Vsak izmed nas je verjetno že slišal za hiperaktivne otroke, ki morajo zaradi nezmožnosti koncentracije jemati tudi zdravila, kot je na primer ritalin, ki ima za mnoge močne stranske učinke. Mnenja o tem pojavu so v javnosti, vsaj tako se zdi, različna. Nekateri menijo, da gre le za izmišljotino, saj so današnji otroci, ki imajo vsega preveč, preprosto razvajeni. Spet drugi menijo, da če je njihov otrok že hiperaktiven, potem je najbolje, da mu strokovnjaki predpišejo ustrezna zdravila in težava bo rešena.

Učiteljice menijo, da so otroci z ADHD-jem ''prava nadloga in zgube''
V raziskavi med 61 vzgojitelji in učitelji, ki jo je pred desetimi leti opravila Pulec Lah, so ti otroke z ADHD-jem opisali kot nemirne, moteče, agresivne in težavne otroke, ki so ''prava nadloga''. Njihova dejanja so označili kot namenska, saj naj bi želeli z njimi le vzbuditi pozornost. ''Dobra tretjina vseh in kar dve tretjini (!) mlajših učiteljic včasih razmišlja, da je otrok ''zguba'', ki bo zrasel v neodgovornega odraslega, nikoli ne bo končal srednje šole in podobno.'' Tretjina učiteljic pa je menila, da so za otrokovo stanje odgovorni starši ''in da bi otrok funkcioniral bolje, če bi bili starši boljši'', je v svojem prispevku Otrok s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo v razredu – pedagoška praksa in izzivi zapisala Suzana Pulec Lah.

Profesorica s pedagoške fakultete priznava, da ugotovitve omenjene raziskave niso več tako aktualne. ''Glede na moja srečanja z vzgojitelji lahko rečem, da je slika danes bistveno drugačna. V desetih letih je v Slovenijo prodrlo mnogo informacij o tem fenomenu. O ADHD-ju se piše v medijih, prav tako pa obstaja literatura v slovenščini, ki si jo lahko preberejo vzgojitelji in starši.''

Kako ločiti znake nevzgojenosti in nemirnosti otroka?
Suzana Pulec Lah se strinja, da je staršem zagotovo težko ločevati, kdaj gre za hiperaktivnega in kdaj za nevzgojenega otroka, saj danes hiperaktivnost uporabljamo preveč posplošeno za vsako nemirnost, živahnost.

''Staršem je težko ugotoviti, kaj je tisto, kar oni označujejo kot hiperaktivnost, sploh če je njihov otrok edinec in nimajo primerjave z vrstniki. Pravilno ste opazili, da so diagnostični znaki za ADHD dejansko vedenja, ki jih lahko vsak opazi pri sebi, za določeno razvojno obdobje pa so celo tipična. Recimo, eden izmed kriterijev za pomanjkljivo pozornost je, da je otrok pozabljiv pri dnevni aktivnosti, da pogosto izgublja stvari, da težko sledi navodilom ali pa ne sliši, kar mu govorimo. Pri nemirnosti se zvija na stolu, težko se mirno igra in čezmerno govori. Če starši preberejo te kriterije, bodo lahko rekli: ''Aha, poglej, tudi moj otrok je hiperaktiven!'' Torej na osnovi samih znakov tega ne bomo mogli kar tako diagnosticirati. Če starši res sumijo, da je njihov otrok hiperaktiven, to opažajo že od njegovega rojstva. Otrok se je mogoče težje prilagajal nekim rutinam spanja, hranjenja, vključevanja v družbo ipd.

Opozorila bi, da moramo biti pri odločanju, ali gre za hiperaktivnost, res zelo pozorni, saj starši kot laiki sami ne moremo postaviti diagnoze. Če ti znaki otroka zelo ovirajo in čutimo, da zaradi tega ne more biti tako uspešen, kot čutimo in vemo, da bi lahko bil, potem je dobro, da gremo z otrokom v ustanove, kjer ga bodo pregledali psihologi, pediater, pedopsihiater. Seveda pa naj najprej starši pri sebi razmislijo, kakšna je njihova vzgoja. Če je ta zelo svobodna in otrok nima strukturiranega okolja ter postavljenih meja, potem je velika verjetnost, da tisto, kar opažajo kot hiperaktivnost, morda to ni to, ampak je dejansko tisto, kar lahko opazimo kot razvajenost.''

Jabolko ne pade daleč od drevesa
Vse več je znanstvenih dokazov o tem, da je motnja ADHD-ja dedna, kar pomeni, da ima genetika pri njegovem razvoju večjo vlogo kot socialno okolje. To pomeni, da je otrok ADHD podedoval od enega izmed staršev, pa ta morda sploh ne ve, da ima motnjo. ''Učitelji in vsi tisti, ki delamo v bolj specializiranih institucijah, ugotavljamo, da so tudi starši po svojem vzorcu vedenja podobni svojim otrokom oziroma ravno obratno. Ko začnejo starši malo bolj razmišljati o težavah svojih otrok, ugotovijo: ''Ja, saj jaz sem bil pa enak. Dejansko tudi novejše raziskave potrjujejo, da je vzročnost ADHD-ja v veliki meri dedno pogojena.''

Starši, vaš otrok ima ADHD. Kako naprej?
''Za starše velja podobno kot za šolsko okolje. Zelo veliko doto bodo dali svojemu otroku le, če ga bodo sprejemali takega, kot je. To pomeni, da ga ne bodo ves čas obsojali, izrekali negativnih komentarjev, se jezili na otrokova dejanja, ki so, roko na srce, res neprijetna, a jih otrok naredi zato, ker preprosto nečesa ne zmore. Če že grajamo, grajajmo otrokovo vedenje in ravnanja, ne pa otroka samega. Otrok zelo hitro začuti in povzame ter vnese v svojo samopodobo, da je on tisti, ki vedno pokvari stvari, da je zaradi njega mamica žalostna, jezna - da je zaradi njega vedno vse narobe. Poleg tega bo otroku zelo koristilo, če mu bodo nudili varno in strukturirano okolje s postavljenimi mejami. Prav tako naj starši vedno poslušajo svojega otroka. Otroci znajo povedati, kaj jim pomaga, kaj jim dela težave, a odrasli na žalost ne znajo dobro poslušati,'' opozarja Suzana Pulec Lah.

Se da ADHD sploh pozdraviti?
Glede na to, da je ADHD dedno pogojena motnja, je njegova slabost, da ni ozdravljiv. Njegovi znaki se z raznimi zdravili lahko le omilijo. Med ljubitelji alternativnega zdravljenja lahko slišimo, da jim pomaga, če ne uživajo pekoče ali sladke hrane in se izogibajo gazirani pijači. A Pulec Lahova ob tem opozarja na resne znanstvene raziskave, ki ugotavljajo, da so zdravila kombinirana z nekaterimi kognitivno-vedenjskimi pristopi najučinkovitejša pomoč. ''Seveda pa obstajajo zelo resna gibanja, ki zagovarjajo t. i. alternativne pristope, kot so diete. Znanstveno potrjene učinkovitosti takega pristopa ni. Res pa je, da so bile letos objavljene raziskave, ki so ugotovile, da zahodni slog prehranjevanja, ko se uživa veliko predelane hrane, prečiščenih ogljikovih hidratov, kjer je velik vnos gaziranih pijač, dvakratno povečuje pojav ADHD-ja pri otrocih. Žal pa to vzročno-posledično ne pomeni, aha, če bomo pri otroku uvedli dieto, potem teh znakov ne bo več. Raziskovalci so ugotovili, da pri približno petih odstotkih določena načrtovana dieta pomaga ublažiti pojavnost znakov, a to je zgolj in samo majhen del teh otrok.''