Decembrske iskrice
Ta kriza bo razkrila moč in nemoč EU-ja. Že gospodarska kriza je pokazala razpoke v EU-ju. Rusko-ukrajinska kriza pa bo pokazala globoka razhajanja v pogledih o tem, kakšna je vloga EU-ja in kakšno stališče bi moral EU imeti do Rusije. Težava je v tem, ker se EU ni želel udejanjiti kot enovita gospodarsko politična sila. Pri tem pa ZDA niso popolnoma nedolžne, saj z EU-jem ne komunicirajo neposredno, temveč s Francijo, Nemčijo, Poljsko ali Veliko Britanijo, pač kar jim glede na dani trenutek najbolj ustreza. Energetski del zgodbe je za Evropo zelo neugoden. Na eni strani se soočamo, da se severnomorske naftne in plinske zaloge zaradi ekonomskih in tehnoloških stroškov počasi bližajo h koncu. Drugo vprašanje je, ali se bo Evropa odločila za pridobivanje energentov iz škrilavcev. Določene zaloge naj bi imeli Poljska in Ukrajina, vendar je tehnologija ekonomsko zelo sporna. Patente najbolj sodobnih tehnologij na tem področju imajo paradoksalno v lasti ruska in kitajska podjetja. Evropska plinska infrastruktura je usmerjena le proti dvema viroma, Vzhodu in severni Afriki. Tu pa so težave, ker je Libija popolnoma razsuta, vprašanje pa je, kaj se lahko še zgodi v Alžiriji. Tretji vir je zemeljski utekočinjeni plin. Vendar, če bi izključili ruski vir, bi se cene plina po izjavi evropskega komisarja za gospodarstvo podvojile. Tega Unija ne bi preživela.
Seveda lahko govorimo o vojni za vire, energetske, druge surovinske, vodo in tako naprej. Ampak sam se apokaliptičnih okvirjev izogibam. Življenje na planetu ne bo prijetno za nikogar, če ne bo vsaj minimalnega sodelovanja med pretežnim delom sveta. Nihče ni samozadosten, tudi največja država na svetu, Rusija, ne. Kljub surovinskemu bogastvu. Kam jo je pripeljala izolacija, je zgodovina jasno pokazala in tega bi se morali zavedati vsi. Vsekakor pa gre za boj za vplivna območja in energenti so tukaj hvaležno orožje. Ukrajinska kriza jasno kaže, kako zelo si Rusija ne želi zveze Nato na svojih mejah, čeprav jo že ima v Pribaltiku, če upoštevamo še tesno zavezništvo z Belorusijo, pa tudi na Poljskem. Ampak Ukrajina je v ruski zavesti nekaj posebnega, Moskva jo dojema kot notranjepolitično vprašanje in Zahod tega ne bi smel podcenjevati, ne glede na aspiracije večjega dela Ukrajincev po demokratizaciji in predvsem po boljšem življenju. Pa če se sliši še tako patetično. Predvsem pa ni dobro enačiti Nata z demokratizacijo. In še nekaj je – ZDA, ki jih dejansko zanima ves svet, so se do nedavnega »umaknile« iz Ukrajine in v mandatu Janukoviča v prvo vrsto bojev za interese Zahoda v tej državi poslale Evropsko unijo. Ki te naloge ni najbolje opravila. Morda ne samo zaradi različnosti interesov in mnenj samih članic, ampak ker to v prvi vrsti niso bili njeni interesi. Washington se je odkrito vrgel v boj šele, ko so protesti že nekaj časa potekali, kar so med drugim dokazale tudi znamenite telefonske besede namestnice ameriškega državnega sekretarja Victorie Nuland veleposlaniku v Kijevu Geoffreyju Pyattu. Unija bi se tukaj morala otresti kar nekaj mitov, ki jih intenzivno goji, in se odločiti, kaj na vzhodu celine sploh želi doseči.
Predsednik je sicer odločitev pojasnil z vnaprejšnjim dogovorom s Sarajevom in humanitarno katastrofo. Tako je Slovenija naredila vse, da bi Rusiji zagotovila, da sodi v vrste njenih partneric v EU-ju. In motiv te politike je povsem razumljiv. Navzočnost predsednika republike na inavguraciji novega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka te politike ne more skaliti. Pahor je sicer za vsak primer pojasnil, da se je prisege udeležil na izrecno prigovarjanje, ker sicer tega ne počne. Ugibanje, kaj naj bi sicer počel predsednik z izrazito protokolarnimi pristojnostmi, pa presega meje tega pogovora. Kakor koli, uradna Ljubljana je v Moskvo poslala nedvoumne signale, a v tem trenutku je za nas pomembnejši Bruselj, zato bi morali več napora vložiti v tej smeri.
Zaplet s projektom gradnje plinovoda Južni tok je še dodatno razplamtel spor med EU-jem in Rusijo, ki ga je zakuhala kriza v Ukrajini. Evropska komisija namreč trdi, da Južni tok ni v skladu s predpisi EU-ja oz. s t. i. tretjim energetskim svežnjem. Ta prepoveduje, da bi bila ista družba proizvajalec, distributer in operater plinovoda na območju Unije.
ZDA ne stojijo križem rok
Glede na to, da ZDA prav tako ne stojijo zgolj ob strani, nekateri bolj črnogledi vidijo v sporih z Rusijo tudi pot do neke hladne vojne, kot smo jo poznali sredi druge polovice prejšnjega stoletja. Vendar obramboslovec Klemen Grošelj, poznavalec razmer v vzhodni Evropi, meni da hladna vojna, kot smo jo poznali v preteklosti, ni več mogoča.
Preberite tudi:
Države so preveč prepletene: nova prva svetovna vojna?
"Države so preveč politično, ekonomsko in tudi sicer preveč prepletene med seboj. Zdaj smo v takšnem položaju, kot smo bili ob koncu 19. stol. oziroma na začetku 20. stoletja, torej tik pred 1. svetovno vojno. Imamo velike sile, kot so ZDA ter Rusija, Nemčija, Velika Britanija in Francija v evropskem prostoru, v globalnem smislu pa mednje sodijo še Kitajska, Indija, Brazilija in tudi Japonska," pravi Grošelj.
Atlantski gospodarski prostor
Po njegovi razlagi gre pri tem sporu na eni strani za nadzor nad naravnimi viri, med katere sodijo tudi energenti. Na drugi strani pa gre za oblikovanje nekih lastnih blokov in prostorov, ki so pomembni z gospodarskega vidika.
"ZDA in Evropa oblikujejo t. i. severnoatlantski ekonomski prostor. Ko bo podpisan sporazum o prosti trgovini med ZDA in EU-jem, bo nastal ogromen blok, v katerem bo skoraj milijarda ljudi in bo tako tržno primerljiv s Kitajsko in Indijo. Rusija pa je v tem pogledu država, ki ima največ naravnih virov. Pri tem pa gre za vprašanje nadzora in dostopa do teh virov. Za Zahod dejansko ni ugodno, da ima tako pomembne vire, kot so največje zaloge zemeljskega plina na svetu, v rokah Rusija, prav tako pa glede zalog nafte zaostaja le za Savdsko Arabijo. Za vse industrijske velikane pa je pomembno, da je dostop do teh virov zanesljiv, varen in po ekonomsko sprejemljivih cenah," meni Grošelj.
Toda ali ob preveliki odvisnosti EU-ja od ruskega plina obstaja realna grožnja, da bi lahko Rusija, podobno kot je v primeru Ukrajine, lahko nekako izsiljevalsko dvigala cene energentov, če bi bil EU preveč odvisen od njih?
Tekmovanje za energente
Grošelj meni, da bo bolj, kot so izsiljevanja glede cen, prišlo do tekmovanja za energente med EU-jem, Kitajsko in nekoč tudi Indijo.
"Rusija ima zelo ugodno geografsko lego, in ko bo zgrajen plinovod do Kitajske in v perspektivi tudi do Indije, bo EU z njima tekmoval za iste vire, ki jih bo imela pod nadzorom Rusija. Pri tem ni nepomembno, ali bo to kaotična Rusija, kot je bila v času Borisa Jelcina, ali Putinova Rusija z neko centralizirano oblastjo in državnim nadzorom nad naravnimi viri. V osrčju Putinovega gospodarskega sistema t. i. »državnega kapitalizma« je tekmovanje kupcev za dostop do ruskih naravnih virov, saj s povpraševanjem njihova cena raste. Putin je v tem pogledu čistokrvni kapitalist. Rusija bo leta 2018 začela izvažati ogromne količine plina iz vzhodne Sibirije na kitajski trg. To si je Putinova nomenklatura vedno želela doseči", pravi.
Po Grošljevem mnenju gre za poskus destabilizacije Rusije, še preden pride do izvedbe teh načrtov. Rusijo so zato želeli dejavno vključiti v zgodbo z Ukrajino, vendar, kot kaže, ona tega ne želi in igra to igro preko posrednikov, t. i. separatistov.
Sla po ruskih naravnih bogastvih
Toda kako bi sploh lahko dosegli destabilizacijo Rusijo oz. kdo ima pri tem glavni interes? Kot meni Grošelj, gre očitno za neuspešen poskus, da bi v Rusiji vzpostavili liberalni tržnogospodarski sistem, pri katerem bi vidno vlogo s prostim dostopom do sibirskih energetskih bogastev igrale zahodne multinacionalke.
"Geopolitični in geostrateški cilj ZDA po letu 1990 je bil, da se poleg pribaltskih držav, na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze oblikuje delujoča liberalna demokracija, ki bi temeljila na liberalnem tržnem gospodarstvu. To se ni zgodilo niti v Rusiji niti v Belorusiji. Ukrajina je tako ostala edina država v evropskem delu, kjer imajo ZDA in Evropa še tolikšen vpliv, da bi takšen poskus uspel. V tem primeru bi postala primer, po katerem bi se zgledovale tudi druge države na tem območju, tudi Rusija," razlaga Grošelj.
"Če bi po tem scenariju prišlo do razbitja državnega monopola oz. do liberalizacije naravnih virov, bi pristop do ruskih virov po tržnih, in ne po političnih cenah, pridobile tudi Zahodna Evropa in tudi ZDA. To je bil ameriški strateški cilj. Toda na drugi strani imamo Putinovo numenklaturo, ki temu nasprotuje, saj na podlagi izkušenj iz 90. let prejšnjega stoletja liberalni model v Rusiji ne more delovati, saj vodi v vladavino oligarhov," dodaja.
Zakaj Putin noče stabilne Ukrajine?
Tako po njegovih besedah zdaj v Ukrajini merita svoje moči dva različna ekonomska sistema.
"Putin zato želi preprečiti, da bi Ukrajina postala stabilna država in zato ruski mediji intenzivno poročajo o dogodkih v Ukrajini, v podtonu, to se potem zgodi, če se zadeve razpletajo kot v Ukrajini, v državljansko vojno. Tega pa si nihče v Rusiji ne želi. Tovrstno medijsko poročanje služi tudi notranji homogenizaciji Rusije, in ta se je nedvomno zgodila. Vladimir Putin še nikoli, tudi če je ta precej napihnjena, ni imel takšne javnomnenjske podpore. To ni nezanemarljiv dejavnik v tej zgodbi," še opozarja predavatelj z ljubljanskega FDV-ja.
Južni tok ustavili tudi ruski zavezniki
Bolgarija in Srbija, ki sicer tradicionalno velja za rusko zaveznico, sta vsaj trenutno popustili pod pritiski EU-ja in ustavili gradnjo plinovoda. Novinar komentator Radia Slovenija in nekdanji dopisnik RTV Slovenije iz Moskve Andrej Stopar ob tem poudarja, da projekt Južni tok že od samega začetka v Bruslju ni bil sprejet z naklonjenostjo.
"Razlogov za to je več, njihov skupni imenovalec pa je evropska želja po večji neodvisnosti od Rusije, kot ene ključnih dobaviteljic zemeljskega plina Evropski uniji. Evropska komisija daje prednost projektu Nabucco, ki se je veliko bolje vključeval v njene strategije vplivanja v Vzhodni Evropi, Mali Aziji, Zakavkazju in v kaspijskem bazenu. Ko to ugotovimo, je kot na dlani, da so energenti zgolj orodje ali, bolje rečeno, orožje v neki strateški bitki. Rusija se namreč ni nikoli odrekla vplivu v svoji strateški sferi, v katero sodi tudi Kaspij. Plin iz Kaspija bi zato po Nabuccu zelo težko stekel. Če za trenutek odmislimo, da ne bi črpali iz iranskih plinskih polj, ker zaradi političnih razhajanj in gospodarskih sankcij tesno sodelovanje z Islamsko republiko ni mogoče, ostaja s plinom in nafto bogati Azerbajdžan," pravi Stopar.
Politika Bakuja pa je po njegovem mnenju izjemno spretna in temelji v iskanju ravnotežja med interesi Rusije in naslanjanja na ključno partnerico Turčijo. V nasprotju z Nabuccom in Evropsko komisijo pa je Rusija z Južnim tokom pokazala veliko več odločnosti, pragmatičnosti in pogajalskih spretnosti. Čeprav se tudi ta projekt se je otepal očitkov gospodarske neupravičenosti, saj naj bi šlo za politični projekt izolacije problematične tranzitne Ukrajine, ki naj bi jo zaobšli po severni poti čez Baltik v Nemčijo (Severni tok) in južni čez Črno morje (Južni tok).
"Evropska komisija se pri tem s pomisleki gospodarske upravičenosti Južnega toka ne ukvarja, formalno jo zanima usklajenost z evropsko energetsko zakonodajo, z znamenitim tretjim svežnjem te zakonodaje, ki zahteva ločene proizvajalce in distributerje plina. V ruskem primeru pa je ta vloga združena v enem samem akterju – Gazpromu. Ta je tudi nemški partner v projektu Severni tok, ki že deluje in se celo krepi z novimi cevmi. V tem primeru Evropska komisija ni imela pomislekov ali pa jih vsaj ni opredmetila tako, kot to počne pri Južnem toku. Ta dvoličnost, ki še ni dobila prepričljivih pojasnil, seveda odpira kočljivo polje vprašanj o dvojnih standardih v sami Uniji," med drugim opozarja Stopar
Politični pritisk na Bolgarijo in Rusijo
Ustavitev izvedbe projekta v Bolgariji in Srbiji ima prav zato popolnoma politično razsežnost.
"V prvi vrsti zaradi nasprotovanja med ZDA in Evropsko unijo na eni in Rusijo na drugi strani, ki ga je povzročila ukrajinska kriza. Nobeno naključje ni, da je komisar Guenther Oettinger današnji obisk v Sloveniji odpovedal zaradi nedokončanih pogajanj o usodi ukrajinskega plinskega dolga Rusiji, ki potekajo v Berlinu. Ne le, ker ta dolg predstavlja objektivno težavo plačilno komajda sposobne Ukrajine, EU pa nastopa v vlogi zaveznice in podpornice kijevskih oblasti, ampak gre za širše vprašanje politike Zahoda do Rusije v tem trenutku. Vprašanje pritiskov, gospodarskih sankcij, merjenja moči. In ne nazadnje je tukaj vprašanje različnih interesov samih članic EU-ja. Očitno sta članica Bolgarija in Srbija pod pritiski iz Bruslja klonili, ker nista imeli drugega izhoda," še meni Stopar.
Slovenija v občutljivem položaju
Kot pravi, nima posebnih informacij o pritiskih na Slovenijo, ki je sicer že kar nekaj časa v občutljivem položaju zaradi krize in počasnega okrevanja. Slovenija pa je na drugi strani v nekoliko "zavarovanem" položaju, kar zadeva prav Južni tok.
"Če Bolgarija in Srbija ne bosta gradili, Slovenija ne more kaj veliko narediti. Vmes je še Madžarska, ki v Bruslju redno žanje kritike zaradi politike Viktorja Orbana doma, pa tudi zaradi drugih projektov, ki jih načrtuje z "zunanjimi" silami. Odpira se, recimo, kitajskemu kapitalu in nedavno je bila podpisana pogodba o gradnji železnice Budimpešta–Beograd, pri čemer se po kuloarjih pristojnih institucij v Pekingu ne skriva namera, da bi progo podaljšali do Baltika v eni smeri in do Egejskega morja v drugi," pravi.
Kakšne bodo poteze Dunaja?
Ob tem pa bo zanimivo prisluhniti stališčem Dunaja. Avstrijsko vključevanje v projekt je namreč nesamozavestno Slovenijo prestrašilo, postavlja pa se tudi vprašanje, kako se bo do pritiskov iz Bruslja opredelila edina ekonomsko močna udeleženka projekta, ki pa vanj vstopa pozno, s polno zavestjo o njegovih "problematičnosti" za Bruselj.
Slovenija sicer po Stoparjevem mnenju lahko bolj ali manj izraža neka stališča, vendar ji je v zadnjem času uspelo narediti nekaj zelo zanimivih potez.
"Očitno je, kako zelo Ljubljana stavi v tem primeru na Rusijo. Zunanji minister Karl Erjavec je prejšnji teden obiskal Moskvo, kjer se je sestal s sopredsedujočim medvladni komisiji ministrom za zveze in množične komunikacije Nikolajem Nikoforovom, predvsem pa s kolegom Sergejem Lavrovom. Če gre verjeti besedam Erjavca, ki se je moral zaradi obiska zagovarjati pred odborom za zunanjo politiko državnega zbora, Slovenija s tem ni spremenila zunanjepolitičnih smernic, ampak jim, nasprotno, sledi in pozicije za povrh vsega uravnoteža. Pri tem pa je zgovorno še nekaj – Erjavec se v Moskvi ni sestal z nikomer, ki je v EU-ju 'nezaželen', in s tem poudaril previdnost slovenske zunanje politike," še opozarja Stopar.
Ta kriza bo razkrila moč in nemoč EU-ja. Že gospodarska kriza je pokazala razpoke v EU-ju. Rusko-ukrajinska kriza pa bo pokazala globoka razhajanja v pogledih o tem, kakšna je vloga EU-ja in kakšno stališče bi moral EU imeti do Rusije. Težava je v tem, ker se EU ni želel udejanjiti kot enovita gospodarsko politična sila. Pri tem pa ZDA niso popolnoma nedolžne, saj z EU-jem ne komunicirajo neposredno, temveč s Francijo, Nemčijo, Poljsko ali Veliko Britanijo, pač kar jim glede na dani trenutek najbolj ustreza. Energetski del zgodbe je za Evropo zelo neugoden. Na eni strani se soočamo, da se severnomorske naftne in plinske zaloge zaradi ekonomskih in tehnoloških stroškov počasi bližajo h koncu. Drugo vprašanje je, ali se bo Evropa odločila za pridobivanje energentov iz škrilavcev. Določene zaloge naj bi imeli Poljska in Ukrajina, vendar je tehnologija ekonomsko zelo sporna. Patente najbolj sodobnih tehnologij na tem področju imajo paradoksalno v lasti ruska in kitajska podjetja. Evropska plinska infrastruktura je usmerjena le proti dvema viroma, Vzhodu in severni Afriki. Tu pa so težave, ker je Libija popolnoma razsuta, vprašanje pa je, kaj se lahko še zgodi v Alžiriji. Tretji vir je zemeljski utekočinjeni plin. Vendar, če bi izključili ruski vir, bi se cene plina po izjavi evropskega komisarja za gospodarstvo podvojile. Tega Unija ne bi preživela.
Seveda lahko govorimo o vojni za vire, energetske, druge surovinske, vodo in tako naprej. Ampak sam se apokaliptičnih okvirjev izogibam. Življenje na planetu ne bo prijetno za nikogar, če ne bo vsaj minimalnega sodelovanja med pretežnim delom sveta. Nihče ni samozadosten, tudi največja država na svetu, Rusija, ne. Kljub surovinskemu bogastvu. Kam jo je pripeljala izolacija, je zgodovina jasno pokazala in tega bi se morali zavedati vsi. Vsekakor pa gre za boj za vplivna območja in energenti so tukaj hvaležno orožje. Ukrajinska kriza jasno kaže, kako zelo si Rusija ne želi zveze Nato na svojih mejah, čeprav jo že ima v Pribaltiku, če upoštevamo še tesno zavezništvo z Belorusijo, pa tudi na Poljskem. Ampak Ukrajina je v ruski zavesti nekaj posebnega, Moskva jo dojema kot notranjepolitično vprašanje in Zahod tega ne bi smel podcenjevati, ne glede na aspiracije večjega dela Ukrajincev po demokratizaciji in predvsem po boljšem življenju. Pa če se sliši še tako patetično. Predvsem pa ni dobro enačiti Nata z demokratizacijo. In še nekaj je – ZDA, ki jih dejansko zanima ves svet, so se do nedavnega »umaknile« iz Ukrajine in v mandatu Janukoviča v prvo vrsto bojev za interese Zahoda v tej državi poslale Evropsko unijo. Ki te naloge ni najbolje opravila. Morda ne samo zaradi različnosti interesov in mnenj samih članic, ampak ker to v prvi vrsti niso bili njeni interesi. Washington se je odkrito vrgel v boj šele, ko so protesti že nekaj časa potekali, kar so med drugim dokazale tudi znamenite telefonske besede namestnice ameriškega državnega sekretarja Victorie Nuland veleposlaniku v Kijevu Geoffreyju Pyattu. Unija bi se tukaj morala otresti kar nekaj mitov, ki jih intenzivno goji, in se odločiti, kaj na vzhodu celine sploh želi doseči.
Predsednik je sicer odločitev pojasnil z vnaprejšnjim dogovorom s Sarajevom in humanitarno katastrofo. Tako je Slovenija naredila vse, da bi Rusiji zagotovila, da sodi v vrste njenih partneric v EU-ju. In motiv te politike je povsem razumljiv. Navzočnost predsednika republike na inavguraciji novega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka te politike ne more skaliti. Pahor je sicer za vsak primer pojasnil, da se je prisege udeležil na izrecno prigovarjanje, ker sicer tega ne počne. Ugibanje, kaj naj bi sicer počel predsednik z izrazito protokolarnimi pristojnostmi, pa presega meje tega pogovora. Kakor koli, uradna Ljubljana je v Moskvo poslala nedvoumne signale, a v tem trenutku je za nas pomembnejši Bruselj, zato bi morali več napora vložiti v tej smeri.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje