Hrvaški politični analitik je prepričan, da so priložnosti, ki so bile odprte pred letom, danes zapravljene. "Ko je (Janez, op. a.) Drnovšek vodil vlado, je bila Slovenija glavni advokat hrvaške evropizacije. Politikom svetujem, da se vrnejo k prvinam Drnovškove politike. Predlagam, da se uveljavi zadnja Drnovškova politika - takojšnje definiranje kopenske meje in dopuščanje, da se morska meja definira v bolj primernem času," Ljubljani svetuje Gjenero.

"Slovensko pogojevanje nenavadno"
Slovenska administracija se je odločila za nasprotno strategijo. "Cinično je, da je rezultat, dosežen s tako politiko, ravno ta, ki sem ga hotel predlagati. Pri sklenjenem arbitražnem sporazumu se po eni strani zdi, kot da bi od slabše strani v sporu - Hrvaške - zahteval težke pogoje, strani, ki je pogojevala proces s popuščanjem šibke strani, pa ne daje resnega zadoščenja interesom, ki so stali za pogojevanjem."

"Slovenija je dobila to, da se spor med državama rešuje na temelju mednarodnega prava. Nepomembno je, ali se proces odvija pred stalnim sodnim telesom ali pred ad hoc sodiščem. Poleg tega je proces reševanja medsebojne krize zamrznjen in prestavljen v čas, ko bo Hrvaška končala pogajanja, v čas medsebojne enakopravnosti. Slovenija je dobila to, kar je dobila kot posledico prijateljske geste, po drugi strani pa je leto dni s svojim načinom pogojevanja, ki je zelo nenavaden in ni bil običajen v evropski praksi, povzročila globoko nezaupanje, na katero bi lahko računala na hrvaški strani."

Ljubljana je radikalno uresničevala interese
Slovenska politika se je odločila za radikalen način uveljavitve svojih političnih interesov. Dobila je toliko, kot bi lahko dobila z mehkejšim pristopom. Marginalni stroški take politike pa so precej resni. Z radikalizacijo pozicije, z odločitvijo, da blokira Hrvaško, se je na slovenski strani močno dvignila raven pričakovanj od dosežkov s tem pogojevanje. Zgodilo se je, da v slovenski politiki ne obstaja več, prvič v zgodovini odnosov, konsenz o tem, kaj je mogoče pričakovati kot dosežek blokade, je prepričan Gjenero.

Vlada je v neformalnih stikih pošiljala sporočila, da je pripravljena na deblokado pod pogojem oživitve oz. vrnitve na sporazum Račan-Drnovšek, "ne zavedajoč se, da je s spremembo infrastrukture odnosov sporazum, ki je temeljil na samoumevnosti zavezništva, uničen". "Ta sporazum je bil najboljši, kar ga je bilo mogoče doseči. Še pred letom in pol nazaj ni bil mrtev, čeprav je Janševa vlada naredila dva huda koraka v napačno smer."

Dvojni obraz Sanaderja
Gjenero je na predavanju z naslovom "Ko zavezništvo ni več samoumevno" spregovoril tudi o hrvaških političnih akterjih. O nekdanjem hrvaškem premierju Ivu Sanaderju pravi, da je imel dve težavi: "Imel je nacionalistično politično ozadje, po drugi strani pa je vzpostavljal evropsko fasado. Ves čas je bil vajen igre Janusa, dr. Jekylla in gospoda Hydea. V domači javnosti, tistem delu, ki ni njegovo volilno telo, je nastopal evropsko, do svojih volivcev pa izjemno avtoritarno. Situacijo po slovenski blokadi je skušal izkoristiti za istočasen dvojni proces, proces ustvarjanja lastne avtoritete z nacionalistično retoriko, po drugi strani pa se je skušal pogovarjati s slovenskim kolegom."

Sanader izgubil podporo evropskih zaveznikov
Še eno težavo je imel Sanader. "Čeprav je nastopal kot proevropski akter, se je izkazalo, da ne razume določenih temeljnih politik vodenja znotraj EU-ja. Prepričan je bil, da ključ do rešitve ni le bilateralno pogajanje. Verjel je, da bo s pritiskanjem na nekatere najpomembnejše evropske politike prisilil Slovenijo k deblokadi. Res, da je užival neko podporo, predvsem v Franciji, zaradi težav, kot je Hypo banka pa je izgubil zaupanje Merklove. Podporo Francije je izgubil v trenutku, ko sta Žbogar in Pahor na evropskem parketu po številnih porazih doživela zmago 15. junija lani. Šlo je za Rehnovo mediacijsko rundo in drugi Rehnov predlog. Bil je nesprejemljiv tako za Slovenijo kot Hrvaško. Žbogarju pa je uspel spin, v katerem je popolnoma nekompetenten Jandroković odigral igro, ki je bila prikazana kot enostranski hrvaški izstop iz pogajalskega procesa. Po tem izstopu se je za Sanaderja vse zaprlo. Posledica je bil njegov odstop, ki ni bil pogojevan izključno z blokado pogajanj, deloma pa vsekakor."

Kosorjeva se je (uspešno) pogajala
Posledica Sanaderjevega odstopa je bil političen šok, zamenjava na čelu HDZ-ja in vlade ter prihod akterke, Jadranke Kosor, ki je bila do tedaj popolnoma zunaj političnih iger. Imela pa je prednost pred drugimi hrvaškimi politiki. "V politiki je relativno dolgo, od leta 1995, ko je postala podpredsednica parlamenta. Ves čas je delala le eno reč - pogajala se je. Njeni sopogajalci so bili veliko bolj nevarni kot Pahor. Ko so se začela njuna pogajanja, so bili vsi prepričani, da ima Pahor mednarodne izkušnje, Kosorjeva pa je neizkušena. Kosorjeva se je pogajala leta in leta z najbolj nevarnimi političnimi in močnimi skupinami - npr. z Branimirjem Glavašem - na Hrvaškem in jih je počasi umikala iz politične arene. Pahor je bil dejansko akter, ki je imel bistveno slabšo pozicijo, a se tega ni zavedal."

Kosorjeva je dojela, da na blokado ne sme reagirati v Sanaderjevi maniri. Začela se je pogajati, "izpogajala je za Hrvaško zelo ugoden sporazum, bolj ugoden, kot je bil Rehnov drugi predlog, na nek način tudi bolj kot Rehnov prvi predlog, ker predvideva reševanje po vstopu Hrvaške v EU".

Mesić zadnji, ki je zavezništvo jemal za samoumevno
Ustvarja se tudi vtis, da je zamenjava na položaju predsednika države ugodna za Slovenijo, pravi Gjenero. "Dejstvo je, da si je Mesić dovolil veliko pikrih besed do Slovenije, a to so vedno bile besede človeka, ki zavezništvo med državama jemlje kot samoumevno. Je zadnji politik na Hrvaškem, ki je deloval v okviru te mentalitete, ki jo je omogočil sporazum Račan-Drnovšek. Z njegovim odhodom na Hrvaškem ni več političnih akterjev, ki zavezništvo jemljejo kot samoumevno. Kosorjeva nima niti izkušenj iz 80. let, ko sta bili hrvaška in slovenska pozicija definirani kot nujno zavezništvo znotraj Jugoslavije, nima izkušenj iz začetka 90. let. Izkušnje ima iz časa Tudjmanovega izoliranega nacionalizma."

"Josipović je lahko hvaležen Ruplu"
Josipović nekako svojo izvolitev dolguje nekdanjemu slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu in slovenski diplomaciji. "Josipović je bil kandidat za sodnika stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča. Za izvolitev mu je zmanjkal en ali dva glasova. V ZN-u je bil dosežen regionalen dogovor, da bo Josipović edini kandidat iz regije. Ostale države so dogovor spoštovale, Slovenija pa je predlagala svojega kandidata, ki je zbral malo glasov, a ravno ti glasovi so zmanjkali Josipoviću."

Novi politiki odnosov med državama ne jemljejo več kot samoumevno zavezništvo, s tem pa se spreminjajo odnosi. Ko je v času blokade slovenski predsednik Danilo Türk začel govoriti, da naj se državi med seboj bolj spoštujeta, je bilo po Gjenerovih besedah njegovo sporočilo povsem jasno: "Hrvaška naj prizna svojo podrejeno pozicijo do Slovenije in naj spoštuje dejstvo, da lahko Slovenija na ta način pogojuje njen napredek v EU-ju." To sporočilo je bilo za Mesića žaljivo, Kosorjeva pa ga je vzela kot sporočilo brez kakšne vsebine in ga začela ponavljati. "Termini o medsebojnem spoštovanju in dobrem sosedstvu tako nimajo več teže in to je bistvena sprememba kvalitete odnosov. Josipović bo pri tem verjetno še bolj spreten kot Kosorjeva."

Kje se bo spremenjena slika odnosov hitro pokazala?
"Hrvaška in Slovenija imata kot zaveznici podobne interese, pri katerih bi lahko nastopali skupaj do nekaterih držav, predvsem do Italije. Varovanje prvin rimskega in ozimskih sporazumov naj bi politično družilo Hrvaško in Slovenijo. Hrvaško je leto dni pri njenem temeljnem političnem interesu blokirala Slovenija, uživala pa prijateljsko podporo Italije."

"Slovenija, ki se igra zelo nevarno politično igro z Avstrijo, dodatno zbližuje tudi Zagreb in Dunaj. Na Zahodnem Balkanu se formira novo ravnovesje odnosov. Hrvaška bo vedno bolj na Dunaju in ne v Ljubljani iskala partnerja do balkanske soseščine."