Še bolj kot ta francoski pravnik je med Slovenci verjetno znana komisja, ki nosi ime po njem - Badinterjeva komisija. 80-letni priznani francoski pravnik je bil med letoma 1981 in 1986 med predsedovanjem Francoisa Mitteranda pravosodni minister. Ena njegovih prvih potez je bila predstavitev zakona o odpravi smrtne kazni francoskemu parlamentu, ki je zakon 30. septembra 1981 po vroči razpravi sprejel. Nato je bil med letoma 1986 in 1995 predsednik francoskega ustavnega sodišča, od leta 1995 vse do danes pa član francoskega senata.

Leta 1991 ga je Svet ministrov Evropske skupnosti imenoval za člana Arbitrarne komisije mirovne konference za nekdanjo Jugoslavijo, ki je med letoma 1991 in 1993 podala 15 nasvetov o večjih pravnih vprašanjih, ki so se pojavila zaradi razpada SFRJ-ja. Komisija je 29. novembra 1991 na vprašanje lorda Carringtona, ali so se nekatere republike odcepile od SFRJ-ja, kot sta trdili Srbija in Makedonija, podala odgovor, da je SFRJ v procesu razpada.

Badinterjeva komisija predlagala priznanje Slovenije
Kot vodja arbitražne komisije je postal zelo priljubljen med Makedonci, ko je predlagal, "da uporaba imena Makedonija ne more izražati nobene ozemeljske zahteve proti nobeni drugi državi", in popolno priznanje neodvisne Makedonije leta 1992. Za Slovence je bilo pomembneje sedmo mnenje, v katerem je komisija Evropski skupnosti predlagala priznanje neodvisne Slovenije, kar je Evropska skupnost 15. januarja 1992 tudi storila. Slovenija je bila edina nekdanja jugoslovanska republika, za katero je komisija dala priporočilo za priznanje brez pridržkov. Komisija je odločila, da Hrvaška še ne bi smela biti priznana, ker v svoji novi ustavi nima opredeljene zaščite narodnih manjšin.

Meje republik meje novih držav
V mnenju o mejah je komisija 11. januarja 1992 zapisala, da se meje med "neodvisnimi državami ne smejo spreminjati razen s prostovoljno doseženim dogovorom", in, "razen če je drugače domenjeno, nekdanje meje postanejo meje, ki jih ščiti mednarodno pravo", oz. da meje nekdanjih jugoslovanskih republik postanejo meje novonastalih držav.

Badinter je sodeloval tudi pri osnutku t. i. ohridskega sporazuma. Načelo v tem dogovoru, da bi morali predlogi, ki se nanašajo na etnične zadeve, v nacionalnih parlamentih dobiti podporo večine etničnih skupin, je poznano tudi pod imenom Badinterjevo načelo.

Nasprotuje vstopu Turčije v EU
Badinter nadaljuje boj proti smrtni kazni na Kitajskem in v ZDA. Nedavno je nasprotoval sprejetju Turčije v EU, češ da Turčija morda ne bo mogla spoštovati pravil Unije, moti pa ga tudi geografska lega Turčije. S sprejetjem Turčije v EU bi evropska povezava namreč mejila na Gruzijo, Armenijo, Sirijo, Iran in Irak, nekdanji Kavkaz, "najnevarnejšo regijo v tem času".

Bo nobelovec reševal mejno vprašanje?
Poleg Badinterja naj bi bil v t. i. svetu modrecev Martti Ahtisaari, letošnji dobitnik Nobelove nagrade za mir. Ahtisarri je bil med letoma 1994 in 2000 finski predsednik, nato pa mirovni posrednik. Na Balkanu je prvič posredoval leta 1999, ko je takratnega srbskega predsednika Slobodana MIloševiča prepričal, da sprejme pogoje Nata, kar je končalo letalske napade severnoatlantske zveze na Jugoslavijo. S posredovanjem je poskušal zbližati stališča Srbije in kosovskih Albancev glede Kosova in predlagal t. i. Ahtisaarijev načrt - nadzorovano neodvisnost za Kosovo.

T. V.