Pred dobrim mesecem je v začasno veljavo stopil trgovinski sporazum med EU-jem in Kanado, znan kot Ceta, ki po besedah Evropske komisije odpravlja 98 odstotkov dajatev na proizvode, ki jih EU izmenja s Kanado, in zagotavlja ugoden dostop do javnih naročil v Kanadi.

Ceta bo polno stopila v veljavo, ko jo bodo v nacionalnih parlamentih ratificirale vse države članice EU-ja. Doslej jih je to storilo le šest, in sicer Latvija, Danska, Španija, Hrvaška, Malta in Portugalska. Vendar do popolne veljave sporazuma veljajo praktično vse določbe trgovinskega sporazuma, razen sistema reševanja sporov (ICS – Bilateralno investicijsko sodišče) in nekatere druge določbe, ki sodijo v pristojnost držav članic.

Prav sistem reševanja sporov med investitorji in državami velja za precej spornega. Kritiki sporazuma Ceta opozarjajo, da je na las podoben mehanizmu ISDS, ki so ga želeli vključiti v trgovinski sporazum EU – ZDA (pogajanja so začasno zamrznjena).

Na podlagi omenjenega mehanizma bi lahko investitorji tožili države za izgubo dejanskega in tudi potencialnega dobička v primerih, ko država sprejme predpise oz. zakone, ki bi lahko zmanjšali dobiček investitorjev. Tožbe pa bi se obravnavale na posebnih trgovinskih ad hoc arbitražnih sodiščih, na odločitev sodišč pa se ni možno pritožiti.

Evropska komisija je zaradi izrazite nenaklonjenosti evropske javnosti do tovrstnega reševanja trgovinskih sporov prišla na idejo, da bi ustanovili nekakšno mednarodno sodišče, Multilateralno naložbeno sodišče (MIC). Komisija sicer še nima uradnega mandata za pogajanja glede ustanovitve MIC-a, toda idejo naj bi že predstavljala globalno. Nekatere države, med njimi Argentina in Kanada, so ideji naklonjene, medtem ko naj bi jo zavračale ZDA in Japonska.

Zgolj lepotni popravki?
Toda nevladne organizacije že opozarjajo, da gre v bistvu le za kozmetične popravke prej predlaganega sistema reševanja sporov, le da bo nekje obstajalo sodišče in da bo postopek imenovanja sodnikov bolj transparenten.

"Tudi na tem sodišču bi lahko vlagali absurdne tožbe, ki lahko posegajo v zakonodajno funkcijo držav in vplivajo na odločitve vlad. Razlika je le v tem, da bi o njih odločal neki stalen organ, ki bi deloval nekoliko bolj transparentno," pravi Andrej Gnezda iz Umanotere, koordinator Koalicije proti tajnim sporazumom.

Gnezda opozarja, da bi bile države pristopnice ujete v ta sistem, saj bi MIC postal neko stalno sodišče. "Vprašati bi se morali, zakaj sploh potrebujemo tak sistem. Evropska komisija pa še ni ponudila legitimnega odgovora na to," pravi in dodaja, da obstajajo številne alternative. Spore med investitorji in državami bi lahko reševali na precej bolj eleganten način, s pogovori in reševanjem težav investitorjev na ravni posamezne države in z morebitnim spreminjanjem nacionalnih zakonodaj.

Nekatere države zato že ukinjajo obstoječe trgovinske sporazume, ki so jih sprejemale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ali pa jih želijo reformirati. Kot denimo Južna Afrika ali Ekvador, ki naj bi pripravljal nove osnutke bilateralnih naložbenih sporazumov, ki bodo bolj naklonjeni okolju in prebivalstvu ter bodo poskrbeli za zaščito vlagateljev in njihovih interesov.

Višji izpleni tožb od dejanskih vložkov
Pia Eberhardt iz organizacije Corporate Europe Observatory, ki je bila gostja Umanotere, pa je idejo o naložbenem sodišču označila za strupeno tableto z vitamini. Edina razlika od prejšnjega predloga reševanja sporov investitor – država je po njenih besedah v tem, da bo nekje obstajalo stalno sodišče, namesto da bi odvetniki v hotelskih sobah odločali o posameznem primeru.

"Toda investitorji bodo lahko glede na trgovinske sporazume dosegli približno isto. Dogajalo se bo to, kar smo videli v preteklih desetletjih. Nezaslišane tožbe v zahtevah gospodarskih družb zaradi nespornih državnih ukrepov, ki so v javnem interesu," je poudarila. Kot primer tovrstne tožbe je navedla tožbo lastnikov elektrarne proti mestu Hamburg zaradi okolijskih ukrepov.

S sodiščem bi gospodarske družbe lahko pridobile mnogo večje odškodnine kot pa bi jih lahko na nacionalnih sodiščih, je dejala in dodala, da denimo nemška ustava kot premoženje ne upošteva morebitnih prihodnjih dobičkov gospodarskih družb, temveč ščiti le ustvarjeno premoženje. Po zdaj predlaganem sistemu ICS-ja pa je, kot pravi, popolnoma možno, da v primeru zmage multinacionalke v sodnem sporu le ta ne dobi nazaj zgolj sredstev, ki jih je vložila, temveč lahko dobi celo veliko več denarja, če tribunal upošteva tudi njene dobičke v prihodnosti.

Sistem sodišča je pisan na kožo korporacij
Da je multilateralno naložbeno sodišče le nekoliko popravljeni mehanizem ICS, meni tudi slovenski evropski poslanec iz vrst Zelenih Igor Šoltes, ki se je v preteklosti precej posvečal trgovinskim sporazumom, ki jih pripravlja EU.

"V tej fazi je vsebina tako še precej nedorečena, a glede na prve signale in napovedi se bojim, da bo reforma ponudila zelo podoben sistem sodišča, ki je pisan predvsem na kožo korporacij, le da bo mnogo lepše zapakiran. Trenutni predlogi gredo namreč v smeri, ki bodo podobno kot mehanizem ICS, dali izjemno veliko moč v roke tujim investitorjem, ob tem pa ogrozili pravice ljudi, naše javne dobrine in standarde na področju okolja, delavskih pravic, sociale. Kozmetični popravki, ki jih predvideva Komisija, tega namreč ne odpravljajo. Prepričan sem, da takšnega prepakiranega mačka v žaklju ne smemo sprejeti, saj gre za igranje z našo prihodnostjo, kar ima lahko hude daljnosežne posledice," pravi.

Ob tem izraža skrb, da bi takšna reforma v praksi legitimizirala sistem ICS mehanizma, ki vzpostavlja nepošten in enostranski način odločanja, popolnoma pa ignorira nacionalna sodišča.

Slovenska vlada pozablja na zaveze
Sporazum Ceta bo kot rečeno začasno veljal, dokler ga ne ratificirajo države članice EU-ja. Če se kakšna država hipotetično odloči, da ga ne želi ratificirati, bo pač toliko časa v začasni veljavi. "Lahko tudi desetletja," opozarja Gnezda. Prejšnji trgovinski sporazum EU-ja z Južno Korejo so na primer nacionalne vlade ratificirale kar štiri leta in pol. Večina sporazuma pa je medtem že začela veljati.

Pri Ceti začasno ne bo veljal zgolj predlagani mehanizem za reševanje sporov. Prav glede tega je slovenska vlada pozabila na zavezo, ki jo je dala državnemu zboru, nevladnim organizacijam, sindikatom in Zvezi potrošnikov Slovenije, da bo zaprosila Sodišče EU-ja za mnenje o skladnosti sistema reševanja sporov s pravom EU-ja.

Belgijska vlada je medtem 6. septembra na Sodišče EU-ja že naslovila zahtevo, naj oceni veljavnost arbitražnega postopka CETA po evropskem pravu. Slovenija bi se glede na zavezo lahko priključila Belgiji, vendar vlada še vedno ni sprejela nobene odločitve za začetek postopka pred Sodiščem EU-ja.