"Pri Franciji se bojiva pomanjkanja poguma za odločne reforme. Pri Nemčiji se bojiva samozadostnosti," sta v poročilu po naročilu Berlina in Pariza zapisala nemški ekonomist Henrik Enderlein in njegov nemški kolega Jean Pisani-Ferry.

Ekonomista menita, da bi morala Francija vpeljati bolj prilagodljiv model trga dela, okrepiti prizadevanja za večjo konkurenčnost in vzpostaviti "vitkejšo in učinkovitejšo državo". Za Nemčijo z njenim starajočim se prebivalstvom pa bi morale biti prednostne naloge povečevanje deleža zaposlenih žensk in povečanje javnih investicij za krepitev rasti.

Francija in Nemčija sta doslej pri vprašanju gospodarskih politik pogosto stali na nasprotnih bregovih. Berlin želi, da bi Pariz z varčevanjem zmanjšal javnofinančni primanjkljaj, kritičen pa je tudi do njegove toge delovne zakonodaje. V Parizu so na drugi strani prepričani, da bi morala Nemčija več javnega denarja nameniti za investicije in se manj osredotočati na varčevanje, ki še dodatno duši gospodarsko okrevanje.

"Verjameva, da nemška vlada lahko in bi morala okrepili javna vlaganja," sta v poročilu zapisala ekonomista. "Takšne spremembe niso namenjene zadovoljitvi sosedov ali kogar koli drugega, pač pa oblikovanju boljših domačih pogojev za delovna mesta, dolgoročno rast in blaginjo v državi in vseh Evropi."

Evropi grozi izgubljeno desetletje
Strokovnjaka sta precej pesimistična glede trenutnega stanja evropskega gospodarstva. "Evropa pada v past stagnacije: rast je komaj opazna, trenutna inflacija je nevarno nizka," sta opozorila in izrazila zaskrbljenost, da staro celino morda čaka izgubljeno desetletje. Evropa po njunem "izgublja relevantnost tako navznoter kot navzven".

Poročilo je pozvalo tudi h koncu sporov o tem, kdo je kriv za nastale težave. "Dejstvo je, da Evropa trpi za več boleznimi," sta zapisala. Pariz in Berlin pa sta pozvala, naj se združita za dobro celine.

Ekonomista sta ob tem pozvala tudi k več vlaganjem na evropski ravni, in to dan po tem, ko je novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker napovedal evropsko "naložbeno ofenzivo". Njegov načrt predvideva 21 milijard evrov evropskih sredstev, ki bi pritegnila 15-krat toliko zasebnih vlaganj.

Pisani-Ferry in Enderlein menita, da to ni dovolj. Pozvala sta k dodatnim 30 milijardam evrov, ki bi jih dodale države članice in nacionalne razvojne banke.