Ena od raziskav, ki jo je naredil inštitut, ustanovljen že leta 1903, je pokazala, da je okoli 10 odstotkov britanskih podjetij že sprejelo določene odločitve, ki so bile neposredna posledica brexita, okoli 50 odstotkov jih pravi, da bodo zaradi brexita še morali sprejeti nekatere poslovne odločitve, okoli 30 odstotkov pa jih pravi, da brexit ne bo vplival na njihovo poslovanje.

Mislim, da se vsi strinjamo, da dogovor o prihodnjih odnosih med Veliko Britanijo in EU-jem ne bo sklenjen do marca 2019, toda zdaj se je treba zediniti o procesu tranzicije, da bomo imeli dovolj prostora za pogajanja o politikah po marcu 2019, meni Allison Renison, zadnja tri leta vodja evropske trgovinske politike na britanskem inštitutu direktorjev (British Institute of Directors), ki ima okoli 30.000 članov. Gre za profesionalno združenje predsednikov uprav in drugih izvršnih funkcij. Predtem je delala v parlamentu, in sicer na področju trgovine EU-ja in zaposlovanja. Kot je dejala med nedavnim obiskom v Ljubljani, je v ospredju njenega zdajšnjega delovanja zagotovitev, da se bo v pogajanjih slišal glas gospodarstva.

Čas pogajanj med Londonom in Brusljem bo naporen še naprej. Kot pravi, bodo morali ljudje razmišljati tudi zunaj svojih okvirov, kar pa bo predvsem težko za EU, saj veljajo številna pravila in procesi. "Kar govorimo vladi, je, da če želi nekaj povsem novega, potem mora poskrbeti, da bo na voljo dovolj časa, da se to uveljavi. Zato je prehodno obdobje tako zelo pomembno: ker omogoča čas za razmislek za nadaljnje korake."

Več pa v spodnjem intervjuju.

V obdobju po referendumu je bilo izvedenih nekaj raziskav med britanskimi podjetji glede pričakovanj in konkretnih korakov zaradi izstopa iz EU-ja. Koliko pa so ti podatki, recimo, če je bila raziskava narejena lani, uporabni še zdaj. Opaziti je, da je v zraku še veliko negotovosti, pogajanja so še zelo na začetku. Menite, da bi bili odgovori podjetij na ista vprašanja danes drugačni?

Mislim, da nekateri temelji ostajajo, ne glede na vse. Glavni cilj je omogočiti poslovanje med državami s čim manj ovirami in preprekami. Podjetja želijo imeti enak dostop do istih ljudi (potrošnikov) kot doslej, tako da se postavljajo vprašanja, kako velike morajo biti spremembe, saj smo še vedno na točki, ko se pogajanja o prihodnji trgovinski politiki še niso začela. Ostajajo nekateri izzivi za gospodarstvo, predvsem pa je treba poskrbeti, da bo glas gospodarstva glede tega, kakšen naj bo regulatoren odnos med Veliko Britanijo in EU-jem, slišan in upoštevan. Nekaj ključnih sporočil, o katerih je bilo govora v različnih raziskavah, ki jih izvajamo na mesečni ravni, ostajajo enaka: da je treba poskrbeti, da med EU-jem in Veliko Britanijo ne bodo potrebna delovna dovoljenja, da ne bo dajatev, da imamo dogovor za prehodno obdobje. V ospredje prihaja tudi poudarek na prehodu med pogovorom o ločitvi in odnosom, ki bo sledil ločitvi.

Celoten proces je zdaj še vedno na politični ravni, pri čemer se zdi, da je na točki vzemi ali pusti s stališča Bruslja, na drugi strani pa London vztraja pri svojih stališčih. Na praktični ravni, recimo v gospodarstvu, pa so stvari v bistvu jasnejše: vsi želijo, da se pravila dejansko ne bi spremenila veliko. Ves čas se pojavlja trditev, da ne more biti tako, kot je bilo doslej, ker sicer ne bi bilo smisla za EU, da vztraja pri svojih načelih. Kje smo torej trenutno?
Mislim, da sta dejansko dve plasti tega vprašanja. Eno je, kje smo v tem hipu. V tem trenutku je kar nekaj frustracij, zdi se, da so tri področja, na katerih želijo doseči napredek, in dokler tega ne bo, se ne želijo pogovarjati o trgovini in prihodnji trgovinski politiki. Tri področja so finančna odškodnina zaradi izstopa, vprašanje statusa državljanov držav članic EU-ja v Veliki Britaniji in državljanov Velike Britanije v državah članicah ter vprašanje Irske. Kar se tiče slednjega, gre za obsežno vprašanje, ne le za meje, temveč med drugim tudi za mirovni sporazum in številne druge stvari.

Mislim, da je nekaj frustracij v EU-ju in Veliki Britaniji, tudi v gospodarski srenji. O teh vprašanjih ne moremo govoriti vzporedno, hkrati pa ura tiktaka. Zato je zdaj velik pritisk na EU, da bi bil bolj fleksibilen glede svojega pristopa. Kot sem že prej rekla, je za britansko gospodarsko skupnost težko, ker niti ne vemo, kje se pogajanja zatikajo, saj pogajanja niso vedno transparentna. Vemo že, o čem želijo govoriti, toda ne vemo, ali dejansko to počno. Vemo pa, da bo na neki točki treba narediti korak na prej omenjenih treh področjih, da bi se potem lahko pogajanja premaknila v novo fazo. EU skušamo spodbuditi k bolj fleksibilnem pristopu, ker so sicer posledice tega, da pustimo stvari do zadnje minute, lahko zelo resne.

Potem pa je tu še drugi del vprašanja, o katerem mislim, da še nismo sploh govorili: kakšen bo prihodnji trgovinski odnos med EU-jem in Velike Britanije. Gre za preplet politike in praktičnih pravil. Nekatere stvari so neizogibne, ne glede na vse: če država ni v carinski uniji, tudi če ni uvoznih dajatev, se mora država kvalificirati za ta status, in gospodarstvo mora to vedeti, da se lahko ustrezno pripravi. Torej, če si znotraj carinske unije, si lahko brez skrbi, če pa nisi, je drugače. Pri tem ne gre, da bi EU želel kaznovati Veliko Britanijo, temveč je to način, na katerega deluje trgovina povsod. Potem pa postane položaj Velike Britanije bolj zapleten, ker je napovedala, da ne želi biti del enotnega trga in da ne želi biti v zdajšnji carinski uniji. Koliko fleksibilnosti pa dejansko je zunaj tega? Mislim, da so nekatere stvari neizogibne. Kakšen bo prihodnji regulatorni odnos med EU-jem in Londonom? Vemo, česa Velika Britanija ne želi, ne vemo pa, kaj si želi v tem novem odnosu.

Od britanske vlade smo prejeli več dokumentov, ki jim jaz pravim bolj razprave, o možnostih za naprej. To je sicer dobro, a obstaja velika vrzel: kaj bo nadomestilo enoten trg, kakšno bo prihodnje sodelovanje na področju regulacije. Glede tega se Velika Britanija še ni izrekla. Mislim, da moramo biti na nekaterih področjih previdni, da nas EU ne bo skušal zgolj kaznovati, temveč da bo šlo za upravičeno uveljavitev ovire. Takšen očiten primer je finančni sektor. Četudi si zunaj enotnega trga, je še vedno velika motivacija na obeh straneh, da ohranita tesen odnos na tem področju, da se ohrani dostop do kapitala v Londonu in nasprotno. Naš cilj je, da zagotovimo, da EU brexita ne bo izkoristil kot priložnost za selitev poslov v EU. Če so torej prisotni pomisleki, da so ti upravičeni, ne pa da gre samo za selitev podjetij.

Po izglasovanem brexitu so se takoj začele napovedi o selitvi sedežev podjetij iz Londona. Pariz in Frankurt sta, recimo, na široko odprla vrata in vabila podjetja, naj pridejo k njim. Se politiki zavedajo posledic svojih odločitev v praksi? Kako so podjetja vključena v dejanska pogajanja? Zanje je ključno, da čim prej vedo, kakšna bodo pravila po brexitu.
Ne, mislim, da niso dovolj vključena, in to na obeh straneh ne. Ne morem govoriti o tem, kako so evropska podjetja vključena v delovanje vlad posameznih držav in Evropske komisije. Po britanskih volitvah junija je začela glasno tiktakati ura, glas gospodarstva je postal glasnejši glede tega, da ni dovolj vključen v pogovore. Gospodarstvo ne želi reči "Sledite temu, kar rečemo mi," temveč želi doseči večjo vključenost v v proces, ko se oblikujejo stališča. Potrebujemo bolj formaliziran dogovor z vlado. Sicer mislim, da je določeno število selitev podjetij neizogibno. Zelo pomembno pa je, o tem mi govorijo tudi naši člani, da niti dve gospodarski panogi nista enaki, vsaka je drugačna, ima drugačen ritem. V nekaterih sektorjih je že zdaj jasno, da je najlažja možnost za nadaljnje poslovanje odprtje bančne licence v drugi državi članici. Če imajo finančni kapital, da to storijo, je to za podjetja najvarnejša možnost. Če pa gre za proizvodno podjetje, potem je vprašanje zahtevnejše in sprejeti odločitev o selitvi nikakor ni lahko. Do konca prvega četrtletja prihodnjega leta potrebujemo določene jasne odgovore. Po mojem mnenju se EU zaveda, da je prehodno obdobje samo po sebi zelo pomembno, tudi zato, ker bo omogočilo dovolj časa za sklenitev nadaljnjega trgovinskega dogovora, ki bo res nekaj novega.

Kakšna zagotovila pa britanska vlada sploh lahko da britanskim podjetjem do konca prvega četrtletja?
V bistvu je teh zagotovil v času pogajanj lahko zelo malo, kajti pogajanja zahtevajo, da se strinjata obe strani. Prizadevamo si, da bi imeli jasnejši vpogled, kaj želi Velika Britanija. Če vemo, kaj želi London, potem je pogajanja lažje premakniti na stran EU-ja in se soočiti s protiargumenti. Kot sem že rekla, imamo nekatera izhodišča britanske vlade glede možnosti za naprej, toda načeloma gre za tehnične možnosti, ne govorijo pa recimo o tem, kakšne so možnosti za prihodnje sodelovanje, če smo zunaj enotnega trga. To pa je nujno vedeti. Načrt o prihodnjem sodelovanju je vitalnega pomena, saj bo tako Evropska unija lahko imela zaupanje v to, kar počne Velika Britanija.

Ali britanski delodajalci zdaj pritiskajo na vlado, kolikor le lahko, da bi bili slišani?
Po volitvah se je plošča delno že obrnila, toda zdaj se je treba spopasti z nekaterimi pomembnimi političnimi odločitvami in praktičnimi izzivi, da se lahko ustrezno pripravimo. Zato je bil tudi začet proces izstopa, zato je bil oblikovan časovni okvir. Mislim, da se vsi strinjamo, da novi dogovor ne bo sklenjen do marca 2019, toda zdaj se je treba zediniti o procesu prehoda, da bomo imeli dovolj prostora za pogajanja o politikah po marcu 2019.

Zdi se, da je prehodno obdobje namenjeno temu, da strani dejansko zadihata, hkrati pa je jasno, da se bo celoten proces zavlekel.
Mislim, da smo zdaj v boleči fazi. Nič ni idealno, vsaka izbira ima svoje pomanjkljivosti. Vlada bo morala biti jasna glede svojih predlogov. Če ostanemo zunaj enotnega trga, potem je tako, da za določena področja, na katerih bo treba sprejeti nova pravila, sploh nimamo regulatorjev. Recimo področje kemikalij je tako, kajti operiramo skozi evropski regulatorni organ za to področje. Dejansko fizično nimamo nobene potrebne infrastrukture.

Dokler bo prehodno obdobje trajalo vsaj tri leta, in to gospodarstvo ve, potem lahko podjetja sprejemajo odločitve o naložbah, kar so predtem prelagale. Seveda tudi dve gospodarski panogi nista enaki, toda v povprečju naložbeno-produkcijski cikel traja nekje od tri do štiri leta. Torej, če vedo, da recimo tri leta ne bo novih dajatev in bo veljal prost pretok ljudi, lahko lažje načrtujejo prihodnost.

Raziskava vaše organizacije je pokazala, da je okoli 10 odstotkov britanskih podjetij že sprejelo odločitve kot neposredne posledice brexita in jih tudi že uveljavilo, okoli 50 odstotkov jih pravi, da bodo morali sprejeti še nekatere odločitve, okoli 30 odstotkov pa jih pravi, da brexit ne bo vplival na njihovo poslovanje. Je to po vaše realističen odraz stanja: da na 30 odstotkov britanskih podjetij brexit ne bo imel vpliva?
Treba je upoštevati, da vsako podjetje ne posluje s podjetji drugje v Evropi. Podjetja smo sicer spodbujali, naj upoštevajo vse vidike povezanosti z državami EU-ja, ne gre samo za neposredno izmenjavo, temveč tudi za položaj morebitnih zaposlenih iz držav EU-ja, potem je tudi nabavna veriga ... Mislim, da je realno stanje, ko polovica podjetij pravi, da bodo sprejeli nekatere odločitve zaradi brexita, a je to v tem hipu, ko je v zraku še preveč nedorečenih stvari, prezgodaj. Potem je tu skupina 10 odstotkov podjetij, ki se zavedajo, da bodo neposredno čutili posledice izhoda iz povezave.

Ali tisti, ki vedo, da bodo prizadeti zaradi brexita, in tisti, ki še niso prepričani, pridejo k vam pomoč ali nasvet?
Zanimivo je, da veliko podjetij ne ve, kako evropska zakonodaja dejansko vpliva nanje, in skušajo to zdaj odkriti. To je del naših nalog, torej da jim, od primera do primera, razložimo, kakšne so mogoče posledice. Potem so tudi podjetja, ki jih mi kontaktiramo. Namreč več kot imamo konkretnih primerov, več jih lahko predstavimo vladi. Statistika je uporabna, toda konkretni primeri, ki razkrivajo, kako podjetja razmišljajo, so zelo pomembni. Torej, gre za mešanico, ko podjetja pridejo k nam in ko mi kontaktiramo podjetja. Naša osnovna naloga je, da zbiramo prakse dobrega vodenja.

Kot ste že sami dejali, dogovor o prihodnjem sodelovanju med EU-jem in Veliko Britanijo bo res nekaj novega. Po katerem sporazumu bi se lahko recimo zgledovali pri njegovem oblikovanju? Ali gre za popolnoma bel papir?
Hm, odgovor je nekje vmes. Kot sem že dejala, vlada ve, česa ne želi, ne vemo pa, kaj si želi. Jasno je, da ne želi dogovora, kot je dogovor z Norveško, po katerem je v veljavi enotni trg. V svojem govoru je premierka dejala, da tega ne želi, hkrati pa ne želi dogovora, kot je med Kanado in EU-jem, ki je strogo sporazum o prosti trgovini, ne vsebuje pa regulatornega sodelovanja. Mislim, da bo sporazum vseboval nekatera določila iz obeh omenjenih sporazumov, recimo, kar se tiče dostopa do trga in regulatornega sodelovanja, toda na drugačen način, skratka res bo nekaj novega.