandra Sciurba z Univerze v Palermu sta med letoma 2013 in 2014 opravljali terenske raziskave v Ragusi. Sociologinji sta dva meseca opazovali dogajanje in intervjuvali nekaj romunskih delavk, socialne delavce, bolniško osebje in duhovnike. Po njunih podatkih je v Ragusi zaposlenih najmanj 12.000 tujih delavk, mnoge izmed njih delajo brez delovnih pogodb, saj v Ragusi prevladujejo majhne in srednje velike kmetije, ki jih je najteže nadzorovati.

Delovniki so dolgi od 10 do 12 ur, delavci pa so neposredno izpostavljeni strupenim pesticidom. Večina delavcev živi v kmetijskih poslopjih brez ogrevanja in toaletnih prostorov. Povprečna dnevna plača se giblje med 15 in 20 evri. Eden izmed duhovnikov je poročal o orgijah, ki jih delodajalci organizirajo na svojih domovih in kjer romunske delavke silijo v spolne odnose. V intervjujih z delavkami sta avtorici ugotovili, da se jih večina odloči za delo v rastlinjakih, saj lahko ­­le tako obdržijo svoje otroke v neposredni bližini, medtem ko pri gospodinjenju to ni mogoče. Delo v raguških rastlinjakih označujeta kot trgovino s človeškim blagom in kot prisilno delo, vendar sankcij ni. Sciurbova opozarja, da so zdaj razmere še slabše kot v letih 2013 in 2014.

Doslej ena sama obsodba
Tožilka Valentina Botti se spoprijema z mnogimi obtožbami, med katerimi so najpogostejše ugrabitve, spolne zlorabe in prisilno delo. »Govorimo o potencialno tisočih hudo zlorabljenih romunskih ženskah. Zelo redke si upajo razodeti svojo zgodbo. Večina jih zlorabljanje sprejme kot nujno osebno žrtev, če želijo obdržati službo. Posledica izgube dela bi bila za mnoge pogubna,« pravi Bottijeva. Delavke, ki ovadijo svoje delodajalce, največkrat ne ostanejo anonimne in jih drugi zaposlovalci ne želijo več zaposliti. Tudi če se odločijo, da jih ovadijo, je roka pravice običajno na strani lastnikov kmetij. Doslej je bil zaradi zlorabe romunskih delavk uradno obsojen le en delodajalec.

»To se mora končati«
Nicoleta Bolos je svojega delodajalca prijavila policiji in se ločila od svojega moža. Lastnik kmetije je bil obtožen izkoriščanja delovne sile, vendar primer še čaka na obravnavo na sodišču. Po prijavi se je Bološeva umaknila domov v Romunijo, toda do takrat, ko so njeni prijatelji zbrali dovolj denarja za njeno vrnitev, je izgubila skrbništvo nad svojima otrokoma. Skrbništvo nad njenima otrokoma je prevzel brat nekdanjega moža in od takrat ji ni bilo dovoljeno stopiti z njima v stik. Zdaj z novim partnerjem in skupnim otrokom spet živi v Ragusi, kjer spet dela v proizvodnji sadja in zelenjave, le da tokrat brez nasilja in izkoriščanja, čeprav še vedno prebiva v stavbi brez ogrevanja ali tekoče vode. Svojo zgodbo se je odločila predstaviti medijem, da bi opogumila tudi druge delavke in javnost seznanila z dogajanjem na raguških kmetijah. »Vse to sem pretrpela zaradi svojih otrok. Zaradi njih sem postala sužnja,« pravi in dodaja: »Rada bi ljudi seznanila z dogajanjem, ki se mora končati.«

J. R. (povzeto po Observerju)