Med letoma 1983 in 1985 je Etiopijo zajela huda lakota, posledica katastrofalne suše, ki je okoli osem milijonov prebivalcev (od okoli 40 milijonov) pahnila na rob preživetja. Po ocenah je umrlo med 300 tisoč in 1,2 milijona ljudi, 2,5 milijona jih je bilo prisiljenih k selitvi znotraj države, še slabe pol milijona jih je lakoti ubežalo prek meja.

Pretresljive fotografije shiranih otrok in njihovih obupanih staršev ter obnemoglih starejših so spodbudile dva britanska glasbenika, Boba Geldofa iz zasedbe The Boomtown Rats in Midgea Ura, takrat člana skupine Ultravox, da sta se "lastnoročno" lotila reševanja problematike.

Sredstva za pomoč sta se odločila zbirati z glasbo oz. posebej temu namenjeno pesmijo. Razmišljala sta, da bi uporabila katero od že poznanih skladb, a bi potem morala delež od prodaje nameniti tantiemam, zato sta sklenila napisati novo. Geldof je poskrbel za besedilo, Ure pa za glasbo in tako je nastala danes slovita (pa tudi sporna) Do They Know It's Christmas?

Nato sta začela okoli sebe zbirati največje glasbene zvezde z britanskega in irskega otoka, da bi posneli bodočo uspešnico. Geldof je za pomoč prosil tudi takrat zelo zasedenega producenta Trevorja Horna, ki mu je dal za 24 ur v uporabo enega svojih studiev v londonskem predelu Notting Hill, čeprav je bil sam do projekta precej skeptičen – predvsem glede tega, da bo pesem končana pravočasno, torej do božiča.

A se je motil. 25. novembra 1984 so si zvezdniki podajali kljuko studia – od Bona (U2), Phila Collinsa (Genesis), Simona Le Bona in drugih članov skupine Duran Duran do celotne zasedbe Spandau Ballet, Georgea Michaela (Wham!), Paula Younga, Annie Lennox, ameriške zasedbe Kool & the Gang, ki je ravno takrat snemala v Londonu, iz New Yorka je s concordom zadnji trenutek priletel Boy George, v studiu se je nepovabljen pojavil tudi danes že rahlo pozabljeni Marilyn, sodelovala je zasedba Bananarama ...

V Združenem kraljestvu so pesem prvič predvajali 7. decembra 1984 in takoj je postala uspešnica. Na vrhu lestvice najbolj poslušanih je vztrajala pet zaporednih tednov, samo v prvem tednu so prodali več kot milijon izvodov plošč in kaset, s čimer je pesem postala najbolj prodajan nov singel vseh časov – dokler je ni leta 1997 s prestola izrinil Elton John s pesmijo, posvečeno pokojni princesi Diani, Candle in the Wind.

Uspeh nadaljevali še z dvema sočasnima koncertoma na dveh celinah

Vrtoglav uspeh skladbe se je nadaljeval tudi v letu 1985, ko so 13. julija na stadionu Wembley in na stadionu Johna F. Kennedyja v Filadelfiji priredili sočasna zvezdniška koncerta, podobne koncerte pa so priredili tudi drugod po Evropi, tudi v takratni Jugoslaviji (YU Rock Misija je potekala dva dni pozneje, 15. julija 1985 v Beogradu).

Celoten izkupiček od prodaje pesmi je že v prvem letu presegel osem milijonov britanskih funtov, a med samim koncertom so donacije kapljale bolj počasi, dokler ni Geldof v pogovoru z BBC-jevim novinarjem gledalcev malce vulgarno pozval, naj vendarle odprejo svoje denarnice (čeprav je pozneje zatrjeval, da v njegovem izbruhu ni bilo kletvic). In se je obrestovalo. Po prvih ocenah naj bi se za odpravo lakote v Etiopiji zbralo med 40 in 50 milijoni funtov, pozneje so ocene precej zrasle, na okoli 150 milijonov.

Koliko denarja se je dejansko steklo v državo, ni jasno. Bilo je kar nekaj očitkov, da se je velik del sredstev "ustavil" pri vladajoči politiki, a Geldof je svoj projekt vedno odločno zagovarjal – če ne bi okoli sebe zbral toliko zvezdnikov, bi bila pozornost javnosti glede poročil o stradanju prebivalcev Etiopije precej manjša, je zatrjeval.

Projekt so pozneje še večkrat ponovili: pesem so z drugimi – prav tako slavnimi – glasbeniki na novo posneli še v letih 1989, 1994, 2004, 2014, novo različico, ki je kombinacija vseh preteklih, pa predstavili tudi letos.

Pesem Do They Know It's Christmas? je navdihnila tudi druge glasbenike, da so se dobrodelnosti lotili na ta način, med njimi tudi glasbenika in aktivista Harryja Belafonteja, ki je januarja 1985 okoli sebe zbral pretežno temnopolte glasbenike (ki so bili, kot je opozoril, opazno odsotni pri Geldofovem projektu), na primer Stevieja Wonderja, Tino Turner, Cindy Lauper, Ala Jarreauja, Diano Ross, Dionne Warwick, Willieja Nelsona, Brucea Springsteena, Boba Dylana in druge, kot producenti pa so pri snemanju skladbe We Are The World sodelovali še Lionel Richie, Michael Jackson in Quincy Jones.

Pesem, polna stereotipov

Kljub pohvalnemu dejstvu, da je Geldofov projekt zbral zavidljivo vsoto denarja in tako gotovo prispeval k blaženju lakote v Etiopiji, pozneje pa tudi v Sudanu, Somalilandu (v praksi samostojna držav, ki pa je uradno del Somalije), Čadu in drugod, pa predvsem besedilo pesmi mnoge Etiopijce in druge Afričane (vključno s tistimi, ki imajo afriške korenine, danes pa živijo v drugih delih sveta), še danes jezi. Verzi, polni predsodkov, so namreč z današnje perspektive povsem nedoumljivi, mnogi pa so se ob njih obregnili že pred 40 leti – Bono je tako najprej odločno zavrnil možnost, da bi iz njegovih ust prišle besede: "No, nocoj, hvala Bogu, so na vrsti oni namesto tebe." A so ga prepričali, da gre za sarkazem, zato je popustil.

"Himna belega odrešenika"

Tudi nekatere druge "rime" so desetletja jezile Afričane in ljudi z afriškimi koreninami. Britansko-ganski glasbenik Fuse ODG je pred 10 leti odločno zavrnil sodelovanje pri projektu "Band Aid 30", saj da ne namerava sodelovati pri nenehnem potrjevanju negativne podobe Afrike, kot jo dojema zahod, je takrat dejal za Guardian, letos pa znova opozoril, da gre za "himno belega odrešenika", ki namesto da bi spodbujala partnerstvo, spodbuja pomilovanje. Kot je poudaril že pred desetletjem, tovrstne kampanje sicer res kratkoročno pomagajo (ali pa vsaj zberejo sredstva), po drugi strani pa utrjujejo škodljive stereotipe, s čimer zavirajo gospodarsko rast, investicije in turizem v regiji.

"Pesem govori, da ni ne miru ne radosti v Afriki na ta božič. Da je smrt v vsaki solzi. Za vsak božič grem domov v Gano. Vsak december. In vem, da je v Afriki mir in radost na božič, da ni smrti v vsaki solzi," je Fuse ODG opozoril v pogovoru za BBC.

"Etiopija je bila krščanska dežela davno pred Anglijo"

Podobno žaljivo pesem vidi Dawit Giorgis, nekdanji etiopski uradnik, ki je leta 1984 v svojo državo pretihotapil televizijsko ekipo, ki je nato svetu (oz. Britancem) poslala podobe shiranih prebivalcev, s čimer je tako posredno "kriv", da je pesem sploh nastala. "Da nekdo reče 'Ali vedo, da je božič?' je obenem smešno in žaljivo. Tako neresnično in izkrivljeno je. Etiopija je bila krščanska dežela davno pred Anglijo, božič smo poznali pred vašimi predniki," opomni v pogovoru za BBC. Obenem pa priznava, da so sredstva takrat pomenila veliko, a po njegovem mnenju cilj ne opravičuje sredstev.

Geldof na očitke že desetletja odgovarja enako: "Ta mala poppesmica je pomagala nahraniti na sto tisoče ljudi, če ne milijonov, in jih tako rešila pred smrtjo." Pri tem pa je treba omeniti, da bi najbrž danes Geldofa poznalo precej manj ljudi, če ne bi bilo ravno omenjenega projekta.