Za večino ljudi je to Afrika, ki jo poznajo Dežela, za katero so značilne visoka rodnost, velike družine in kjer mladina v številu prekaša starejšo populacijo. Dežela, v kateri pustošijo revščina, lakota, HIV/aids in državljanske vojne. Afrika je glede na naštete dejavnike najprimernejša kandidatka, ki bo uresničila napovedi populacijskega načela Thomasa Malthusa (razlago si oglejte v prvem okvirčku desno).

Seveda pa obstaja tudi drugačna Afrika ...
... Afrika, v kateri prebivalci živijo zelo podobno kot drugod po svetu: njihova življenjska doba se podaljšuje, imajo manj otrok, večina jih preživi zgodnje otroštvo. V mestih so zaradi prenaseljenosti začeli omejevati število novih prebivalcev, tako kot so to storili v Aziji in Latinski Ameriki. Novonastali srednji sloj Afričanov jemlje hipotekarna posojila, vseljujejo se v novo zgrajena blokovska naselja, le dva otroka pa sta tisto, kar si želijo.

Čeprav je Afrika še vedno le demografski obris tega, kar se dogaja v razvijajočem se svetu, in je dolgo časa veljala za zaspano celino, je danes najhitreje razvijajoč se trg s pospešeno gradnjo mest. Prebivalstvo je od leta 1850, ko je znašalo 110 milijonov prebivalcev, do danes naraslo na milijardo. Kljub zmanjšanju števila rojstev je stopnja rodnosti še vedno visoka: povprečna ženska lahko pričakuje, da še kot deklica rodi pet otrok. To primerjajmo z Vzhodno Azijo, kjer ženske rodijo 1,7 otroka. Rast prebivalstva lahko vodi v katastrofo, saj bo afriška populacija do leta 2050 dosegla število dveh milijard prebivalcev. Da bi si položaj lažje predstavljali, pomislite, da sta leta 1950 prišla na enega Afričana dva Evropejca; do leta 2050 pa bosta, vsaj glede na trenutno rast, prišla dva Afričana na enega Evropejca (glej Graf 1).

A demografska sprememba se je, čeprav z rahlo zamudo, začela tudi v Afriki: s tem ko postajajo ljudje bogatejši, imajo vse manj otrok. Leta 1990 je bila na afriški celini skupna rodnost v povprečju več kot šest otrok v primerjavi z rojstvom dveh otrok v Vzhodni Aziji. Po podatkih Združenih narodov (ZN) se bo rodnost v podsaharski Afriki znižala na tri otroke. Do leta 2050 bi lahko padla celo na rojstvo 2,5 otroka. Vsekakor ni naključje, da je Afrika v obdobju zadnjih petnajstih letih doživela gospodarsko rast. Čeprav je posebna v mnogo pogledih, pa ni prav nič posebna pri pravilu, da s tem, ko države bogatijo, hkrati doživljajo demografske spremembe. To bi lahko zasenčilo vse slabe novice o državljanski vojni, pojavu dezertifikacije ter HIV-u in aidsu.

Ko družba postaja bogatejša in se njena rodnost zniža, se hkrati poveča število delovnih aktivnih ljudi. Učinek je povsem mehanske narave, kot je že opozoril Malthus. Ljudje poskrbijo za manjšo plodnost, zato imajo manj otrok, starejše generacije pomrejo, kar pomeni, da ostane nesorazmerno veliko število aktivnih ljudi. Glede na izsledke raziskave Harvard Initiative for Global Health se bo delež aktivnih ljudi med letoma 2005 in 2015 povečal v 27 afriških državah od 32.

Rezultat je t. i. demografske dividenda, ki je lahko unovčijo tako, da se okrepi gospodarska rast. Formula je preprosta, z zniževanjem rodnosti se poveča delež aktivnega prebivalstva in zmanjša delež vzdrževanega prebivalstva. Razmerje med aktivnim in vzdrževanim prebivalstvom se izboljša v korist prvih, kar vodi do hitrega gospodarskega razvoja. Najštevilnejši aktivni del prebivalstva zagotavlja začetno gonilno silo proizvodnji, saj pridejo nove zaloge delavcev iz vasi v mesta, in če se jih pravilno usmeri, lahko država z njimi poveča produktivnost. Kitajska in Vzhodna Azija sta modela.

Največja prednost Afrike je njeno prebivalstvo, ki bo nekega dne tako močna in vitalna delovna sila, kot je azijska – še posebej v primerjavi z nekrotično Evropo. A pri unovčitvi demografske dividende bo morala Afrika izbrati pravo politiko in preseči številne težave, ki jo pestijo. Če se posamezna država ne bo uspešno spopadla z lastnimi težavami, lahko demografska dividenda postane njeno breme. Namesto zaposlenih ljudi na delovnem mestu bodo njena ovira brezposelni, večinoma nemirni mladi ljudje. Namesto blaginje se bo povečala stopnja kriminala, v državah se bodo razmere zaostrile.

Afrika nima več veliko časa, da stvari postavi na pravo mesto. Obdobje velikega potenciala, ko je število aktivnih ljudi nesorazmerno visoko, ni večno - v demografskem smislu pa še posebej. Družba se hitro stara, zato gre pravi trenutek lahko hitro mimo.

Malthusov strah
Obstajajo trije glavni razlogi za pesimizem. Afrika si še vedno prizadeva za preživetje svojih ljudi. Kljub že omenjeni upočasnitvi rodnosti število prebivalstva še vedno narašča. Pridelane hrane na prebivalca pa je v današnjem času manj, kot jo je bilo kadar koli v obdobju afriške neodvisnosti. Čeprav ima Afrika izredno veliko površino, so posamezne kmetije majhne. Povprečna posest se razteza na 0,25 hektarja, zemljišča pa se delijo med sinove v velikosti, kot bi trgali poštne znamke. Položaj dodatno otežujejo podnebne spremembe, zaradi katerih bo vse več ljudi podvrženih lakoti in pomanjkanju vode.

Prvi razlog: Nujno potreben program zelenega gospodarstva
Celo po najbolj optimističnem scenariju, da bi se do leta 2100 temperatura dvignile med 1,1 in 2,9 stopinje Celzija, bodo posledice uničujoče. Ekvatorialni ledeniki se bodo stopili, vodni tok bo upadel. Okolijski program ZN-a napoveduje, da bo zaradi pomanjkanja vode trpelo od 75 do 250 milijonov Afričanov. To pomeni, da bodo morale deklice še dlje hoditi po vodo, izostajati od šolskega pouka in rojevale otroke še bolj zgodaj. Ponekod se napovedi že uresničujejo. V Keniji so se od leta 1990 gozdne površine skrčile za 60 odstotkov. Glavni razlog so ljudje, ki izsekavajo gozd za gorivo. Vprašanje je, ali bo kenijska vlada dovolj odločna, da bo rešila gozd Mau, iz katerega se glavno mesto Nairobi napaja z vodo in energijo iz hidroelektrarn. Delni razlog za nastali položaj so afriški voditelji in tuji vlagatelji, ki jim je vseeno za majhne obdelovalne površine, saj se te težje prilagajajo novim kmetijskim metodam obdelave kmetijskih površin. Afrika zato nujno potrebuje zeleno revolucijo.

Drugi razlog: Hitrejši razvoj mest
Kljub vsemu pa so afriške družine pod večjim pritiskom, kot sta bili v obdobju podobne demografske spremembe Azija in Latinska Amerika. Pesimisti se bojijo, da Afriki v danem trenutku ne bo pravočasno uspelo izpeljati industrializacije, povečati proizvodnje, zaposliti večjega števila ljudi in udejanjiti splošne blaginje.

Vsak drugi Afričan je otrok. Številke so tako strahotne, da za otroke ne morejo skrbeti niti družinski člani v razširjeni družini, saj so umrli. Zaradi posledic virusa HIV in aidsa mnogo družin vodijo ravno otroci. Glede na nedavno poročilo afriškega otroškega foruma African Child Policy Forum je danes že okoli 50 milijonov otrok sirot ali zapuščenih. Predvidevajo, da se bo število v kratkem podvojilo. Mlada dekleta v mestih so tako izpostavljena prostituciji in smrti. Afrika je celina z najvišjim številom pohabljenih otrok, teh je od deset do dvajset odstotkov. Glede na to, da jih veliko ne gre v bolnišnico, je število lahko mnogo višje. Veliko otrok umorijo starši že kot dojenčke, saj ne morejo nahraniti še enih ust več.

Poleg tega vsako leto v Afriki deset milijonov življenj letno pokosita malarija in HIV/aids. Od leta 1995 je štiri milijone ljudi umrlo za posledicami aidsa, večina je bila starih med 20 in 59 let. Torej, ravno tista skupina ljudi, od katere je demografska dividenda tako zelo odvisna.

Tretji razlog: Poštena vladna politika
Razlog za pesimizem je mogoče iskati tudi v političnem nasilju, korupciji in neobstoječih vladnih institucijah. Afrika je še vedno revnejša, kot sta bili Azija in Latinska Amerika v letih 1960 in 1980. V najslabšem primeru je državljanska vojna pomenila, da se demografske spremembe sploh še niso začele. Rodnost v Kongu, Liberiji in Sierri Leone je zaznala le rahel padec. V Kongu se povprečno še vedno rodi šest otrok tako kot leta 1950. Zelo visoka rodnost je v begunskih kampih v Sudanu in Somaliji. Zato se pesimisti bojijo, da bi višje število novorojenčkov pomenilo večjo željo po bogastvu in nestabilnost, kar bi znova privedlo do povišanja rojstev. Profesor Jared Diamond s kalifornijske univerze meni, da se je v določeni obliki Malthusova teorija uresničila v ruandskem genocidu, saj je bilo preveč ljudi na premajhnem ozemlju. Zametke "neomalthusijanstva" je zaznati tudi v Mavretaniji, Čadu, Sudanu, Somaliji in Keniji, kjer je majhno območje rodovitne zemlje prenaseljeno.

Skrite rezerve
Afrika potrebuje novo, boljšo politiko. Zaradi pomanjkanja ustreznih vladnih institucij je Malthusova napoved vse bolj uresničljiva. A angleški ekonomist ni predvidel enega dejavnika – tehnološkega razvoja. V Afriki je še veliko neizkoriščenih možnosti, kot so pridobivanje sončne energije in energije na veter, naprave za pridelavo biogoriva, gradnja vodnih zbiralnikov za deževnico, ki bi lahko močno izboljšali stanje podeželja. Trenutno so v namakalni sistem vključeni le štirje odstotki obdelovalnih površin. Če bi te površine podvojili, jih pognojili, zasadili, dodali posojila, dodatne informacije in ustrezna skladišča, Afrika ne bi napolnila le svojega dvomilijardnega trebuha, temveč bi lahko pridelke celo izvažala.

Afrika ima tudi hitro razvijajoča se mesta. Leta 1950 sta imeli le Aleksandrija in Kairo več kot milijon prebivalcev. Ko se bo proces urbanizacije ustalil, bo imela Afrika 80 mest z več kot milijonom prebivalcev. Urbanizacija je del rešitve demografskega vprašanja. Zadnjega je treba treba pojmovati kot prednost - in ne kot usodo. Afrika potrebuje novo politiko, ki bo naklonjena zelenemu gospodarstvu. Afrika potrebuje razvoj mest, višjo izobraženost žensk, pošteno vlado. Brez tega Afrika ne bo imela koristi od demografske dividende. A brez spremembe, ki se je začela, Afrika ne bo mogla doseči blaginje, celina pa bo padla še nižje, kot je danes. Demografija je le začetek.