Kot je zapisano na spletni strani slovenske Rimskokatoliške cerkve, je eden izmed treh decembrskih dobrih mož, znan tudi kot Miklavž, živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji – današnji Demre v Turčiji. Nikolaj, čigar ime v grščini pomeni zmaga ljudstva, je bil sin edinec. Po vzoru premožnih staršev je, ko sta mu zapustila premoženje, to razdelil med reveže in postal redovnik.

Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev – to je bil prav Nikolaj. V času, ko je prevzel škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali, tudi on je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je na primer priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredla v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročila.

Kmalu po smrti okrog leta 324 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah. Katoliška cerkev ga časti od 11. stoletja. V carski Rusiji so ga praznovali s kar dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov – leta 1086 so italijanski pomorščaki ukradli njegove relikvije in jih prenesli v italijansko mesto Bari, kjer so shranjene še danes.

Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji, prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju.

Oblečen je v škofovska oblačila in bele rokavice

V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – drugod po Evropi je darila nosil že prej – pred tem so se darila kar pojavila, dostavil jih je neimenovani obdarovalec. To je na predvečer svetnikovega godu obhod dobrega moža, ki ima kot kostumiran lik dolgo belo brado, je oblečen v škofovska oblačila in bele rokavice, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. Ima tudi spremstvo – po legendi namreč takrat od hiše do hiše hodi z angeli in parkeljni.

Prvi, ki so odeti v bela oblačila in imajo lahko tudi krila, nosijo darila za pridne otroke. Drugi, ki so oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe, na glavi pa imajo iz ovčje kože izdelano naličje z rogovi in dolgim rdečim jezikom, z verigami in zvonci povzročajo hrup ter ponekod poredno mladino švrkajo s šibami in mažejo s sajami. Izvirali naj bi iz duhov prednikov in demonov rasti.

Del spremstva so lahko tudi sv. Anton Puščavnik v meniški kuti in z zvončkom, pisar s knjigo in še nekateri drugi liki.

Po drugi svetovni vojni se je moral Miklavž umakniti iz javnega življenja, sejme so zopet uvedli v 90. letih 20. stoletja

Že v preteklosti so otroci po zapisih Slovenskega etnološkega muzeja (SEM) pisemca z željami nekaj dni pred 6. decembrom puščali na okenskih policah. Pred drugo svetovno vojno je po zapisih ministrstva za kulturo nevidni Miklavž otroke obiskal ponoči.

Kmečki otroci so največkrat dobili jabolka, hruške, orehe, lešnike in suho sadje, sladkarije, lect in male kruhke, mestni otroci pa tudi pomaranče, oblačila, obutev, igrače, šolske potrebščine in knjige. Dobrote je nasul v izbo ali pa darila pustil v posodah, nogavicah ali škornjih, ki so jih zvečer nastavili najmlajši. Poredni otroci niso dobili darila, ampak šibe.

Miklavža s spremstvom so najemale bogate družine, pojavljal se je v trgovinah z igračami, v župnijah, šolah, na društvenih prireditvah, gledališčih in na miklavževanjih za socialno ogrožene otroke. Odrasli so se udeleževali Miklavževih plesov. V večjih krajih in mestih so prirejali Miklavževe sejme.

Po drugi svetovni vojni se je moral Miklavž umakniti Dedku Mrazu, ki so ga takrat uvedli po sovjetskem vzoru deda Moroza, kljub prepovedi pa so v nekaterih krajih Miklavževe obhode ohranjali. V mestih so bili ukinjeni Miklavževi sejmi in plesi, sejme pa so zopet uvedli v 90. letih 20. stoletja. Po osamosvojitvi Slovenije pa je znova dobival vse večji pomen tudi v javnem prostoru.

V nekaterih večjih mestih še zdaj organizirajo ulične Miklavževe sprevode in sejme kot začetek veselega decembra, Miklavž se dandanes pogosto pojavlja tudi v nakupovalnih centrih, ponekod organizirajo dobrodelne Miklavževe koncerte. V Slovenskem etnografskem muzeju so tudi zbrali nekaj fotografij miklavževanj po Sloveniji med letoma 1925 in 1993.

Miklavža so že na začetku 19. stoletja nizozemski priseljenci prenesli v Severno Ameriko, kjer se je združil še z nekaterimi drugimi podobnimi (predvsem skandinavskimi) izročili – in nastal je Božiček oz. angleško Santa Claus (tudi angleško ime si še vedno deli z Nikolajem oz. Miklavžem, saj gre za poangleženo različico nizozemskega izraza Sinterklaas).